Albert Štupar: Naslednji obris obravnava razvoj in življenje kamniškega alpinizma od njegovih pričetkov, ko še ni obstajala organizirana skupina alpinistov.
Dogodke, ki so se razvijali do danes, sem zbral pri živih pričah, iz Planinskih vestnikov in iz alpinističnega arhiva, ki pa na žalost ni popoln. Obstaja verjetnost, da letnice niso povsem točne. Takoj po prvi svetovni vojni se je tudi v Kamniku vzbudilo zanimanje za šport. Tiste čase je pred vsemi drugimi športi prednjačilo smučanje, ki je kot val zajelo vse mlado in staro v Kamniku in v bližnji okolici. Prav ta masovni polet Kamničanov, saj jih je kar mrgolelo na kamniških poljanah, je iz svoje srede izločil vztrajnejše in pogumnejše, ki so začeli obiskovati Veliko planino, Krvavec in druga težje dostopna gorska smučišča. Prvi smučarji-alpinisti v domačih gorah so močno vplivali tudi na vse poznejše alpinistično udejstvovanje. Še danes živijo med nami, ki jih je ravno zima v gorah izklesala. Med te lahko prištevamo Draga Nefimo, Jožeta Janežiča in Adolfa Ravnika. Leta 1932 se je priselil iz Ljubljane Karel Biško, ki je v Kamniku odprl barvarno. Kmalu sta se seznanila s Pavlom Kemperlom, že takrat vnetim planincem iz Kamnika. Biško Karel je že takrat bil član TK Skala v Ljubljani. Bil je vnet alpinist. Njegova plezalna oprema, vrv, nekaj klinov z obročki in nekaj karabincev je zadostovalo, da sta s Kemperlom pričela plezati. Še isto leto sta napravila nekaj plezalnih poizkusov v severni steni Kompotele. Po tem plezanju in stalnih pohodih v gore sta se tako navezala drug na drugega, da sta že naslednje leto lahko mislila na težje plezalne vzpone. Le redke nedelje sta ostajala doma. Ce se nista mudila kje v skalovju, sta se pridružila ostali planinski družbi, s katero sta prehodila vse do takrat znane in neznane predele kamniških planin. Sčasoma sta vzbudila med prijatelji zanimanje za alpinistiko in si ustvarila nekakšno družbo ljubiteljev plezanja. Čestokrat sta se sestajala na Kamniškem sedlu z ljubljanskimi skalaši, od katerih sta pridobila mnogo alpinističnega znanja, predvsem pa sta se zanimala za njihove plezalne smeri. Istočasno kot Kemperle in Biško je v Kamniških planinah plezal tudi Janez Prezelj, takrat še dijak, v navezi z Dragom Rostanom iz Kamnika.
Pod vplivom ljubljanskih alpinistov sta Kemperle in Biško pričela v Kamniku organizirati Skalo. V tedanjem pripravljalnem odboru so bili Pavel Kemperle, Karel Biško, Polde Biško, Berto Cerar, Alojz Perne, Ivan Češenj, Franc Češenj in Franc Brvar. Leta 1933 je ta skupina organizirala javno predavanje v Kamniku s skioptičnimi slikami. Predaval je Boris Režek iz Ljubljane. V tem predavanju je med drugim posvetil nekaj besed tudi ostenju Rzenika, ki je takrat in še dolgo potem predstavljal višek plezalnega dela v Kamniških Alpah.
Karel Biško se je naslednje leto, t. j. leta 1934 poročil in opustil alpinistično delovanje. Tudi pri večini članov »Skale« je bilo opaziti malodušnost za alpinistiko in organizacijo Skale. Zamrla je misel, da bi se »Skala« v Kamniku ustanovila. Pripravljalni odbor se je razšel.
V tistem času je le Pavel Kemperle ostal zvest svojim ciljem. Nekajkrat je bil v skupni navezi z Lojzetom Pernetom iz Godiča, s pok. Mirkom Mulejem iz Boh. Bistrice, s Stanetom Podbevškom iz Domžal in Toni Stopar iz Šoštanja, vendar so bile te naveze le priložnostne.
Ko je ozdravel Ivo Kumer iz Kamnika, ki se je ponesrečil pri trganju planik v Beli, je Kemperle dobil soplezalca, toda le za krajši čas. Še isto leto se je sešel z Janezom Prezljem, s katerim sta napravila v naslednjih letih nekaj novih in nekaj ponovitev. Janez Prezelj je kot dober poznavalec rzeniškega ostenja pričel navduševati Kemperla za plezalno smer v Rzeniku. V svojo družbo sta kmalu pritegnila mladega Bineta Benkoviča iz Kamnika. Skupno so pričeli delati načrte za plezalne vzpone in za razvoj alpinistike v Kamniku.
Po končanem sporu med podružnico SPD Kamnik in člani takratne mlade planinske generacije so dne 27. 4. 1937 »mladi« prijavili podružnici SPD Kamnik ustanovitev prvega alpinističnega odseka. Člani tega odseka so bili: Pavel Kemperle, Mara Božič, Bine Benkovič, Ivan Češenj, Rudi Goršek, Rajko Gruden, Stane Podbevšek, Franc Paglavec, Jože Rozman, Franc Mulej, Franc Ulčar, Nace Vidmar, Karel Biško in Ivo Kumer. Alpinistično delovanje v Kamniku je bilo tedaj zelo razgibano. V tistih letih je bila dvakrat preplezana severozapadna stena Rzenika in nemška smer v Triglavski steni. Plezali so Benkovič, Kemperle in Vidmar. Zadnji načrt kamniških alpinistov pred zadnjo vojno pa je bil rešitev plezalne smeri v severni steni Planjave v »Glavi«. Ta načrt je vzel mnogo časa. Dela sta se lotila Benkovič in Kemperle ter ga leta 1941 pustila v četrtini »Glave« neizvršenega.
Zadnje leto pred vojno je delovanje odseka povsem zamrlo.
Takoj po osvoboditvi pa so Kamniške planine zopet alpinistično zaživele. Najdrznejši so si zopet zaželeli več kot zavarovane poti. Najprej so se pojavili posamezniki, ki so plezali manj težavne smeri ali le detajle posameznih smeri. V nekaj mesecih so se že organizirale plezalne naveze s skromno in povsem nezadostno opremo. Tako navezo je tvorila skupina Lado Bučer, Milan Šimnovec in Albert Štupar. Ta naveza je preplezala že leta 1945 Zeleniške špice, severozapadni greben Planjave, Brinškov kamin in Vzhodni steber Brane. Začetek je bil narejen in leta 1946 je že obstajal alpinistični odsek, ki ga je vodil Lado Bučer. Člani odseka so bili: Milan Šimnovec, Bine Benkovič, Karel Benkovič, Jože Janežič, Ivan Šest, Leopold Lampič in Albert Štupar. Glavna dela v tem letu so bila: Vaja plezalne tehnike in letni plezalni tečaj na Kamniškem sedlu, ki je položil temelje povojnega alpinizma v Kamniku. Tečaj je vodil Lado Bučer. Po tem tečaju so bili sprejeti novi člani, med njimi omenimo Janeza Berganta, zelo sposobnega alpinista. Tedaj so se starejši člani odseka počasi umaknili. Obžalovanja vreden je odstop Bineta Benkoviča, pred vojno in v tistem času zelo sposobnega plezalca. Toda kljub temu so mladi kamniški alpinisti že leta 1947 preplezali skoro vse poznane lažje smeri, ki so bile v tistem času dostopne, to se pravi razen severnih sten, ki so dostopne iz Logarske doline in ostenje Rzenika. V tem času je bilo nekaj mlajših alpinistov izvoljenih v odbor planinskega društva. Alpinistični odsek se je nekako ustalil, ker je imel v svojem jedru aktivne plezalce. Tudi teoretično se je članstvo zadostno pripravljalo. Odsek je imel skoro vsak teden sestanke, na katerih so se člani seznanjali s plezalno tehniko, o prvi pomoči pri nezgodah in drugo. Vsi sestanki v letu 1946 in 1947 so se vršili skupno s sestanki gorskih reševalcev, ker so bili reševalci skoro vsi aktivni alpinisti. V tistem času so aktivno sodelovali z odsekom: Lado Bučar kot načelnik odseka, nadalje Milan Šimnovec, Leopold Lampič, Janez Bergant, Janez Tajč, Ivan Šest, Drago Močnik, Karel Benkovič, Leo Pregelj in Albert Štupar.
