Tine Orel
VODNIŠKI DAN v Courmayeuru se praznuje zelo slovesno. Udeležil se ga je večkrat celo predsednik države Gronchi. Novi predsednik vodniškega društva je zdaj Lorenzo Grivel, znano ime. V Courmayeuru bodo nanovo uredili planinski muzej. Vodniška tradicija v Courmayeuru spada med najbolj klasične. Lani je tu umrl 96-letni doyen vodniškega zbora Giuseppe Brocherel. O vseh dogodkih v Courmayeuru je vodil natančno kroniko ing. Piero Ghiglione in jo objavljal redno v švicarskem Journalu.
PEUTEREYSKI GREBEN kot dostop na Mt. Blanc še vedno spada med najtežje preizkušnje v Alpah. Do leta 1960 je uspelo preplezati ves greben le šestim navezam. Novo težko smer sta odprla v Aiguilles de Chamonix, v NW stebru Grand Charmoz 4. in 5. septembra »dolomitarja« Réné Desmaison in Pierre Mazeaud. Bonattijev steber v Petit Dru ni na popularnosti še nič utrpel. V letu 1959 je zabeležil precej vzponov. Zahodna stena Petit Dru je imela 10 navez, med njimi eno samo francosko. Med navezami, ki jih omenjajo v kronikah, je tudi naša, ing. Nadja Fajdiga — Ante Mahkota.
SAMOHODCI, soloplezalci, se zadnja leta bolj pojavljajo. Italijana Bonattija posnema njegov rojak Gino Buscaini, 25 let star. Preplezal je sam vzhodno steno Grand Capucin, Carlo Mauri sam »la Poire« v Brenvi, Bonatti sam la voie Major. plezala sta istočasno. Mladi Robert Guillaume je sam preplezal raz Frendo v Aiguille du Midi in severno steno Dent du Requin.
SIRDAR WANGDI, šerpa, ki so mu zmrznili prsti pri iskanju ponesrečene Claude Koganove na Čo-oju, je prišel lani v Chamonix na povabilo visokega komisariata za mladino in šport, ki ga vodi Maurice Herzog. Wangdija je sprejel Jean Franco, ki ga pozna iz vzpona na Makalu leta 1954 in 1955. Star je 26 let, majhne rasti, a zelo spreten. V Franciji so ga operirali in mu prste spravili v red. Kot rekonvalescent je izrazil željo, da bi se učil smučati. Naučil se je zelo hitro, učila sta ga Lenoir in Leroux.
PIERRE VITTOZ, znan kot himalajski partner Claude Koganove, francoski misijonar v Pakistanu, je eden od redkih aktivnih himalaistov, ki se posveča tudi himalajski onomastiki. Pravi, da je za Himalajo dominantna tibetska govorica, ne samo na severni strani, ampak tudi v Butanu, Nepalu, Garhvalu, Kunavaiju in Lahulu. Tibetski jezik pa je problematičnejši od raznih indijskih jezikov (sanskrt, hindi, urdu, nepalščina, kašmirščina). Tibetske besede so oficirjem za zvezo, ki delajo v himalajskih ekspedicijah, manj znane. Indijski jeziki imajo fonetično pisavo. Tibetanščina ne, poleg tega je izgovorjavo težko določiti. Transkripcija glasov je težavna zadeva, ker Tibetanci ločijo take glasove, ki jih mi ne zaznamo, ne razločujemo. Skratka: foneme zahodnih jezikov so močno različne od tibetskih. Poleg tega je dialektov brez števila, sorodnih po sintaksi in besedišču, po izgovarjavi pa zelo vsaksebi. Posebno se razločujejo fonetične enote. Nekateri dialekti ne ločujejo nekaterih glasov, drugi pa vzdržujejo najtanjše distinkcije med njimi. Gun = zima, a zima je tudi run, ali vsaj slišen je ta r. Samostan je gum-pa, a tudi gompa. Zveneči in nezveneči soglasniki se slabo ločijo v večini dialektov. V tej vasi je gangri v oni kangri itd. Večina tibetanskih dialektov loči dva t, dva s, a za Evropejca je razloček težak. Vsi tibetski dentali in guturali so lahko aspirirani; pu = las, phu (p’u) = pašnik; tsa = tx-ava, tsh (ts’a) = sol. Vendar aspiracije ne spremlja vselej tudi pomenska razlika. Beseda bar v Skarduju, je — par v Lehu, bhar (b’ar) v Lhasi in phar (p’ar) v Naočeju, pomeni pa povsod okolje.
