Tine Orel
INVENTAR PRIRODNIH ZNAMENITOSTI, ki morajo biti zaščitene, so končno le sestavili v Švici in sicer »Liga za zaščito narave« in »Liga za ohranitev prirodne dediščine« ter CAS. Vse tri organizacije so zborovale 4. maja 1963 v bernskem parlamentu. Inventar je nadzirala komisija pod vodstvom dr. J. Schmassmanna, delala je štiri leta. Inventar bo osnova za nadaljnje delo pri zaščiti narave. Vsebuje 106 teritorijev v treh kategorijah. Zaščitniki narave upajo, da bodo njihova prizadevanja našla razumevanje pri najvišjih oblasteh in pri 24. členu federalne ustave, ki naj se razširi: vsebuje naj ne samo opis zaščitenega kraja, ampak tudi nevarnosti, ki mu groze in ukrepe za učinkovito zaščito. Vsi našteti kraji naj se ohranijo v sedanjem stanju, razen če gre za agrikulturne in gozdarske melioracije. Vse tri organizacije so drugi komisiji zaupale sestavo inventarja slikovitih krajev in zgodovinskih spomenikov nacionalne vrednosti.
BONATTI — ZAPPELLI, italijanska naveza, je od petka 25. januarja do srede 30. januarja 1963 uspela pozimi zlesti čez znameniti Pointe Walker v severni steni Grandes Jorasses. Vstopila sta po bivaku na ledeniku Leschaux ob 8.30. Prvič sta bivakirala na polici pod znano 30 metrsko počjo. V soboto sta začela ob 9.30, zalotila ju je nevihta še v poči, zato sta bivakirala v višini 3300 m pri — 30° C. V nedeljo zvečer je potegnil hud veter, v ponedeljek pa sta lahko s plezanjem nadaljevala in to zelo hitro, tako da sta bivakirala ob vznožju črnih plošč že po nihalni pasaži. V torek ju je spet oviralo slabo vreme, bivakirala sta 100 m pod vrhom pri — 35° C. V sredo ob 10 sta stopila na vrh, popoldne pa sta bila že v dolini.
Bonatti ima seveda kolosalne zimske izkušnje. L 1953 je prvi pozimi preplezal severno steno Zapadne Cine, kot drugi severno steno Velike Cine in kot drugi greben Furggen v Matterhornu. L. 1956 je kot tretji pozimi preplezal Brenvo, l. 1961 kot prvi Sentinelle Rouge. Zimski Walker je pripravil s trdim treningom in z vso skrbjo. Plezalca sta bila dobro opremljena, mraz jima ni delal težav, rokavice sta slekla samo na najtežjih mestih. Bonatti je izbral ugodne snežne razmere in preplezal Grandes Jorasses brez moderne tehnike, na klasičen način, ne zaradi tega, da se »pokaže«, zaradi ekshibicionizma, ampak zaradi strasti do plezanja. Le style, c’ est l’ homme, bi lahko rekli tudi tu. Zimski Walker ima pečat Bonattijevega sloga. Turo sta 5.-8. febr. 1963 ponovila Jacques Batkin in vodnik René Desmaison, pripravljala pa sta se nanj že dolgo časa.
Desmaison je l. 1957 pozimi kot prvi preplezal zahodno steno Druja, l. 1960 pa severozahodno steno Olana. Batkin in Desmaison sta poskusila že 2. februarja, pa ju je nevihta pognala iz stene malo nad vznožjem. Prvi bivak sta potem imela nad 30 metrsko počjo, na ploščah sta imela sneg, drugi bivak je bil nad črnimi ploščami, tretji dan pa ju je dobilo slabo vreme pri trikotnem snežišču. Po tretjem bivaku sta plezala v visokem novem snegu (30 do 40 cm), brez klinov. Zato je bil izstop zelo tvegan. Na vrh sta prišla ob 12 uri. Pri sestopu so jima grozili plazovi in morala sta bivakirati ob vznožju Reposoir. Turo sta opravila v dovršenem stilu, kljub boju za življenje, pogumno in odločno.