Na zboru reševalcev leta 1947 na Vršiču so kamniški alpinisti prvič po vojni dobili stik s Pavlom Kemperlom, zaposlenim v tem času na Jezerskem. Z njim so se tedaj dogovorili za novo plezalno smer v južni steni Kočne in jo naslednje leto v septembru preplezali v navezi Kemperle—Valič—Čebular—Štupar. V letih 1947 in 1948 se je vršilo pet letnih enodnevnih tečajev pod vodstvom Ladota Bučarja in Alberta Štuparja. Udeleženci so bili skoraj vsi člani odseka. Glavni teren za suhi trening kamniškega alpinističnega odseka pa je bil na južnem pobočju Starega gradu nad Kamnikom. Na teh ploščah je marsikateri alpinist pridobil osnovne pojme o plezalni tehniki in dobil veselje do plezanja. V zimi leta 1948 se je večina alpinistov udeležila zimskega alpinističnega tečaja na Kamniškem sedlu, ki sta ga vodila Uroš Zupančič in Pavel Kemperle. Leta 1948 je bil za načelnika odseka izvoljen Leopold Lampič. V tem času so odsek sestavljali: Milan Šimnovec, Alojz Čebular, Franc Dolinšek, Karel Benkovič, Janez Bergant, Leo Pregelj, Janez Tajč, Drago Močnik in Albert Štupar. To leto je bilo uspešno. Opazi se to predvsem, ker so bile ponovljene vse poznane smeri v območju Kamniških planin in je bil poleg novega vzpona v Kočni izvršen nov vzpon v vzhodni steni Brane (južno od vzhodnega stebra). Plezali so: Leopold Lampič, Janez Bergant in Leo Pregelj.
Leta 1949 so se pojavila trenja v odseku. Nastali sta dve struji. Prva je zagovarjala gospodarske težave planinskega društva ter se pričela pretvarjati v gospodarje, s tem seveda v alpinističnem delovanju odmirati, druga je poudarjala svojo aktivnost v alpinistični smeri in skušala pridobiti gospodarski odbor, da planinstvo z razumevanjem materialno podpre.
Toda kljub trenju je ostalo jedro odseka neizpremenjeno. Načelnik odseka je bil Leopold
Lampič, člani odseka pa vsi iz prejšnjega leta in še Adolf Čebulj, Brane Jakopec, Uroš Janko, Srečo Valentan in Jože Mulej. V tem letu je bilo izvršenih največ plezalnih vzponov in sicer: varianta ob Rdečem kupu v Planjavi (Lampič—Bergant—Pregelj), varianta na raz Kalške gore (severovzh. bočni del stebra: plezali Štupar—Šimnovec—Čebular), varianta ob smeri Kemperle—Benkovič v vzhodni steni Brane — plezala: Čebular—Štupar.
Novo smer S v vzhodni steni Brane so preplezali: Štupar—Šimnovec—Čebular. Med letom se je vršilo več enodnevnih tečajev, ki so jih Vodili Leopold Lampič, Milan Šimnovec in Albert Štupar. Nadalje sta bila izvršena dva večdnevna letna plezalna tečaja z udeležbo večine alpinistov in pripravnikov odseka.
Značilno za ta dva tečaja je bilo to, da je bilo pritegnjenih veliko pripravnikov, to je mladincev, ki so se kasneje razvili v dobre plezalce in gorske reševalce. Najvidnejši od teh tečajnikov so bili: Adolf Čebulj, ki je že v naslednjih letih pokazal veliko plodnega dela, nadalje Jože Mulej, Brane Jakopec, Uroš Janko, Miha Habjan in drugi. Od tečajnikov in vodij posameznih navez so se s posebno požrtvovalnostjo pokazali Milan Šimnovec, Alojz Čebular in Janez Bergant. Pri slednjih je omeniti še posebej Alojza Čebularja, ki je od dneva vstopa v odsek pa do danes neumorno delal na področju alpinizma v Kamniku, pri plezalnih vzponih pa pokazal vidne in dobre uspehe. En tečaj se je vršil na Kamniškem sedlu in ga je vodil načelnik odseka Leopold Lampič. Drug tečaj je bil na Kokrskem sedlu pod vodstvom Alberta Štuparja. Konec leta je bil za načelnika izvoljen Šimnovec Milan.