Kljub temu je treba pri transkripciji himalajskih imen več vestnosti. Ni pa nič čudnega, če je toliko različnih transkripcij in iz tega tolikšen nered v himalajski onomastiki. Vittoz se je zavzemal za fonetično transkripcijo, »piši ono kao što govoriš«. Ko pa je govoril z Aufschnaiterjem, ki enako dobro pozna sodobno in starejšo tibetščino, je prišel do drugačnega nazora. Striktna transkripcija je nemogoča, če poznaš besedo iz več dialektov ali pa če se različno izgovarja v istem dialektu. Zato se je treba ozreti še na klasični zapis, na historično izgovorjavo in jo poenostavljeno zapisati. Toda toponimija je spet v zadregi, ker je izvor krajevnih imen ponavadi negotov in bo tak najbrž tudi ostal. V himalajski onomastiki ima svoj vpliv že tudi tradicija, navada, občna raba, kolikor smemo rabiti ta izraz. Čang bo ostal čang, čeprav v nekaterih dialektih govore džang, žang, kangri se ne bo umaknil gangriju itd. Mnogo je tudi novotvorb, nastalih zaradi kontakta z Indijo, z Angleži, Turki itd. Če so te novotvorbe monstrumi, se ne da nič narediti. Eksistirajo. Vittoz je pri svojih predlogih za pisavo himalajskih imen zelo previden. Pravi, da bi nerad prišel pod ogenj Voltairejeve zabavljice na etimologe, katerim vokali niso važni in si zaradi konsonantov ne delajo skrbi. Tudi naš Ivan Rob si je izposodil preveč vnete etimologe v svojem Desetem bratu. »Kar ni možno pri ljubem bogu, je možno pri filologu.«
Za nas je treba tudi odločiti, kako — vsaj približno — naj se ravnamo pri pisavi teh imen, ki se v naši knjigi zapisujejo pravzaprav dobri dve desetletji, a v večjem številu komaj eno. Ali naj obdržimo grafično predstavo velikih evropskih narodov ali pa naj uporabimo naš črkopis? Mislim, da bi za vselej lahko zapisali z e (e, e), čh s č, gh z i, j z dž, sh s š. Ts = c. Tu bi morda obdržali ts zaradi občne rabe tudi v zapisih kitajskih imen. W je nadomestljiv z v in se izgovarja dvoustnično ali ustnično-zobno. Taka transkripcija bi bila še v duhu našega pravopisa, saj so nam himalajska imena znana po posredovalcih Angležih, Francozih in Nemcih. Zakaj ne bi uporabili našega črkopisa, če je pri tem enostavnejši in morda tudi adekvatnejši?
KOVINSKE SMUČI imajo svoje prednosti. Lažje je z njimi krmariti posebno v globokem snegu, medtem ko je na osrenjih strminah les še vedno boljši. V Avstriji so iznašli smuči, ki združujejo prednosti lesenih in kovinskih, imenujejo jih »kunstharzschi« in stanejo 2960 šilingov, torej so zelo drage v primeri z boljšimi lesenimi, katerim se giblje cena od 400 do 800 šilingov, kovinskim pa od 2400 do 3600 šilingov.
FOTO-BIENALE prireja mesto Trento letos oktobra meseca že četrtega. Planinska fotografija bo vključena v trentski filmski festival. Prireditelj je Societa Alpinisti Tridentini, CAI Sezione di Trento. Prav bi bilo, da bi šli v konkurenco tudi naši planinski fotografi.
TONI HAGEN je švicarski geograf, o katerem smo že poročali. Zdaj je izdal knjigo o Nepalu, kraljestvu pod Himalajo. Pri knjigi sta sodelovala tudi T. Wahlen in R. Corti. Osem osemtisočakov od štirinajstih leži v Nepalu in nič ni čudnega, če je tako zrastlo zanimanje za to deželo posebno v zadnjih 15 letih. Osemtisočaki v Nepalu so Everest, Kangčendzenga, Lhotse, Makalu, Dhaulagiri, Čo-oju, Manaslu in Anapurna. Na vse je stopila človeška noga od leta 1950 do leta 1960. Hagenova knjiga je izvrstna monografija o Nepalu, o pokrajini, človeku, umetnosti itd. Uvod je napisal sam ne-palski predsednik vlade, kjer pravi: »Nepal je dežela starodavnih pagod in drugih čudovitih prič kulture in civilizacije. Tak je vtis popotnika, ki pride za kratek čas v Kathmandu. Večji del Nepala pa je popotnikom nedosegljiv, ker ni transportnih in prometnih sredstev. Zato pripovedujte o snežnih planjavah, ki ste jih oddaleč občudovali. Kako značilna je demografija v notranjem Nepalu, komaj da se je zavedate! Malokomu je znano, da je Nepal izjemno področje za ornitologe. Zato bo geografska karta, ki jo je sestavil dr. rer. nat. Hagen služila ne samo inozemskim prijateljem Nepala, temveč bo tudi domačinom, ki malo potujejo, odprla oči za lepote domovine. To imenitno delo posreduje bralcu skrivnostni čar Nepala. Vesel sem, ko izjavljam, da je Toni Hagen križem kražem prehodil Nepal. Ni samo naš dobri prijatelj, je tudi edini inozemec, ki je Nepal toliko spoznal, poleg tega pa je nadarjen opazovalec in potrpežljiv analitik.« — Hagen je olajšal bodočim piscem knjig o ekspedicijah tista poglavja, v katerih so ponavadi nestrokovno govorili o geografski podobi himalajske dežele.