ŠVICARSKA EKSPEDICIJA NA DHAULAGIRI 1960 je dr. Hajdukiewiczu postregla z bolj dramatičnimi izkušnjami. Ta ekspedicija je klasični prenos prtljage zamenjala z letalom Pilatus Porter DC 6, ki je poleg pilota in mehanika lahko naložilo 300 kg tovora. Idealna višina za aklimatizacijski tabor se jim je vsem zdela ca. 4000 m. Pri izvidnih letih pa niso v tej višini odkrili primernega prostora za izkrcavanje. Ustrezni prostor so našli na prelazu Dapa (Dambus Col) v višini 5150 m. Tako so alpinisti in šerpe iz Bhairave (200 m) in kasneje iz Pokhare (860 m) v nekaj minutah prišli na višino 5150 m, prej pa so 14 dni prebili na morju in v indijski nižini. Prišlo je do pravega šoka zaradi te preselitve iz subtropskih razmer na arktične. V Bhairavi je bilo + 40° C, na Dapa Col ponoči pa — 20° C, torej vsi pogoji za šok zaradi višine in klime. Udeleženci so ga težko prenašali, višinska bolezen je nastopila z vsemi simptomi: glavobol, povračanje, pomanjkanje apetita, prebavne motnje, pomanjkanje kisika v možganski skorji, razburljivost, ekstremna apatija.
Štiri može je moral zdravnik za nekaj dni poslati z Dapa Cola in iz severovzhodnega prelaza (5700 m) v Pokharo na oddih: Prvi primer zaradi višinske bolezni, drugi je imel začetno bronchopnevmonijo, tretji bolezen, ki se pojavi pri letenju v neklimatiziranih kabinah, četrti deterioracijo, takoj po izkrcavanju na Dapa Colu. Zdravnik je slednjemu dal takoj coramin-adenosin, coffein, 500 mg tetracina, niconacid, ronicol intranasal in končno resyl-sirup v čaju. Nato se je bolnik počutil dobro, vendar v glavnem apatično, govoril je maniakalno, zmedeno. Poleg teh primerov našteva Hajdukiewicz štiri druge primere, vendar lažjega značaja. Zelo trenirani alpinisti so šok lažje prenesli. A tudi ti so imeli znatne težave. Dnevno so na Dapa — Colu dobili vsak po tri tablete erycytola, kontrolne grupe za učinek ni bilo, ker so tablete jemali vsi. Na ekspediciji je prišlo do 5 primerov ozeblin II. stopnje brez težjih posledic. Pri sestopanju ni prišlo do nobenih bolezni več, v Kathmanduju pa so vsi dobili drisko, kot tudi oni l. 1957. Švicarji iz Ekanta Kune (sedež švicarske komisije za pomoč Nepalu) so jedli in pili iste stvari kot člani ekspedicije, driske pa niso dobili. Morda je bila kriva tega kathmandujska voda, ki vsebuje mnogo sij ude.
Dr. Hajdukiewicz pravi, da je uporaba letala doprinesla mnogo novega gradiva k višinski psihopatologiji in višinski fiziologiji. Sodi pa, da je bolje aklimatizirati se brez njega in se izjavlja za klasičen pohod v Himalajo, ki pomeni priložnost za izobrazbo in za amalgamiranje ekipe. To pa je spričo težkih nalog v višinah zelo važno.
ZIMSKA DIRETTISSIMA V VELIKI CINI ni našla priznanja med alpinisti, čeprav nikdo ne odreka nemški navezi izredne izurjenosti in odpornosti. 15 bivakov od 11. januarja do 25. januarja 1963 v severnih stenah Velike Cine, to je res enkraten dogodek brez primere. Smer poteka med klasično smerjo Comici — Dimai (1933) in ono direktno iz l. 1958 Brandler — Hasse — Lehne — Low. Polovico te smeri je en sam velikanski previs. Vso zimo je smer v senci, mraz je dosegel v času ture — 25° C. Skoro vsi bivaki so bili »netopirski«, v mreži, plezalci so na dan naredili samo nekaj desetin metrov, varovanje ves čas v stremenih.
Kauschke, Siegert, Uhnert! Prva dva sta od l. 1961 opravila nekaj izrednih zimskih prvenstvenih smeri (severno steno Velike Cine, jugozahodno Roda di Vael, severno steno Matterhorna), zimska storitev l. 1963 pa nima primere v zgodovini alpinizma. Vendar večina alpinistov odklanja ta način novotarje-nja, čeprav so Alpe do kraja raziskane. Predvsem očitajo Nemcem preveliko uporabo tehničnih sredstev, češ da bo to iz športa, ki naj bi bil več kot šport, naredil šport, ki bo manj kot šport (plus qu’ un sport — moins qu’ un sport). Tudi mnogi mladi avstrijski in nemški alpinisti sodijo tako. Švicarski glas skoraj ne more biti drugačen,, saj poznamo nazore uredništva revije »Les Alpes«. Dr. M. Oeschlin komentira ta dogodek najprej z alpinistično zgodovino Treh Cin in z orografsko označbo te plezalske bastilje, najbolj občudovane in oblegane v Dolomitih. Nemški podvig imenuje grotesken. »Osvajanje« sten je potemtakem zašlo stran od vseh dosedanjih plezalskih pojmov, morda zaradi čezmerne propagande v zadnjih letih, zaradi žurnalizma in filmov, ki so izgubili vsako pravo mero za dober alpinizem, zaradi hvalisanja in heroiziranja takih ljudi, ki zmorejo komaj kaj več kot uporabljati roke in noge.
M. Oe. zameri najprej hotelirju Pieru Mazzorani v Misurini, ki je pri podvigu nastopil kot manager, najel vse tri Nemce in sklenil ekskluzivno pogodbo s fotoreporterjem in televizijo. Vsi trije naj bi dobili v primeru uspeha znatno plačilo in nagrado. Zato so se dobro pripravili s posebno obleko, poskrbeli za 850 klinov (!), lestvice, stremena, vrvi, zanke itd. in lahko tovorno žičnico, po kateri bi se preskrbovali z jedjo, pijačo in materialom. Ko se je začelo, je bil Mazzorana monopolist za vsa poročila, foto in TV. Režija je terjala, da stopijo na vrh podnevi, zato so 25. januarja počakali v steni še eno noč. Od 850 klinov so jih pustili v steni čez 400, torej na vsakih 60—65 cm en klin, ponekod še bolj na gosto. Kline so sproti po žičnici dobivali v steno.
PREDOR POD MT. BLANCOM je obravnaval francoski parlament že l. 1874, in sicer je šlo za železniški predor. Projekt, naslonjen na natančne geološke raziskave, je bil narejen že pred prvo svetovno vojno, po njej pa so misel nanj opustili vse do l. 1939, ko so se začeli ogrevati za cestni predor. Geološke študije sta tedaj opravila Lugeon in Uljanov. Po drugi svetovni vojni je bil načrt revidiran in trasa določena. Ustanovili so društvo, Urad za geološke in rudarske raziskave pa je prevzel naloge za geološke študije. Predor je dolg 11 600 m med dolino Arve in Aosta. Uvoz v Franciji je na koti 1274 m, izvoz v Italiji na koti 1380 m. Predor gre pod masivom pod Aig. du Midi 2500 m globoko, nato pod Gros Rognon in ledenikom Géant, nato po Aig. de Toule (mejni greben). Italijansko-francoska meja je v vertikali s Pyramide de Tacul 1700 m pod zemljo. Predor je premočrten, le francoski uvoz ima ovinek s premerom 200 m. da se prilagodi privoznemu cestišču. Cesta poteka po ledeniških grobljah in naplavinah vse do doline Arve pri Pélèrins na koti 1025 m. Cestišče v predoru je široko 7 m in 0,80 m hodnika na vsaki strani. Vsakih 300 m je 20 m dolg in 3,15 m širok parkirni prostor. Pri km 3,200 doseže montblanški granit.