V letu 1950 je odsek svoje članstvo delno izpremenil. Na vidna mesta že omenjenih članov iz prejšnjih let so se zvrstili: Adolf Čebulj, alpinist, Jože Mulej, ki je kasneje razgibal planinstvo in alpinistično dejavnost v Mengšu, Miha Habjan, drzen in sposoben plezalec, Brane Jakopec, Janko Uroš in Valentan Srečo, ki so večino prostega časa prebili po stenah naših gora in dosegli lepe uspehe. Na Kamniškem sedlu sta se pod vodstvom Adolfa Čebulja vršila dva enodnevna tečaja. V zgodnjih spomladanskih dneh se je vršil alpinistični zimski tečaj na Kamniškem sedlu, ki ga je vodil Pavel Kemperle.
V tem letu sta Adolf Čebulj in Uroš Janko izvršila novo smer v zapadni steni Brane in prvo ponovitev v smeri Kemperle—Benkovič v Rzeniku.
Neprijeten in graje vreden dogodek tega leta pa je bil pobeg Milana Šimnovca v inozemstvo. Odnesel je s seboj veliko plezalne opreme.
Za načelnika odseka v letu 1951 je bil izvoljen Adolf Čebulj, ki je uravnovesil delovanje odseka. V tem letu se je preselil v Kamnik Pavel Kemperle, ki je takoj pristopil k AO. Zopet je oživela misel izvesti novo smer v Rzeniku in sicer v območju rjavega pasu. Meseca septembra je mogočno rzeniško ostenje zopet zaznamovala nova smer kamniških alpinistov. Rjavi pas šteje med najtežje vzpone tega ostenja. Plezali so: Albert Štupar, Adolf Čebulj in Alojz Čebular. V tem letu so bile tudi prvič ponovljene vse dotedanje plezalne smeri v Rzeniku. K zanimivosti tega leta spada tudi brošura »Glas gora«. Pobudnik za to brošuro, pisec in urednik je bil Adolf Čebulj. Sodelovali pa so tudi Uroš Janko, Pavel Kemperle in Srečo Valentan. V tem letu so tudi prvič po vojni nastopile v odseku ženske. Posebno prizadevna je bila med njimi Anica Bregar. Udeležile so se ženskega alpinističnega tečaja na Korošici.
Pričetek leta 1952 je odsek preživel v treningu za odpravo v inozemstvo. S pomočjo gospodarskega odbora PD Kamnik, ki je precej spremenil svoje stališče napram odseku — in s podporo družbenih organizacij in podjetij — je odsek pridobil potrebna finančna sredstva za odpravo v Visoke ture in Lienške dolomite. Člani odprave so bili: Alojz
Čebular, Brane Jakopec, Miha Habjan, Jože Mulej, Uroš Janko, Srečo Valentan in Albert Štupar; pod vodstvom načelnika odseka Adolfa Čebulja so se odpravili na pot s kolesi. Pod Velikim Klekom se je odprava razdelila v dve skupini, tako da je ena skupina preplezala vzhodni raz in jugozapadni raz Velikega Kleka, druga pa se je povzpela na Veliki Klek po navadnem dostopu. V Lienških Dolomitih je ena skupina izvršila nov vzpon v vzhodnem predelu stene Laserz. Plezali so Albert Štupar, Alojz Čebular, Miha Habjan in Uroš Janko. Nadalje je ista skupina preplezala kamin v Teplitzer Spitze in opravila prvo ponovitev severovzhodnega raza Rotterturma.