CERRO TORRE je prekrasna gora v južnih Andih in obenem grob Tonija Eggra, ki ga je tu vzel plaz. Cesare Maestri se je moral vrniti v Evropo brez njega, ne da bi ponesrečenca našel. Zdaj se je odpravilo šest italijanskih in argentinskih študentov v Cerro Torre z namenom, da najdejo Eggerove ostanke. Trije so bili v Maestrijevi ekspediciji. Cerro Torre je visok 3128 m in velja za eno najteže pristopnih gora.
JETIJEV SKALP, ki ga v Nepalu časte po pagodah, je pravzaprav skalp gorske koze tipa serow. To sta ugotovila belgijski profesor Heuvelmans in ameriški profesor Sanderson. Oba profesorja sta raziskala skalp, ki ga je prinesel v Pariz Sir Edmund Hillary iz Kumdzunga. Raziskava se je zavlekla, ker so ti skalpi redki, končno so le staknili enega v prirodoslovnem institutu v Bruxellesu. Heuvelmans in Sanderson sta okoli leta 1950 prva razglasila, da jeti živi. To trdita še danes in celo to, da eksistirata dve ali tri sorte snežnega moža. Hillaryjeva ekspedicija oziroma pogon za jetijem ni uspela.
PIK ŠČUROVSKIJ v Kavkazu ima v svoji severovzhodni steni smer ing. Vitalija Abalakova in njegovih tovarišev. Znani dunajski plezalec Erich Vanis jo ocenjuje s V+ in pravi, spet smo Ruse podcenjevali. Ta »spet« je nekaj vreden. Signali sputnikov so zbudili svet iz njegovega samozadovoljstva, medtem ko za alpiniste takih signalov ni bilo in tako so Avstrijci vstopili z osmimi klini. Ze koj začetek je bil težak. Pod IV težavnosti ves čas niso zdrknile, mnogo je bilo mest s V. stopnjo. Greben ga je spominjal za južni greben Aiguille Noire, pri strešnih previsih celo na severno steno Piz Badile: »Alle Achtung vor den Ivans!« so brundali Avstrijci. Neko mesto, 40 m visok prag, so morali zmagati s prostim plezanjem in ga Vanis ceni na VI. Zmajevali so z glavo, kako so mogli Rusi s svojo težko opremo preko tistih 40 m, s tricouni — okovanjem. Kasneje so zvedeli, da so Rusi uporabljali stopne zanke. Previsi so jih toliko zamudili, da so morali bivakirati, in šele naslednji dan so stopili na 4259 m visoki vrh.
G. O. DYHRENFURTH. avtor znamenite knjige »Der dritte Pol«, se je ponesrečil v Egiptu, ko je ponoči jahal na kameli. Več mesecev je ležal v bolnici, zato ni nadaljeval s himalajsko kroniko. Zadnje njegovo kronistično poročilo je veljalo letu 1958. Po dveh letih je zdaj izdal kroniko za leto 1959 in 1960. Ker smo skušali v tej rubriki zabeležiti vse, kar se je pomembnega zgodilo v Himalaji, ne bomo ekscerpirali res dovršenega pregleda G. O. Dyhrenfurtha. Med drugimi navaja tudi kitajsko ekspedicijo na Everest in vzdržuje tezo, da bi utegnila biti iz trte zvita, prepušča pa času, naj izreče svojo sodbo. Njegove navedbe temelje na »Peking Review« z dne 7. in 14. junija 1960, na »Die Alpen«, ki so vedno nerazpoložene do vsega, kar pride z vzhoda. in na »Munchener Merkur«. Dyhren-furthu se zdi zlasti neverjeten nočni pohod na vrh, sumljivo se mu zdi to, da niso fotografirali. Isti dan niso bili daleč stran Indijci — toda o tem smo že poročali.
Dyhrenfurth je seveda zabeležil — po poročilih časnikarskih agencij — tudi našo prvo jugoslovansko ekspedicijo. Ni mu jasno, kaj naj predstavlja kota 6170 m. P. 6690 da je glava v južnem grebenu ne ravno težkega Trisula (7120 m), na katerega sta leta 1907 stopila T. G. Longstaff in H. Brocherel (gl. notico o njegovi smrti v visoki starosti). Na Trisul je potem pristopilo še nekaj ljudi. Zdi se, da so označbe Trisul 2 in Trisul 3 zelo ponesrečene oznake, saj ne gre za samostojne vrhove. Tako Dyhrenfurth. Dyhrenfurthu pripisujejo najobsežnejše in najizčrpnejše znanje o Himalaji. V našem glasilu mu je odgovoril Aleš Kunaver v št. 8, odgovor na beležko najdemo tudi v uvodni besedi dr. Mihe Potočnika v isti št. PV.