HARI DANG je Indijec, ki se l. 1962 udeležil indijske ekspedicije na Everest. V bolnišnici Saint Suc v Lyonu si je zdravil težke ozebline, posledice indijske »atake« na vrh Everesta. Pri tem je napisal svoje vtise in razmišljanja, poetičen in humorističen odmev ekspedicije, vsekakor značilen za kočljivo in mehkočutno indijsko nrav. Takole pravi med drugim:
»Preveč jih je šlo pred nami tja gor, je bila otožna misel, ki se je obešala na vzhičenje, ko so me povabili na drugo indijsko ekspedicijo na Mt. Everest. Vodil jo je major John D. Dias, organizirala pa Indijska gorska ustanova. Dias in Gurdial Singh sta bila z menoj na Nanda Devi. Toda gore so vedno nove, elementi jih sproti operejo, vedno so osvežujoč kontrast mestnemu življenju. V Jaynagarju smo dobili nosače in šerpe iz Sola Khumbu, prinesli so s seboj pozabljene užitke daljnih gora in preprosti ritem jaka in njihovih pašnikov. Veselili so se te zmešnjave, mnogi so odšli z manjšimi tovori. Brez njihovega smeha, otrok in žena, njihovih šal bi bil ta kolodvor na poti na Everest zares žalosten. Ang Thorkay, sirdar, je poosebljenje veterana himalaizma. Sirdar francoske ekspedicije na Annapurno l. 1950, spremljal je Erica Shiptona na enajstih ekspedicijah, tudi na tistih, na katerih je odkril južni pristop na Everest. Kako je tu vse drugače kot na poti v Garhval! Tam te vsak hip osveži in
preseneti anarhično sproščeni relief, zeleneče hribovje spomladi, obrobljeno s čipkami belega snega na višjih gorah, vselej pa ponosni grebeni himalajskih velikanov … V Jantardhanu, čigar ime pomeni ognjišče čarovnije, smo prvič zagledali Everest, nad njim oblak kakor drzno pero na izzivačevem pokrivalu … Ob poti srečujemo samostane in obredne mlinčke, vse to nam govori Zakon: V resnici je čistost, v čistosti je resnica. Kdo bi tega ne verjel v taki deželi? … Moda himalaizma je v te kraje prinesla napredek in nekaj blagostanja, Sola in Khumbu sta ohranila svoj prvobitni čar, in njihove gore so v resnici skrivno zavetje, ki ga človeško srce, v dvomih in razmišljanju, potrebuje.
Preidemo v cono aklimatizacije, res evfemističen naziv za dvanajst dni napornih maršev po planinah, žarečih v soncu, ko po dolinah že leži globoka senca. Everest je tu vselej in povsod pričujoč, mi pa smo novinci. V tej misli je neka čudna zavzetost in veliko zadoščenje.
Zdaj smo na moreni, blizu baze. Pokrajina je vsa druga: plazovi, seraki, ledenik grmi v svojem drobovju… Tu je že potrebna tehnika, ampak pred objektivnimi nevarnostmi tudi ta odpove. Seraki prete, razpoke zevajo, ledeniki žive, rjove in zavijajo kot jezni panter, ki mu je na poti šakal. Vse je kaotično, anarhično, brez ideje, pravzaprav z eno samo — idejo rušenja.
Ni mogoče opisati veselja, ki človeka prevzame, ko pride do intimnega stika z nevarnostjo in strahom. To je skrivnosten metafizični kompleks zmage nad surovimi elementi, ki odgovarja hrepenenju plezalcev. Ledenik Lhotse, težka zapreka. Že napol poti je devet mož (trije člani in šest šerp) zaslišalo strašen hrušč. Dias mi je rekel: »Jeti!«, običajna šala med nami, s katero smo nalašč razlagali vse, kar je bilo nenavadno. A šala ni bila na mestu. Meni je ledena iver potegnila z glave pokrivalo, šerpa Navang Tsering pa je dobil kamen v trebuh, ki mu je povzročil notranje krvavitve, na jetrih in ledvicah. Evakuirali smo ga v tabor III. Kljub kisiku in negi zdravnika je naslednji dan umrl na rokah poročnika Covdhuryja. Tudi Švicarji so leta 1956 blizu tega mesta izgubili šerpo, zato je Wilfrid Noyce ubral drugo pot.