Uspešna odprava v inozemstvo v prejšnjem letu je podžgala odsek, da si je ogledal še švicarske Alpe. Zaradi tega so leta 1953 člani odseka trenirali predvsem v snegu in zbirali denarne prispevke. To odpravo je zopet vodil Adolf Čebulj. Udeleženci pa so bili Pavel Kemperle, Anica Bregar, Brane Jakopec, Srečo Valentan in Albert Štupar. Toda ta odprava ni popolnoma uspela. Krivda je ležala predvsem na skromnih finančnih sredstvih. Ves čas je deževalo. Ko se je zvedrilo, so mogli preplezati le Whymperjevo smer v Matterhornu.
Starejši člani odseka, razen Pavla Kemperla, so vedno bolj in bolj iz različnih vzrokov začeli opuščati aktivno delo v odseku. Edino Čebulj in Habjan sta v tem letu dosegla lep uspeh v steni Rzenika. Izvršila sta centralno prečenje stene od rjavega pasu do Režek— Modčeve smeri v severni steni. To leto je bila ponovljena tudi smer Kemperle—Benkovič v severozapadni steni Rzenika. Alpinisti so bili vedno bolj zaposleni s svojimi poklici. Kljub prizadevanju nekaterih članov alpinističnega odseka so alpinistični odsek člani zapuščali in nikakor se ni moglo rešiti vprašanje novega alpinističnega kadra. Prav tako je bilo leto 1955. Ves odsek je štel 6 članov in to: Srečo Valentan, Pavel Kemperle, Alojz Čebular, Miha Habjan, Brane Jakopec in Albert Štupar. Izvršen je bil le en vzpon in to preko severne stene Triglava.
Ponoven vzpon alpinizma
Tone Škarja: Albert Štupar, ki je napisal kroniko kamniškega alpinističnega odseka do leta 1955, je takole zaključil svoje delo: »Leta 1955 je odsek izvršil en sam vzpon in sicer preko severne stene Triglava. Na zadnjem sestanku je vsak preostali član našega odseka sklenil, da bo podprl delo odseka in skušal po svojih močeh vzbuditi priznano silo in privlačnost trdih sten pri mladih ljudeh, ki bodo vzljubili naše gore in prepade in obdržali borbenost kamniških alpinistov. Upam, da bo nadaljevalec tega pisanja zopet beležil lepe uspehe našega odseka.«
Čeprav je prejšnja generacija v kratkem času praktično opustila plezanje, ji gre vendarle veliko priznanje. Tik pred razpustom odseka so sklicali mladino, navdušeno za stene, ji dali na sestankih in plezalni šoli na Starem gradu primerno ideološko in tehnično podlago in ji s skupnim vzponom po smereh zahodne stene Planjave maja 1956 podarili krila za samostojni polet.
Za površnega opazovalca to leto ni bil dosežen kak poseben uspeh. Če pa vzamemo v poštev, da ni mladih nihče peljal v kako težjo steno,
da so morali dobesedno sami zase odkrivati III., IV. in V. stopnjo, potem je 45 vzponov, med njimi Igličeva v Mali Rinki, Modec-Režkova v Turški gori in zajeda v Skuti lep uspeh za oživeli odsek, posebno še, ker so najtežje vzpone v letu 1956 izvršile izključno samostojne pripravniške naveze. Oktobra se je pod Brano smrtno ponesrečil Albert Štupar in morda se je prav samostojnosti odseka zahvaliti, da ta udarec ni zavrl dela plezalcev.
Leta 1957 se med drugimi priključijo mladim članom (Helena Lužar, Pavle Šimenc, Tone Škarja) tudi Metod Humar, Cene Griljc, Edo Pišler. Edini od stare generacije je ostal aktiven plezalec Miha Habjan. Krivulja uspehov se dviga. Zabeležene so tri prvenstvene smeri: varianta Centralne smeri v Koglu, smer po zajedi v severozahodni steni Savinega Kuka (Durmitor) in direktni vstop na Modec-Režkovo smer v razu Kalške gore. Od ostalih vzponov je vredno omeniti Gregorinov steber v Kalški gori, Herletovo smer v Ojstrici, 2. ponovitev direktne smeri v Štajerski Rinki in eno prvih ponovitev še nenabite Rumene zajede v Koglu. Vsa šola so stene, plezalci se uče plezanja z dvojno vrvjo in zagozdami v steni in ne na Starem gradu. Z zimskim vzponom po slovenski smeri v Triglavu je bilo leto 1957 zaključeno. Bilanca je lepa: 57 vzponov.