Masovni Ženski pohod na MONTE ROSO je sprožil zelo neumestne politične pripombe. Dr. Hans Hanke je najprej Campiottija omalovaževal kot italijanskega časnikarja, v resnici pa dela pri 50 letih še vedno ture V. stopnje, kakor zatrjuje Karola Stoidl, ena od udeleženk. Hanke je eden od tistih, ki so iz političnih razlogov zoper vsako množičnost v gorah in je pohod po nepotrebnem označil kot »strahotno znamenje alpinizma, ki dobiva komunistični značaj«, kot dokaz, da nekateri pojavi niso omejeni samo na določen politični sistem. No, dr. Hanke ni prvič pokazal, kako mu je vse zoprno, kar ni po njegovem kopitu.
TIŠINA je največje razodetje v gorah, je dejal minister dr. Orth na lanski skupščini DAV v Landauu. Tehnika in industrializacija ogrožata človekovo fizično in duševno življenje. Človek se mora prilagoditi, mora pa tudi iskati ravnovesje s tem, da v sožitju z naravo ohrani svoje fizično in duševno življenje, da se spričo vedno večje naglice, hrušča in trušča razbremeni in razvedri, kajti zoper tehnični napredek se ne bomo borili, ker bi bilo nesmiselno. Pomanjkanje lepote in pri-rodnega ritma v življenju, pomanjkanje enakomernega, skladnega gibanja, duševna atmosfera, ki raztresa, pomanjkanje prirodnih kontaktov in pomanjkanje samote in tišine, vse to bi modernega človeka moralo tirati v gore. Tu si naj nabere novih telesnih in duševnih moči, tu naj prebije svoj »ustvarjalni« odmor. — Nemški minister je dobro pogodil psihofizično vrednost planinstva.
ZELENE POVRŠINE v razvitih državah se prehitro krčijo. Od Bonna preko Düsseldorfa do Dortmunda je 200 km, pa je vse zazidano, zelena površina med hišami nikjer ni večja od angleškega parka v Münchnu. Mesta so bila včasih obzidana, strnjena, danes pa se razširjajo na vse strani, med hišami pa so vrtovi, dežela se drobi, zazidava. Če se prebivalstvo v mestu podvoji, se administracija in njene potrebe počet veri jo. Naraščajo tvornice, njihove hale in skladišča, parkirni prostori, ceste. V Los Angelesu je v sredini mesta dve tretjini prostora za ceste in parkirne prostore. V Nemčiji je bilo leta 1938 1 800 000 avtomobilov, leta 1960 že 8 milijonov. Križišče dveh velikih avtocest je tako veliko kot srednjeveško mesto.
Samo v Nemčiji gre na ta način 60 ha prirodne orne zemlje na leto, 70 ha pa se zazida v ceste in zgradbe. Na leto znaša to 260 km2, trikrat večja površina, kot je Chiemsee, toliko, kot je areal mesta Mün-chena. Dvanajstina Nemčije je zazidana, dvakrat toliko kot leta 1938. Če bo šlo tako naprej, bo v sto letih zazidana ena petina Nemčije. V Holandiji, Belgiji, na Japonskem je ta problem še bolj pereč, ker so te dežele najbolj naseljene na svetu.
ZAŠČITA PRIRODE res ni na prvem mestu družbene lestvice po važnosti, vendar je povezana s turizmom, oddihom, kulturo in zato tudi z gospodarstvom. Na Bavarskem je zato na sodišču zmagal kcnservator dr. Otto Kraus proti firmi BAWARG (Bayerische Wasserkraftwerke A. G.), ki je uporabljala pri svojem ravnanju take metode, ki »so bile pred 100 leti v navadi v Texasu«. »Država živi od gospodarstva in ne od zaščite prirode«, toda za normalno življenje je tudi ta potrebna.
1100 SMUČARSKIH TEKEM je bilo razpisanih v alpskih deželah preteklo zimo v Avstriji 400, v Italiji 300, v Franciji 150, v Švici 250. 1500 vzpenjač raznih vrst prevaža smučarje, cd tega samo v Avstriji 545. Nemčija ima zelo malo alpskega sveta, pa ima 85 takih objektov. Najvišja žičnica pa ni več na Aiguille du Midi, ampak tista na Elbrus, ki jo je SZ že zgradila do višine 4000 m, pa jo gradi še više. Masa smučarjev v Alpah narašča, zato mora biti človek pred njo zaščiten s paragrafom.
CESARE MAESTRI je z Baldessarijem v osmih dneh preplezal jugozahodno steno Rotwanda. Porabila sta 450 klinov. O tem smo že poročali. Zdaj smo izvedeli, da sta uporabljala pri tem tudi svinec.
ACONCAGUA je cilj nemške ekspedicije v Južno Ameriko v letu 1961. Člani so: D. Hecker, dr. K. Klein in Herbert Raditschnig. Raziskujejo višinsko fiziologijo in letalsko medicino. Od Sao Paola do Ognjene zemlje so se peljali z jeepom.
Na Aconcagui so se v višini 6000 do 7000 metrov zadrževali pet tednov. Hecker je bil v ekspediciji na Dhaulagiriju l. 1958.