Za alpinista je smrt v gorah nesreča pri delu, vsa umetnost gornika je v tem, da živi v smrtni nevarnosti in s tehniko smrt premaguje. A kaj naj stori, če se sproži kamniti ali ledeni plaz? Ko pride smrt, se tolažimo lahko le s Konfutsejem: »Če bi ne bilo visokih gora, bi ne bilo govora o njih, ker pa so, je treba priti nanje.«
Prihajal je monsum. Kljub njegovim peklenskim rafalom, smo prišli na Južno sedlo in se pripravili k poslednjemu naskoku. Jurišno navezo so tvorili Mohan Kotli, Sonam Gyatso in Gurdial Singh, pomagalo jim je 18 šerp in podporna naveza, v kateri so bili major Diaz, Suman Dubey in jaz.
27. maja sonce ni vzšlo za nas. Čakali smo na lepše vreme, ves dan brez kisika, da bi ga pri počitku ne trosili. Južno sedlo je eno najbolj krutih, številnih, najgroznejših področij na zemlji. Nekateri šerpe so neutolažljivi brskali med starimi steklenicami za kisik v praznem upanju, da bi našli med njim katero z nekaj litri kisika: dramatičnejši, silovitejši prizor kakor tisti, ko stare ženske T. S. Eliota iščejo trske v zimski krajini. V naših dušah črna melanholija kot odsev brezdušne krutosti Južnega sedla …
Mislil sem spet na staro vprašanje: Zakaj lazimo v gore? Obžalovati nepremišljene odločitve v gorah ali v življenju je prav tako bedasto kakor sprejemati jih. — Zasadili smo svoj jurišni šotor v višini 8400 m, čeprav smo imeli namen storiti to kakih 100 m više kakor Angleži. V tem je namreč ključ uspeha, postaviti tabor VII čim više. V lepem vremenu Everest niti ni težak. Imeli smo devet steklenic kisika, vsaka dovolj za štiri ure, če gre 4 l kisika na minuto. Z apetitom smo pojedli tsampo in pečenega piščanca, češplje in citronado. Zora 29. maja je bila zavita v surove cirrostratuse, veter pa tak, da nas je naravnost vrgel nazaj v šotore. — Noč na 29. maj je bila daljša kot leto. Prestokali in presopli smo jo v hudih sanjah, ko pa smo se zbudili, je Sonam kriknil: Om Mané Padmé Hum, budistično obredno frazo. Sonam je veren budist: »22 lam je izmolilo to jutro«, je zmagovito brundal predse, s kretnjami maestra, ki dirigira slavno skladbo.
Vriskaje od optimizma smo se podali v lahki južni greben ob 7. uri. Hitro smo napredovali, v dveh urah napredovali za 200 m s takim zaupanjem, da je Sonam nehal mrmrati svoje obredne pesmi. Spominjam se, da sem požvižgaval V. simfonijo misleč, da sem že na vrhu. Kazno je bilo, da so lame premalo molili, kajti sneg je postajal sipek in veter nam ga je začel metati v obraz, nam zasipal naočnike. Sonam je dobro vodil, toda vedno bolj smo se vdirali v sneg, do 14.30. ure smo se dvignili komaj za nekaj desetin metrov. Imeli smo še nekaj desetin metrov do južnega vrha Everesta, ko nas je Mohan rešil katastrofe s tem. da nas je prepričal, naj obrnemo. Storili smo vse, kar je bilo mogoče in celo nekaj več. Povratek bi bil dolgočasen, melanholičen, če ne bi tvegali na vsak korak: imeli smo malo kisika, veter nam je zametel stopinje, oblaki so se zlili s snegom, vidljivost vedno manjša, treskanje je naznanjalo monsum. Utrujenost in mraz sta nas davila, prsti v dvojnih rokavicah so nam zmrzovali, spotikali smo se, hrepeneli po šotoru, po topli pijači, lezli po vseh štirih v mehanični volji, da bi živeli čim dlje, se vdajali halucinacijam in jim spet uhajali, a končno smo le našli šotor. 1. junija smo zapustili Južno sedlo večni egocentričnosti vetra.
Avantura je končana, ampak ne v našem duhu, postala je del nas samih. Borili smo se skupno in premagovali ovire, strah in našo povprečnost. Zdaj smo bili žejni življenja, hoteli smo videti, kako odganja trava, kako teče voda, slišati Beethovnovo glasbo. Veličastnost gora ne more človeku nadomestiti običajnih stvari. Samo razčlovečen duh bi mogel za vselej prenašati večno samoto gora. Ob njihovi sovražni puščobnosti še bolj vzljubimo lepoto; ledeni mraz nam pravi, da še bolj vzljubimo topli taborni ogenj, samota, čeprav kratka in zaželena, nas hrani z ljubeznijo do družbe. Kot ljudje in kot gorniki ne bi mogli zahtevati več, kot pa smo na Everestu dobili. — Indijska ekspcdicija na Everest je pokazala veliko potencialno moč razvijajoče se Indije, dobro pripravo, opremo in metodo. Opis Harije Danga pa je še nekaj več: osvobodil se je šablone, ki je skoraj že zavladala nad literarnim odmevom himalaizma zadnjih 15 let.
BISHOP, eden izmed srečnikov, ki so stali na tretjem tečaju naše zemlje, na Everestu, je bil l. 1961 na Ama-Dablamu. Ekspedicijo na Ama Dablam je vodil Sir Edmund Hillary, finansirala pa jo je World Book Encyclopedia v Chicagu. L. 1958 in l. 1959 so Ama Dablam naskakovali Angleži (Cuningham in Jones). Na ekspediciji l. 1959 sta izginila Georges Fräser in Michael Harris. Barry Bishop je znan ameriški glaciolog.
PARCO NAZIONALE GRAN PARADISO je l. 1962 utrpel veliko škodo. Zgodnja zima je segnala veliko število gamsov iz parka v nižje lege zunaj meje narodnega parka. Ko je bil odprt lov, so prišli italijanski lovci od blizu in daleč in gamse streljali kar s ceste na 300—400 daleč, puške so naslonili na limuzine in res ni bilo težko vzeti jih na muho. Direktor narodnega parka prof. Videsott je izjavil, da so streljali na staro in mlado, vsega 500 živali je padlo. Uprava nacionalnega parka bo verjetno raztegnila meje parka, tako da gamsi tudi v sili ne bodo prišli pred cevi pušk in okularje lovskih daljnogledov.
ŠE O AMERIŠKEM EVERESTU 1963. Na vrh sta prišla James W. Whittaker in šerpa Navang Gombu 1. maja 1963 ob 13 uri. Zasadila sta ameriško in nepalsko zastavo. Poročila o tem so bila različna in nič kaj eksaktna. Šli so običajno južno pot: Namče — Bazar — ledenik Khumbu — Western Cwm med Everestom, Lhotsejem (8501 m) in Nuptsejem (7879 m). Iz Cwm gre pot preko pobočja Lhotse na Južno sedlo (7987 m), nato po jugovzhodnem grebenu na južni vrh (8760 m), odtod pa na glavni vrh (8848 m). Tabore so Američani postavili v višini ca. 5300 m pod ledenim prelomom, na višini 5600 in 5800 m, pri vstopu v Western Cwm (5900 m, 6100 m), zelo važno je bilo oporišče na višini 6400 m še na Western — Cwm. Trije tabori so bili v pobočju Lhotseja, na Južnem Sedlu je bilo seveda važno oporišče. L. 1953 je bil tu tabor 8.