V začetku 1958 leta izvrši odsek nekaj korenitih organizacijskih sprememb, predvsem zaradi izredno slabe povezave z matičnim društvom, in s tem v zvezi slabega materialnega stanja. Plezalci so najtežje vzpone plezali s starimi konopljenkami. Slaba oprema pa za ambicije mladega človeka ni bila nikdar zapreka in leto 1958 prinese enega največjih uspehov kamniškega alpinizma do sedaj. Leto brez prvenstvenega vzpona, toda za tista leta mrtvila v slovenskem alpinizmu, posebno po Dularjevi smrti velike stvari: 3. ponovitev centralne smeri v Koglu, 2. ponovitev centralne (kamniške) smeri v Rzeniku, 3. ponovitev direktne zajede v Šitah, 3. ponovitev centralnega stebra Dedca, 1. ponovitev centralnega stebra v Rzeniku (Dular-Juvan), 1. ponovitev direktne smeri preko planjavske Glave itd. To so bile takrat naše najtežje smeri. Samo v Julijcih je bilo izvršenih 30 plezalnih vzponov, v celoti pa je bilo leta 1958 zabeleženih 125 plezalnih vzponov.
To leto sta se pripetili dve nesreči: Tone Škarja se le lažje poškoduje pri poskusu prvenstvenega vzpona v Koglu, Nuša Grm pa teže v bavarski smeri severne stene Triglava.
V letu 1959 je kratek zastoj predvsem zato, ker so trije najaktivnejši člani pri vojakih. Udeležba na tečaju in taboru v Vratih in ponovitve vzponov do V. težavnostne stopnje v Kamniških in Julijskih Alpah je delo okrnjenega odseka.
Leta 1960 preplezata Pišler in Škarja naprej kuloar med Štruco in Dolgim hrbtom, nato pa še nerešen problem — trikot v severni steni Dolgega hrbta. Preko nekaj gladkih mest si morata pomagati s svedrom. Metod Humar v družbi s tovariši pri vojakih prepleza severno steno Babinega zuba (Gradište — Sinjajevina). Število vzponov spet naraste od 61 v letu 1959 na 99. Vedno močneje se uveljavljajo ženske članice odseka. V letu 1961 PD obljubi finančno pomoč za odpravo v inozemstvo. To se pozna na poletu alpinistov. Dolgi, naporni vzponi so poudarek te zime: Wissiakova grapa v Planjavi, grebensko prečenje Rinka—Skuta—Grintovec v nekaj urah, severozahodni greben Kočne z grebenskim prečenjem Kočne (Jožica Trobevšek), severna stena Planjave, grebensko prečenje Krvavec—Turska gora (Helena Lužar), skozi Kotliški greben in severno grapo na Brano (Helena Lužar) itd. Vsak se je zavedal, da je le od treninga odvisen uspeh v tujih gorah, zato se je z istim tempom nadaljevalo tudi poleti. V najtežjih smereh sta hkrati plezali po dve navezi, nekajkrat so bile prvič ponovljene z žensko v navezi centralna smer v Koglu (Jožica Trobevšek), Glava v Planjavi (Jožica Trobevšek), Centralni steber Dedca (Helena Lužar z Barbko Lipovšek — AAO), Čopov steber v Triglavu (Helena Lužar z Barbko Lipovšek — AAO), Dularjeva zajeda v severni steni Jalovca (1. ponovitev). To leto je ženski del alpinistov v vzponih enakovreden moškemu.
Julija si na Montenversu nad Chamonixom postavlja šotore 7 članov AO Kamnik: Tone Škarja, Metod Humar, Pavle Šimenc, Helena Lužar, Jožica Trobevšek, Miha Habjan in Marko Voljč. Prvič so v Centralnih Alpah, vse jim je novo. Vendar se dela lotijo zelo hitro: preizkusni namen — prva tura — je na Mont Blanc po normalnem dostopu. Brez vmesnega počitka se Metod Humar in Tone Škarja, edina, ki ju sonce ni preveč opeklo, lotita ledene tisočmetrske severozahodne stene Aiguille Verte (4121 m) po direktni smeri. Zvečer sta na vrhu in v oblačni noči sestopita po Whymperjevem kuloarju na ledenik Talefre. Slede: Culoar Couturier v Vertu z bivakom na vrhu (Pavle Šimenc, Miha Habjan in Marko Voljč) ter zasnežena južna stena Dru do Col du Dru, kjer morajo zaradi pomanjkanja opreme za bivakiranje obrniti (Jožica Trobevšek, Helena Lužar, Metod Humar in Tone Škarja).
