Spomini najstarejšega reševalca v Mojstrani – Pol stoletja gorske reševalne službe
Glas, 4. december 1961
Ne vem, kaj naj bi povedal. Kmalu bo že trideset let, odkar sodelujem pri Gorski reševalni službi. Toliko je bilo dogodkov in doživljajev, tragičnih in lepih primerov, da res ne vem, kaj naj bi posebnega iz vsega tega povedal.«
Tako sem začel pogovor z Janezom Brojanom v Mojstrani, kjer smo se našli. Z njim je bil tudi Stanko Kofler, vneti reševalec in vodja alpinističnega odseka Pavel Baloh. Že osemnajst let imajo v Mojstrani samostojno organizacijo GRS. Kadarkoli zazvoni telefon in javijo doli nekje iz Vrat, Tamarja ali drugih krajev, da je nekdo v nevarnosti, da se je zgodila kaka nesreča, da so slišali sumljive klice nekje iz prepadov itd., zmeraj je v dolini na voljo enajst reševalcev, ki so v pol ure pripravljeni za odhod. V večini so zaposleni na Jesenicah in so s tem že laže telefonsko dosegljivi. Tudi opremo so si v zadnjih letih dokaj dobro uredili, tako da so sposobni za vsako akcijo. Kar pa je še posebno razveseljivo: v svojih vrstah imajo tudi mladino – naraščaj te organizacije, kar pa je ponekod velika težava.
TAKRAT V RIGLCIH
Ganljiv je bil za časa vojne dogodek v Riglcih. Neko nedeljo v avgustu 1942. so prišli tjakaj alpinisti in v navezi plezali po težko dostopnih stenah. Prišlo je do nesreče. Zadnji v navezi je od skočil in se edini rešil. Temu so tudi reševalci morali pomagati. Hudo poškodovan je bil v steni že skoraj poldrugi dan, ko so prišli do njega. Do nesreče je prišlo v nedeljo dopoldne, a reševalci so bili obveščeni šele naslednji dan opoldne in večer prišli do njega v steno. Sreča, da ni bilo hladno, če bi to bilo jeseni ali pomladi, ko so noči mrzle, ne bi mogel vzdržati.
Dali so mu po malem toplega čaja, potem nekaj jesti in obvezali so ga. Toda znova se je stemnilo. Dva reševalca sta ostala pri ponesrečencu vso noč. Šele drugo jutro oziroma dopoldne, to se pravi po dveh dnevih nesreče, so ga spravili v dolino in ga rešili iz nevarnosti.
Ko je Janez pravil o tem dogodku, je večkrat poudarjal, kako je lepo, kadar ponesrečenca spravljajo iz skal do ceste, do ljudi. Pri tem Janezovem pripovedovanju je bilo čutiti, da je bilo njegovo zadoščenje prav v tem, ko je morda včasih videl rahel nasmeh zadovoljnosti pri ponesrečencu, ki so ga rešili iz nevarnosti. V tem je pravzaprav tudi bistvo brezplačnega in prostovoljnega sodelovanja reševalcev v teh akcijah.
NA DRUGI POLICI
Najtežja akcija pa je bila tista v Stenarju – predlanskim, kot se spominja Janez. Takrat se je tam ponesrečil domači državni prvak v smučarskih tekih, Franc Lakota. V Stenarju je bil v navezi z dvema alpinistoma. Tudi Kofler je pravil o tem dogodku, saj je bil zraven. Toda, kot pravi, so imeli izredno srečo. Ob plezanju so zdrli veliko skalo, ki jo je zima zrahljala. Nič drugega ne vem, samo to, da se je kar tema naredila pred menoj – pravi Kofler. Skala se je zvalila prav na vrv in jo odtrgala. Tako je Lakota strmoglavil v prepad in se slučajno ustavil na drugi polici seveda hudo poškodovan.
To je bilo kakih 40 metrov padca. Če bi pa zdrsnil naprej, ne bi bilo več rešitve, zakaj stena je bila za novih 200 metrov popolno ma brez polic in povsem navpična.
K sreči je na polici, kjer se je tudi ustavil, treščil v grušč, in to z zadnjo platjo. Zato udarec ni bil tako hud kljub izredni globini. Izmed vseh treh ponesrečenih je bil edini Alojz Pezdirnik popolnoma brez poškodb. Kofler in Pezdirnik sta klicala na pomoč. Iz doline se je celo nekdo oglasil z ukanjem kot v pozdrav in pri tem je ostalo vso noč.
Pezdirmik je zjutraj začel plezati naprej sam in brez vsakih pripomočkov. Še danes, kadar gledam tisto steno, se čudim, kako jo je zmogel, je dejal ondan Kofler, ko je pripovedoval o tem dogodku. Toda to je bila rešitev za vse tri. Pezdirnik je tako prišel do steze in se spustil navzdol Aljažev dom. Tam je šele povedal, kaj se je zgodilo, in potem je od izčrpanosti padel v nezavest. Do nesreče je prišlo popoldne okrog pete ure. Šele naslednji dan pa so bili o tem obveščeni reševalci in so hitro šlį v pomoč. Lakoto so morali spraviti za kakih 500 metrov navzgor po steni do vrha Stenarja, od koder so šele imeli lažjo pot. Zato so tam uporabljali vso tehniko, ki so jo imeli na razpolago, in ga tako rešili iz nevarnosti. Prav za to se pa Janezu in Koflerju tudi zdi ta akcija najlepša, hkrati tudi najtežja – in uspešna.
Prihodnje leto slavi naša Gorska reševalna služba pol stoletja svojega obstoja. V Mojstrani, v Tržiču, na Jesenicah, v Kranju in povsod se pripravljajo na ta jubilej. Pripravljajo se namreč z delom, z vajami, s tečaji in treningi, pripravljajo se z vključevanjem mladih ljudi v to organizacijo, pripravljajo se s tehničnim izpopolnjevanjem itd. Njihove stare kronike so polne pretresljivih dogodkov. Toda ob branju takih spominov, ob pripovedovanju samih reševalcev, čutiš, da je v tem nekaj globokega – humanega.
K. Makuc