NOV REKORD v hitrosti na smučeh je 4. avgusta 1960 dosegel 23-letni italijanski carinik Luigi di Marco. Na Plateau Rosa je zdrvel po strmini 62° z brzino 163,265 km na uro.
KOZOROGI v Alpah niso ravno pogosti gostje, čeprav so jih v primeri z drugo divjadjo zelo zgodaj zaščitili, v Švici, na primer, že l. 1633. Toda nič ni pomagalo, kozoroga so kljub temu iztrebili. V Vzhodnih Alpah ga nazadnje omenjajo l. 1740. Kralj Umberto I. ga je v lovišču Gran Paradiso, kjer se je še obdržal, postavil pod zaščito okoli leta 1870. Leta 1902 so v St. Gallenu ustanovili v prirodnem parku prvo kolonijo za gorsko divjad in so kozoroga spustili tudi v prostost. L. 1960 so v Švici imeli v 35 raznih kolonijah v osmih kantonih 2410 kozorogov, od tega 625 zunaj kolonij. Samo v nacionalnem parku v Engadinu so našteli 250 kozorogov.
SMUČANJE POD STREHO predlaga baje neki ameriški smuški učitelj, češ za smučanje je dovolj 20 m drseče ploskve, po kateri smučar lahko zdrvi kakih 300 m. Ta pista bi se sproti daljšala, užitek pa naj bi bil enak kakor v naravi in bi si ga lahko privoščili taki, ki so daleč od gora, naprava pa bi se dala spraviti v vsako večjo halo. Smešno, toda za tehnokrate ne. Morebiti ima tisti smučar Amerikanec srce za ljudi, ki imajo hribe daleč od rok. Predlaga tudi kratke, čim krajše smuči.
NESREČE PRI SMUČANJU niso tako pogoste, kot si po navadi mislimo. Samo eden ali dva smučarja na 1000 imata smolo. 76% ponesrečencev si pohabi koleno, gleženj ali stopalo, 18 % glavo ali roke, a komaj 6 % trup in nogo od kolena navzgor. Zanimivo je, da je največ nesreč na dobri pisti (29,4 °/o), 21 %, ker so zavozili iz tira, 19,5% zaradi prehitre vožnje, 20,2 % zaradi težkega in gnilega snega, 13 % zaradi preozke piste, 5,6 % pa zaradi trčenja na pisti. Zdravniki trdijo, da starejši smučarji, ki sedlajo s klasičnega stila na moderno »tresorepenje«, često trpe za išiasom. Gibanje telesa pri modernem stilu se preveč protivi fiziologiji telesa. Ne vemo pa, kako bo ta stil vplival na mlado gardo. Sicer pa je tako, da pri ekstremnem treningu vedno lahko računamo s kako škodo na telesu, ki prisili športnika k umiku iz športnih vrst. To verjetno drži samo za skrajneže, pa še tu je morda kaj drugega vmes, ne samo športni trening, saj imamo tudi starejše športnike zdrave. Vsekakor pa je zanimivo, da vedno več zdravnikov trdi, da »tresorepiti« za zdravje ni nič kaj prida.
PRED PLAZOVI nameravajo v Avstriji zavarovati nič manj kot 2701 objekt v Alpah: vasi, ceste, železnice, gozdove, na katere so namerjene velike plazine. 163 branikov ali 6% je že v gradnji, dela je torej še za desetletja. V januarski številki 1961 revije »Der Bergsteiger« je pisalo, da so šele v novejšem času spoznali vrednost gozda kot zaščitnika pred plazovi. Ta ugotovitev je čudna, saj je pojem zaščitnega gozda v Alpah že star več sto let. V Švici imajo iz 14. stoletja »Bannwaldbriefe«, s katerimi so deželni gospodje prepovedali položiti roko na določene gozdove. V takih gozdovih ni bilo dovoljeno pobirati niti suho dračje niti steljariti. Zaščitni gozd je dobrotnik alpskih dolin in mu ni para.
JETIJEV SKALP je Sir Edmund Hillary, ki se je l. 1960 mesece mudil v Himalaji in lovil jetija, prinesel v Anglijo, Francijo in ZDA. Dobil ga je v samostanu Klumjung blizu nepalsko-tibetske meje. Nepalci pravijo, da je bil ta skalp 250 let v tem samostanu. Prinesel ga je nek menih, ki je z jetijem živel v neki votlini, jeti mu je baje prinašal hrano. Hillary je moral obljubiti, da se bo skalpu na Zahodu dobro godilo in da ga bo vrnil do januarja 1961 v Klumjung. Prebivalci samostana in vaščani so skalpu dali celo spremstvo, bil je to 48 let stari varuh vaškega pečata Khumjo Cumbi. Podoben skalp imajo tudi v samostanu Pangpoče in ga je opisoval Colin Wyatt — o tem smo poročali. Klumjungski skalp so preiskali razni znanstveniki, med drugimi Heuvelmans iz Belgije in Sanderson iz ZDA, oba sta večkrat pisala o snežnem človeku. Rezultat preiskave: skalp poteka od gorske koze iz vrste serow, torej ne daleč od vrste stepske antilope (Saiga tatarica L.) in snežne koze (Oreanus americanus). Oba biologa sta primerjala skalp z onim, ki ga hrani bruxellski muzej (koža serow — koze) in ugotovila identičnost. Z legendo o menihu in kozi potem ni težav: Menihu je koza dajala mleko, ko pa se je ponesrečila, mu je dala še meso, skalp pa si je menih vzel za spomin. Lame pa sploh rade nosijo visoka kožnata pokrivala. Podobnih skalpov je v nepalskih samostanih še več.
KIBO-LEDENIK na Kilimandžari je zadnja desetletja tudi močno usihal. Švicar dr. F. Jaeger je to ugotovil že l. 1904 in 1906, ko se je tu mudil na dveh ekspedicijah. Prof. Jaeger še zdaj proučuje nazadovanje afriškega ledenika, zdaj seveda samo ob fotografijah, ki mu jih pošiljajo številni obiskovalci Kilimandžara v zadnjih letih.
MANJŠE EKSPEDICIJE v Himalajo ali lahke so morebiti najbolj primerne ali najbolj v duhu raziskovanja, ki je nekoč odkrival Alpe. Organizacija težkih ekspedicij je zapletena, zanjo je treba veliko tovorov, velike publicitete, tako da se takega podjetja marsikdo ustraši. V Himalaji je že bilo nekaj lažjih, a zelo uspešnih ekspedicij. Omenimo dr. Tichyja in japonske, ki so tudi znane po tem, da imajo malo denarja in malo materiala, na terenu pa so sleherno leto in vsako leto rešujejo probleme transporta in potovanja. Kaže, da imajo te male, lahke ekspedicije več raziskovalne, tradicionalne alpinistične morale. Tako nekako pravi Hugo Weber, eden vidnih švicarskih modernih plezalcev.
SPET NOVA ŽIČNICA — na Sasso della Boggia, 2065 m, premaguje višino 891 m, z dvema vmesnima postajama. Pravijo, da bo pospeševala zimski in letni turizem v Val Maggia, Basodino in Cristallina, kraj Airolo pa si od nje obeta velike dohodke in turistični razvoj. Zanimivo pa je, da je v Alpah mnogo deficitnih žičnic, v nekaterih področjih kar četrtina. Še bolj so deficitne alpske železnice. A vzdržujejo jih kljub temu, saj spadajo v kompleksni organizem turizma.
URADNI FILM O KITAJSKI EKSPEDICIJI na Čomolungmo je predvajala kitajska ambasada v Bernu 5. februarja 1961, oziroma, prevzela je pokroviteljstvo nad predvajanjem. Švicarski alpinisti so z zanimanjem pričakovali film, pravijo, da zato, ker je tibetska stran Čomolungme za Zahod prepovedana, je pa taka, da jo je nemogoče primerjati z južno stranjo, ki jo zadnja leta prikazujejo angleški in švicarski filmi. Seveda, zanimanje je imelo še drug vzrok. Švicarji so bili psihološko zelo dobro pripravljeni, saj so »Les Alpes« našle za kitajsko ekspedicijo samo pomilovalen nasmeh, medtem pa so izšli dokumenti, ki so uspeh kitajske ekspedicije potrdili. Torej senzacija! Švicarji pravijo, da je do sumničenja v kitajski uspeh prišlo zaradi napačnih prevodov in površnih citatov. Pa še zaradi predsodkov, bi se lahko reklo. Toda zdaj so ljudje s predsodki samo še izjema, sistematične ne-dobrohotnosti do alpinistov onstran »bambusove« zavese ni več. Da je do nedobrohotnosti prišlo, so zakrivila prva poročila in propaganda, ki da je dala uspehu politični značaj, ostati pa da bi bil moral čist, preprost športni uspeh. Takole pravi sedaj redakcija »Les Alpes«. »Človeka jezi, če naleti v opisu vzpona na ideološko izpoved ali polemični ugriz, pričakoval pa bi tehnične opombe in dokaze o privrženosti goram in občutku zanje. Toda v naravi šovinizma, nacionalizma, v duhu strankar-stva in klikarstva je, da se polaste vseh plemenitih stvari. Niti misel niti kultura niti umetnost niso varne pred to okužbo. Zakaj naj bi jim alpinizem ušel? Spomnimo se, kaj je naredila naci-propaganda iz Eigerja — v resnici pa so tu uspeli mladi ljudje, ki so iskali provizorično svobodo, kot nadomestek za tisto, ki jim jo je nacizem kratil. Tudi Mussolini je slavil alpinizem, šolo, kako se »živi nevarno«, kako se pripravlja na žrtve, ki jih bo od mladine terjal »sistem«.
»Mi smo bili vselej zoper vsak šovinizem in smo se oglasili vselej, čim je zasmrdelo po tej kugi.«
»Kitajci so bili torej sami krivi, ker so s svojim tonom in z duhom svojih opisov vzbujali nezaupanje in dvom. Uporabljati gore za cilje politične propagande, to pomeni vpletati jih v spletke.«
»Če gremo na to pot, kje bomo nehali? En sam posnetek z vrha bi razpršil vsa sumničenja. Kitajci pa so poročali, da so vrh dosegli in zapustili ponoči in s tem pojasnili, zakaj nimajo posnetkov, to pa je vzbudilo vrsto resnih sumov. Prve informacije so vsebovale vrsto dvomljivih podrobnosti za vsakogar, ki se vsaj malo razume na alpinizem. Posredovali so jih ljudje, ki nimajo pojma o alpinistični tehniki. Poročilo šefa ekspedicije Ši-Čan-Čuna, ki smo ga prejeli v angleščini, je popolnoma drugega kova, čeprav vsebuje opis »Naskok na vrh« določeno število čudnih detajlov, ki so jim bodo čudili alpinisti in himalajisti. V tem zvezku poročilo prevajamo, izpustili pa smo vse ideološke pridige, ki jih je tudi v njem precej.«
Tako redakcija »Les Alpes«. — Vse prav, le tisto ne drži, da je vselej zoper šovinizem. Ni težko zaslediti na njenih straneh, kako je nerazpoložena do Vzhoda.
Film o Čomolungmi poročevalca ni zadovoljil niti prepričal. Film da je prekratek, da le vzbudi apetit, potem pa premalo pokaže. Foto je v redu, barve manj. Snematelj je lovil s kamero samo lepo vreme, da bi vzbudil iluzijo, kako je šlo vreme na roko. Pristop na Col Nord je silno kratek, kar je škoda, saj so tibetske puščave po svoje lepe, divje. Pač pa so dobri posnetki serakov, toda — nič ni tako malo objektivno kot podatki objektiva! Natančno pa je posneta oprema ekipe, povsem enaka zahodni. Šef ekspedicije poudarja, da so se okoristili z izkušnjami zahodnjakov in Rusov. Če bi ne bilo kitajskih obličij, bi bila ta ekspedicija kakor vsaka druga. Prav v teh obličjih pa so Švicarji odkrili bratstvo vseh alpinistov mimo vseh rasnih razlik. Čutili so se eno s temi kitajskimi plezalci, ki so prav tako pozabili na vse in videli samo goro pred seboj in vzpon nanjo: osamljenost v divjini, boj zoper elemente in zoper lastno šibkost, tovarištvo, veselje in utrujenost, to se je bralo na njihovih obrazih in to je občečloveško. Živijo kamera, ki to pokaže, ne da bi bilo treba komentarja! Zgodovinske vrednosti so posnetki od Col Nord do vrha. Poročevalec se je bal, da bodo vzeti preveč iz žabje perspektive. Kamera je posnela tudi ostanke angleškega šotora v višini 8300 (VI). Poročevalcu ni všeč vibrato v glasu komentatorja, ko film pokaže, kako je zdrsnil šef jurišne naveze, češ da je imel prav nasprotni učinek, kakor pa ga je hotel doseči. Panorama z vrha je taka, da se z njo lahko izpriča, da je vrh 200 m višji. Gledalec je seveda razočaran, ker vrha ni v filmu, toda razočarani so bili tudi kitajski hi-malajci sami, ki ga niso mogli posneti zaradi teme. Končna sodba: Film je vreden ogleda, ker kaže prepovedano stran najvišje gore na svetu — le zakaj prepovedane, se vprašuje Švicar — in ker kaže raven kitajskega alpinizma, ki se je začel razvijati pred tremi ali štirimi leti.
Foto, ki ga objavlja v »Les Alpes« agencija »Nova Kitajska«, je zanimiv, vendar redakcija še enkrat vprašuje, kako je bilo z vremenom 24. in 25. maja 1960. Indijci so se tisto jutro vračali z višine 8700 m in poročajo o slabem vremenu. Kitajci so se takrat ukvarjali s sestopom kakih 1500 m stran od indijske ekipe in trdijo, da je bilo vreme lepo. Kdaj je bila posneta panoramska slika? V jutranjem somraku ali v dopoldanskih urah?
V Ši-Čan-čunovem poročilu, v njegovi angleški verziji, se Čomolungma piše Johmo Lumgma, kar v himalajski literaturi doslej ni bilo običajno. S transkripcijo so težave, ker je vmes vedno kak posrednik, naših zapiskov na terenu še ni, pa tudi v tem primeru, če bi bili, bi morali računati z dosedanjimi zapiski.
Kakor smo že poročali, Ši-Čan-Čun na koncu svojega poročila izjavlja, da so Kitajci za del svojega uspeha dolžni alpinistom vsega sveta, posebej pa izkušnjam sovjetskih alpinistov. Tudi o izjavi lorda Nathana v pismu maršalu Ho Lungu smo že poročali.
