120 pogumnih mož

Glas, 28. december 1963

Še vedno je živo v spominu nesreča v severni steni Špika, ko so se v višini dva tisoč metrov ponesrečili trije bratje Uršiči in dva njihova prijatelja, čeprav se je to zgodilo že pred 13 leti. Vseh pet fantov se je odpravilo na pot, da bi preplezali severno steno Špika. Visoko v steni so zaradi slabega vremena postavili bivak in prenočili. Naslednji dan sta dva poskusila preplezati steno. Prvi je omahnil in za seboj potegnil še prijatelja. Padla sta 200 metrov globoko. Ostali trije so to nesrečo videli, toda niso jima mogli pomagati. Zaradi izčrpanosti in živčne napetosti so tako zboleli, da so reševalci našli pri zavesti le še enega, a je ta je med reševanjem umrl.

Ko se je poleti v severni steni Škrlatice ponesrečil planinec, je prvikrat pri nas sodeloval tudi helikopter, last avstrijskih reševalcev. Pred hotelom Erika v Kranjski Gori so ga turisti z zanimanjem ogledovali. Gorenjski gorski reševalci ob helikopterju razmišljajo, kako praktično je to prevozno sredstvo in kako hitro je z njim mogoče z najvišjih vrhov prepeljati ponesrečence.

Vedno več planincev
GORENJSKA privablja s svojimi lepimi vrhovi Julijskih Alp, Karavank in Kamniških planin vsako leto številne obiskovalce naših gora. Med njimi so planinci, smučarji ali navadni turisti. Zadnja leta število obiskovalcev gora hitro narašča, predvsem na račun domačih in tujih turistov. Z dograditvijo številnih žičnic se bo njihovo število še povečalo.
Kakor čudno se sliši, pa je le res, da lahko prevozne ceste ali žičnice v naše gore prinašajo s sabo vedno večje število gorskih nesreč. Vse to namreč omogoča ljudem, da v kratkem času zamenjajo mesto s postojankami v planinah. In potem niso redki taki, ki jih gorske lepote zvabijo še naprej na najvišje vrhove in težko dostopne kraje in to z obleko, v kakršni so se pripeljali z avtomobilom. Ženske s čevlji z visokimi petami na naših gorah niso nobena redkost. Lepo gorsko cvetje je že marsikoga zapeljalo tako daleč, da se ni več mogel vrniti v dolino. Pa tudi slabo markirana in vzdrževana pota, izruvani klini, od neurij in strel pretrgane vrvi in drugo so pogosto povod za gorske nesreče.
Podnebje in vremenske razmere v gorah so drugačne kot smo jih vajeni v dolini, in kdor potuje v gore brez posebne opreme, se izpostavlja veliki nevarnosti. Kolikokrat se dogodi, da ob lepem sončnem vremenu nebo v trenutku zagrnejo temni oblaki in povzročijo nevihte z dežjem, točo in snegom, grmenjem in strelami. Planinci in posebno planinke z zlatimi okraski postane to podobne strelovodom na hiši. Spomnimo se, kako je pred leti strela na Skuti ubila očeta in sina.

V borbi za dragoceno življenje
GORSKE reševalne postaje v Planici, Kranjski gori, Mojstrani, na Jesenicah, v Bohinju, Tržiču in Kranju, so po vojni zabeležile preko 1500 reševalnih akci,, med katerimi je bilo preko 600 težjih. Preveč bi bilo naštevati vse gore in vrhove, na katerih je bila že potrebna pomoč reševalcev. Najtežja nesreča je bila na Špiku, pa pozneje na Jalovcu, v severni steni Triglava, na Škrlatici, na Poncah, Prisojniku. Grintavcu in drugod. Letos so gorski reševalci posredovali v 90 nesrečah, med katerimi je bilo 60 težjih z osmimi smrtnimi primeri.

Kranjski gorski reševalci pod severno steno Grintavca. Truplo ponesrečenca je že razpadalo, zato so ga prenesli v dolino v posebni vreči.