Tabor na jugovzhodnem grebenu so ekspedicije postavljale v različnih višinah: Švicarji
l. 1952 na 8230 m, Angleži l. 1953 na 8500 m, Švicarji l. 1956 na 8400 m, Indijci l. 1960 na 8400 m, isti l. 1962 na ca. 8500 m. Angleži so prišli na vrh 29. maja 1953, Švicarji 23. in 24. maja 1956, l. 1952 so Švicarji dosegli višino 8500 m, Indijci l. 1960 8626 m, isti l. 1962 višino 8710 m, skoraj južni vrh. Iz Južnega sedla je možno priti na južni vrh v 6 urah, od tu na glavni vrh pa 1 do 2 ½ urah. Iz najvišjega tabora je možno priti na južni vrh Everesta v 2 ½ do 3 ½ urah. Ameriška ekspedicija je odšla iz Kathmanduja 20. februarja 1963. Bazo so postavili konec marca v višini 5100 m, 17. aprila so bili na Južnem sedlu. Najvišji tabor so imeli na višini 8370 m, kasneje so poročali, da v višini 8500 m kot Angleži. Poročali so tudi, da je jurišna naveza do južnega vrha rabila 5 ½ ure. 22. maja sta dosegli vrh Everesta dve navezi: Barry Bishop (eden od najboljših plezalcev ZDA) in Luther Jerstad, William Unsoeld (bil je l. 1960 na Gašerbrumu) in Thomas Hornbein. Prva dva po južni strani, druga dva po zapadnem grebenu iz tabora v višini 8300 m. Slednja sta bivakirala pod južnim vrhom, ker je višinski tabor raztrgalo. Naslednji dan sta ju rešila dr. D. Dingman in nek šerpa. Nato so ju s helikopterjem evakuirali v Kathmandu. Bila sta močno ozebla. Oče vodje ekspedicije dr. G. O. Dyhrenfurth poroča poleg tega še naslednje: Imena prve naveze, ki je stopila na Everest, so Amerikanci prikrivali, da bi se izognili proslavljanju »prvega«. Zaradi pritiska časnikarjev in tistih, ki so hoteli vedeti vse najbolje in največ, je vodstvo o ekspediciji javilo ime Whittakerja (33 let) in Gombuja iz Darjeelinga. Kot pomočnika sta to navezo spremljala vodja Norman Dyhrenfurth (45 let) sam do višine 8565 m in Ang Dava IV iz Darjeelinga. Ang Dava je Dyhrenfurthov »orderly« že več let. Obema ni bilo najbolje, —30° C, veter, oblačno. Tabor VI je postavilo osem nepalskih šerp, ki so do 8350 m prinesli svoje polne tovore. V taboru V so bili pripravljeni štirje možje za drugi naskok, pa so se zaradi vremena morali vrniti v bazo. 24 ur trajajoči vihar je uničil 7 šotorov. Kljub temu so 20. maja začeli pripravljati nov vzpon po še deviškem a težkem zapadnem grebenu. Ozebla Amerikanca so nosači nosili dva dni do mesta, kjer je helikopter lahko pristal. V Kathmandu ju sta ju že čakali ženi. V bolnico sta z letališča šla peš, čeprav so bile njune poškodbe kar precejšnje. Bivak na južnem vrhu Everesta sta preživela na goli skali brez spalne vreče ali šotora. Sreča, da ni vlekel veter! Pomoč šerp je bila nad vsako hvalo. Brez njih Amerikanci ne bi bili dosegli Everesta. — Zapadna stran Everesta je doslej veljala za nepristopno. Amerikancem se je torej posrečila velika stvar. Iz obeh evakuirancev pa je Everest zares iztisnil običajno človeško podobo, vsaj slika kaže tako. Ekspedicija ni našla na vrhu Everesta nobenih sledov, niti o kitajski ekspediciji l. 1960 niti o prejšnjih treh pristopih.