ZIMSKEGA VZPONA čez Eigerjevo severno steno nismo zabeležili, ko se ga je polastil žurnalpinizem. Vsekako se bo o tem dogodku še dolgo govorilo. Ko se megla ob njem še ni razpršila, je dal sredi marca 1961 dr. Georg Calonder, predsednik SAC, nekako takole izjavo o ekstremnem alpinizmu: Ekstremizem v v alpinizmu pomeni tehnični vrh alpinizma in se danes usmerja predvsem v tehniko v suhi skali. Premaguje previse s stremeni in lestvicami in zabija kline v izvrtane luknje. Bili so časi, ko se klini sploh niso uporabljali, in časi, ko so se zabijali samo v špranje. Zimski ekstremizem je v primeri z letnim zaostal. So sicer težke letne smeri narejene v zimskih razmerah. Tehnično niso tako ekstremne, vendar zaradi zimskih okoliščin silno naporne, fizično in psihično. Alpinist, ki hoče biti na čelu gibanja, zahteva več od sebe in tvega več. To je sicer vprašanje, saj je varovanje pri ekstremnem plezanju boljše kot pri prostem plezanju. Tudi Švica ima zastopnike ekstremnega alpinizma. Tretjo in peto ponovitev severne stene Eigerja so opravili Švicarji. Sem štejemo tudi smer v severni steni Zahodne Cine, ekspedicijo na Dhaulagiri l. 1960 in v peruanske Ande. Ekstremizem za SAC ni problem. Junija 1961 se je vršil velik tečaj za plezanje z umetnimi sredstvi v znamenju najmodernejše plezalne tehnike. Inštruktorji so bili največji specialisti, kar je posebno važno za reševalne ekipe. Sicer pa pri alpinizmu ni vse tehnika, ampak predvsem duh. Če tega ni, je kmalu konec z alpinizmom. Mladi imajo moč, starejši duhovno vrednost, a glavno je, da prvi in drugi goje pravega duha. Nič ni čudnega, če starejši svare mlajše in pridigajo previdnost. Ko so bili mladi, so sami plezali vratolomne, tvegane stvari.
Ekstremizem bo ugodno vplival na razvoj reševalne tehnike. Na razpolago bodo primerni, izurjeni možje za težke naloge, medtem ko so včasih reševali težke nesreče povprečni plezalci. Današnje reševalne kolone že lahko uspešno intervenirajo tudi v slabem vremenu, kar so dokazale v primeru Cortija in Longhija v Eigerju. — Ekstremizem ima v sebi resda nevarnost, da postane gora plen senzacije, kot se je to pokazalo ob zimskem vzponu čez severno steno Eigerja. Dober alpinist ne bo hlastal za tiskom, filmom in radijem, ne bo odvisen od publicitete. Toda če kdo nekaj naredi, kar je nad povprečjem, zakaj se ne bi publiciralo? Toniju Hiebelerju ne smemo zameriti, če je kot redaktor vzpon izrabil (dr. Calonder še ni vedel, da je Hiebeler šel po poti lažnivega Kljukca), saj ima historično vrednost. Ker ekstremizem nosi v sebi komponente, ki zadovoljujejo človekove potrebe, se bo razvijal naprej. Če je v njem samo čista tehnika, ga bo konec, če pa pomeni iskanje novih poti, potem nekje odgovarja na temeljno vprašanje življenja. Ni važno dejstvo, da so v Evropi obrani že vsi vrhovi. Za vsakogar velja, kar je dejal klasični alpinist Farrar: »Vsak vzpon na goro, na kateri še nisem bil, je zame prvenstveni vzpon.«
PROMETNE NAPRAVE v švicarskih gorah imajo po statistiki od 30. novembra 1961 476 raznih žičnic, vzpenjač. liftov in raznih drugih potegavščin. In vsako leto se izdajajo še nove kocesije za take stvari in se utemeljujejo s potrebami tujske industrije in reševalne službe. Svet pokrajine Davos je odklonil prošnjo švicarske družbe »Helikopter AG«, da bi dovolili v Davosu stacionira-nje helikopterja. Utemeljitev: Hrušč, ki ga dela helikopter, je velik in zelo neprijeten. Helikopterju tudi ni dovoljeno preleteti Davosa. Le poskusoma je dovoljeno občasno stacioniranje helikopterja v Ober—Laretu, toda smeri za polete so mu strogo predpisane.
ZELENE POVRŠINE tudi v Švici usihajo. Četrtina površine švicarske di’žave je neproduktivna, število prebivalstva je od l. 1941 do l. 1950 zraslo od 4 266 000 na 4 715 000, v naslednjem desetletju pa že na 5 411 000. Potreba po zemljiščih se s tem seveda veča. Melioracije in krčitve gozdov so dvorezne narave. Taki posegi v naravo včasih motijo prirodno gospodarjenje z vodo in ogrožajo tudi možnosti za rekreacijo.
GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA v Švici je v zadnjih treh letih odšla na 343 reševalnih akcij, torej 114 akcij na leto. Služba ima 130 reševalnih postaj in 1859 reševalcev, med katerimi je 314 gorskih vodnikov, članov SAC, 85 gorskih vodnikov, ki niso člani SAC, 871 drugih reševalcev iz vrst SAC in 589 reševalcev, ki niso vpisani v SAC.