Pred odhodom v domovino se odločijo še za eno turo: Helena Lužar, Jožica Trobevšek, Pavle Šimenc in Miha Habjan se povzpno po Spencerjevem kuloarju na Aig. de Blaitiere, še isti dan pa splezata Šimenc in Trobevškova po JJV grebenu na Grepon. Tone Škarja in Metod Humar pa uspeta v 900 m visoki ledeni steni Grand Charmoza z le nekajkrat ponovljenim izstopom po direktnem kuloarju Heckmair-Kroner. Po 14 urah napornega plezanja po ledu v naklonini od 60—70° brez varovališč prespita brez opreme za bivak na vrhu in sestopita zjutraj preko ledenika Nantillons v taborišče. To je bilo prvič, da so se Jugoslovani uspešno lotili najtežjih ledenih sten v Alpah in da je to uspelo ravno novincem v delu. je največji uspeh kamniške odprave.
Leto 1962 je leto z majhnim številom vzponov. Odsek je že nekaj let brez resnega mladega kadra. Skozenj se sicer zvrsti nekaj mladih ljudi, ki pa so nad tem težkim športom brez občudujoče publike razočarani. Spoznanje, da ti v planinskih kočah ne padajo dekleta okrog vratu, če prideš z vrvjo čez ramo utrujen, toda ponosen s plezalne ture, je za marsikoga neprijetno in alpinizem se mu zazdi zapravljanje tako dragocenega časa. Plezajo le člani, ki so pričeli že leta 1956 in 57. Žepna odprava v Centralne Alpe opravi le grebensko prečenje Mont Blanca, iz Walkerjevega stebra v Grandes Jorases pa se more spustiti zaradi poslabšanja vremena. Za ponoven dostop in vzpon zmanjka časa in denarja.
Kljub temu je sezona doma uspešna. Že januarja preplezajo Šimenc, Trobevškova, Grabljevec in Škarja novo smer v južni steni Planjave (nad Repovim kotom). V juniju izpeljeta do vrha Skute Šimenc in Škarja že načeto Kočevarjevo smer v jugozahodni steni Skute, julija prideta Trobevškova in Grabljevec na Planjavo po novi smeri med »X« in Jugovo počjo in obenem opravita prvi sestop po Drofenikovi (zgornji del) in Tschadovi smeri preko tisočmetrske severne stene Planjave v Logarsko dolino. Septembra preplezata Šimenc in Škarja južno steno Kogla po novi kamniški smeri. Zaradi nevihte traja plezanje dva dni. Še isti mesec jima uspe direktna smer v zahodni steni Štruce preko ogromne žmule v zgornjem delu, isti dan pa Grabljevec in Trobevškova v prvenstveni smeri preplezata centralni steber Kalške gore. Omeniti je treba še 3. in 4. ponovitev centralne (Kamniške) smeri v Rzeniku (Šimenc, Škarja, Sitar, Grabljevec in 1. ponovitev spominske smeri Zajc-Šolar v Koglu (Šimenc-Trobevškova).
Leto 1963 se prične z vzponom preko popolnoma zaledenelega Belačevega stebra v Kalški gori pri —25° C, s prvenstveno smerjo preko ledene, 800 m visoke vzhodne stene Brane (Humar-Škarja) in s prihodom, za razliko od prejšnjih, mnogoobetajočih mladih plezalcev. Bojazen, da bo odsek odmrl kot pred osmimi leti, je le še spomin in če zaključim ta kratki in nepopolni zapis o delu kamniških plezalcev z optimističnimi zaključnimi besedami Alberta Štuparja, menim, da v dobrih napovedih ne pretiravam.