Taki so naši reševalci
GORSKE reševalce v pogledu ne moremo primerjati z uslužbenci katerihkoli drugih reševalnih postaj. Naša gorska reševalna služba je organizirana na prostovoljni osnovi, kar je le še redek pojav v svetu. Na Gorenjskem je 120 reševalcev. Povečini so zaposleni, le nekateri so v pokoju. Prav vsi so pripravljeni, da ob vsakem času in s kar največjo naglico zapustijo svoje delo, dom in družino in odhitijo na kraj, kjer se je pripetila nesreča. Največkrat je to ob slabem vremenu, ponoči, v mrazu, dežju in ob snežnih zametih v najtežjih stenah in vrhovih.
Prve težave se pridno že pri tem, ko je, treba zapustiti delo, zaradi slabih telefonskih zvez, zaradi težav s prevoznimi sredstvi in z drugim. Na ramah pogosto prenesti tudi do 200 kilogramov opreme v najtežje dostopne kraje, na po več 100 metrov visoke stene.
Zlasti hitri in nestrpni so reševalci takrat, kadar so obveščeni, da ponesrečenec še živi. Zavedajo se da je vsaka minula zelo dragocena, in je od majhnih delčkov ure odvisno ponesrečenčevo življenje ali stopnja poškodb. Zato je čas od obvestila o nesreči do prihoda reševalcev vedno predolg. Ponesrečenci ležijo v gorah po več ur ali tudi več dni, posebno, če ni mogoče takoj ugotoviti, kje se je nesreča pripetila. Kakšni grozotni občutki prevzemajo ponesrečence, ki si sami ne morejo pomagati, vedo samo taki, ki so to že doživeli. Ne samo bolečine, mraz, lakota in žeja, tudi negotovost daje takim nesrečam posebno težko obeležje.
Na vse to mislijo reševalci, ko dobijo sporočilo o nesreči, zato si prizadevajo, da bi bili čimprej na njenem mestu, da bi ponesrečencu lahko nudili prvo pomoč, okrepčilo in tisto toplino, ki je v primeru človeku najbolj potrebna. Dogaja se, da ponesrečenec zaradi osamljenosti, strahu in obupa umrje.

Ponesrečeni reševalci
GESLU gorskih reševalcev »prinesti ponesrečenca v dolino vsaj v takem stanju, v kakršnem so ga dobili« ni preprosto. Že težjega ponesrečenca na cesti je težko spraviti na nosila in v avto. Kako težko je potem šele reševalno delo v steni na višini preko 2 tisoč metrov! Nemalokrat je treba tako reševalce kot ponesrečence po več sto metrov spuščati po vrveh, ponoči, v megli in mrazu. Če bi pri tem popustil en sam železni klin, bi terjal življenje več ljudi hkrati. Po vojni se je pri reševanju in pri vajah smrtno ponesrečilo 6 reševalcev.

Z mrtvimi in živimi
GORSKI reševalci poznajo dva načina dela. Akcije reševanja ponesrečencev se odvijajo bliskovito hitro. Druge — akcije se večkrat zavlečejo po več dni, tednov in tudi mesecev, posebno, če so se nesreče pripetile v zimskem času. Znano je, da ponesrečenci, ki jih zajame plaz lahko ostanejo pod snegom živi tudi po več dni. V takih primerih uporabljajo tudi lavinske pse, ki jih imajo postaje Gorske reševalne službe na Jesenicah, v Tržič in v Kranju. Psi so na primer pomagali tudi pri reševanju graničarjev, ki jih je plaz zasul na Zelenici.
Gorski reševalci pri svojem nepoklicnem delu naletijo na najrazličnejše prizore. Včasih najdejo žive ponesrečence, velikokrat mrtve. razpadajoča trupla ali pa le še okostje, obleko in opremo pri truplih, kmalu opravijo svoje delo tudi mrhovinarji. Ponesrečenca ali njegove ostanke vedno prenesejo v dolino. V sodelovanju z varnostnimi organi morajo ugotavljali, če gre za nesrečo ali kaj drugega. V manjših nesrečah navadno sodeluje le najbližja Gorska reševalna postaja s svojimi člani, pri večjih pa pomagajo vse postaje.
Veliko število reševalcev je največkrat potrebno pri iskalnih akcijah, v katerih sodeluje tudi od 40 do 50 reševalcev hkrati.
Dogodi se tudi. da reševalci iščejo domnevnega ponesrečenca, ta pa lepo v miru leži v kakšni staji, pri sorodnikih ali celo doma. To se največkrat pripeti takrat ko gre kdo v planine, pozneje pa spremeni smer poti ali podaljša bivanje v postojankah ter se ne vrne, kakor je napovedal.

Vsaka akcija gorskih reševalcev prinaša nekaj svojega. Vsak izmed gorskih reševalcev bi lahko napisal debelo knjigo o svojih doživetjih. Niso namreč redki, ki opravljajo to humano delo že več kot 30 let in so sodelovali v več sto akcijah.

Rado Čarman

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja