Tine Orel
DR. ERWIN GRÖTZBACH je novo ime v evropski alpinistični literaturi. Je nemški specialist za Hindukuš, za gorovje, ki v prvih 15 letih po drugi vojni ni stopilo v prvi plan himalaizma, v zadnjem desetletju pa se vsi veliki alpinistični narodi prizadevajo, da bi prišli tudi tu do svojega raziskovalnega plena.
Od leta 1959 je bilo v afganskem Hindukušu toliko ekspedicij, da ne moremo več govoriti o belih lisah na njihovem zemljevidu. V petih letih je bilo tu 31 ekspedicij, poleg manjših zgolj raziskovalnih ekip, ki o njih skoraj ni statistike. Med 31 ekspedicijami je bilo 14 nemških, 5 avstrijskih, 4 japonske, tri poljske, ostale so bile angleške, češke, italijanske in švicarske. Dr. Grötzbach pravi, da zato, ker je Hindukuš mnogo bližji Evropi, da je to ekspedicijski teren za »malega človeka«, da je neprimerno manjši kot Himalaja ali Andi in tudi zaradi ekspedicijskega stila: Cene še niso navite, primernejše so lahke ekspedicije, ki združujejo alpinistično in znanstveno dejavnost.
Ekspedicije prihajajo v Kabul konec junija. Kulturni atašeji raznih držav imajo z njimi veliko skrbi. Cilje imajo ekspedicije napisane kar na avtomobilih, narisane krokije itd. Lani je Afganistan zaprl Wakhan, ozki koridor, ki meji na Kitajsko in loči Pakistan od Sovjetske zveze. Le Čehi so se lahko prismukali do skupine Lungko. Danes ni nikamor več daleč, za politiko je važen še tako odročen koridor, včasih še bolj.
Množica ekspedicij prinaša seveda tudi zaslužek domačinom. Konj stane na dan od 60 do 180 afganijev (10 afgani je ena DM), kar ni veliko, če stane kosilo 7 do 10 afganijev in če je plača učitelja 1000 do 1200 afganijev. Mož s konjem kasira več kot tolmač, čeprav je ta diplomiral na univerzi v Kabulu. Važno je mešetarjenje. Kdor plača zahtevano vsoto, poviša tarifo vsem, ki pridejo za njim. Tolmač je nujen in pomeni precej tudi za varnost ekspedicije. Če ni drugače, je pri roki kak vojak. Tudi če ni oborožen, predstavlja oblast. Ubogati predpise afganske oblasti, pomeni koristiti ekspedicijskemu boomu v deželi. Če bo prekrškov preveč, se ekspedicij e brez spremnih oficirjev ne bodo več mogle gibati po Afganistanu. Dobro je imeti s seboj večerno obleko tudi za sprejeme po manjših krajih. Bradati himalajci v gorski opremi niso ravno v časteh pri domačem izobraženstvu.
Dr. Grötzbach se končno zavzema za kompleksno ekspedicijo v Hindukuš, ki bi jo financiral DAV. ne pa posamezne sekcije. Samo če bodo v ekspediciji znanstveniki, bodo rezultati v resnici za znanost koristni. Alpinistične ekspedicije, pravi, ne hodijo z odprtimi očmi po gorskem svetu, še slabše pa to, kar vidijo, zapišejo. Izjema so Angleži, že njihova tradicija je taka.
ZAPISKI O DIRETTISIMI V EIGERJU bodo gotovo zanimivi za marsikaterega planinca, naj se s takim dogajanjem strinja ali ne. 16. februarja so se na Kleiner Scheideggu zbrali alpinisti treh narodov. »Quick«, »Stern«, »Epoha« in »Paris Match« so takoj dobili »eigeritis«, prišli so zastopniki televizije in časnikarji od blizu in daleč iz več držav. Tiskovni manager Eigerjeve ekipe je bil športni psiholog Harry Frey, Švicar. Angleži in Amerikanci so bili povezani s »Sunday Telegraphom« in »Weekend Telegraphom«. Njihov časnikar je bil Peter Gillman, sam alpinist. Frey je delal za Nemce, od leta 1960 je v službi pri Belser-Verlag v Stuttgartu kot vodja prodaje. Izjavil pa je, da se nemška ekipa ni povezala z založbo. Idejo za založbo je dal Peter Haag, jo prišepnil Jörgu Lehneju, ta pa, velik organizator, je stvar pognal v tek. Freya so naprosili s Kleiner Scheidegga, da prevzame manegerstvo za tisk. Nemci so zbrali 15 000 mark, in z njimi odšli na Kleiner Scheidegg. Založba, da si je sama izgovorila izključno pravico za objavo, »fantje se na take stvari ne razumejo«. Po enem tednu dela v steni je stuttgartska RTV poslala štiri može z jungfrausko železnico v steno na postajo Eiger, odkoder je team posnel 100 m oddaljene eigerjevce. Za to so morali na postaji odpreti okno, železničar, ki je to storil, je dobil 45 sfr. napitnine. Dnevno so v steni napredovali ca. 40 m. Vsaka skupina je imela svoje odmore, ki jih je preživljala v znanih hotelih na Kleiner Scheideggu tako, kakor preživljajo dopust letoviščarji, s plesom, whi-skyjem, zabavo. Jörg Lehne je ponujal stavo za 5000 DM, da bodo na vrhu 20. marca, to je, še pred koncem zime, češ, da je v steni sama najboljša smetana plezalstva (crème de la crème). Frey je svoje ekskluzivne pravice branil z vsemi sredstvi, grozil je celo z advokati in policijo. Radijska zveza med ekipo v steni, Freyem in pomožnimi ekipami je delovala kot ura. V resnici bi bilo to plezalsko podjetje takega stila, kakršnega doslej še nikjer ni bilo. Ne moremo ga imenovati ekspedicijski stil, saj »baza« tu ni bil tabor v višini 5000 do 5800 m, ampak hotel z vsem udobjem.
SKUPINA K 6 je po mnenju velikih poznavalcev zelo podobna Aiguilles de Chamonix, samo da je 3000 m višja in doslej še vsa deviška. Le dobre fotografije te slikovite skupine z vrhovi K 6 7281 m, 7141 m, 7100 m, 6600 m in Cangi 6500 m so napravili John Noxon, Adams, Carter in Wolfgang Axt. Skupina K 6 se dviga za-padno od doline Konduš, torej v področju, ki je zaradi napetosti med Indijo in Pakistanom in drugimi zapleti za ekspedicije zaprto. Na eni stranis kupina K 6 — imenujejo jo tudi Konduš-Kaberi — je ledenik Kaberi, na drugi ledenik Cogolisa.
DIRETTISIMA V EIGERJU je po svoji zamisli stara kar 30 let. Že leta 1935 sta Monakovčana Mehringer in Sedlmayer poskusila z vstopom 200 m zapadno od vpadnice »Likalnika«. Tu sta se upala izogniti pred objektivnimi nevarnostmi v široki vertikali pod tem znanim mestom. Najbrž sta že onadva spoznala, da je »Pajek« lijak za padajoče kamenje in plazove in da je vse pod njim smrtna cona. Le stopnja med Pajkom in Likalnikom je bila kolikor toliko varna, ker je tako strma, da padajoče kamenje ne bi bilo nevarno. Monakovčana sta brez posebnih težav dosegla gornji rob Likalnika in se že zagrizla v navpični del stene pod Pajkom. Tedaj ju je presenetilo Eigerjevo vreme, nevihta, dež, sneg, vihar — in prvi dve žrtvi sta padli. Leto nato direttissima ni bila interesantna. Bavarca Andreas Hinterstoisser in Toni Kurz z Avstrijcema Willyjem Angererjem in Edijem Rainerjem so se spravili nad najugodnejšo pot, objektivno najvarnejšo v spodnjem delu stene: najprej v težko poč, nato v Hinterstoisserjevo poč, ki pripelje na prvo snežišče. Pri Likalniku jih je dobilo neurje, morali so se umakniti in pri tem našli vsi trije svoj konec. Dve leti nato leta 1938 sta se v steni smrtno ponesrečila Mario Menti in Bartolo Sandri, dva meseca zatem pa je prišlo do prvega vzpona čez steno (Heckmair, Vorg, Kasparek, Harrer). Izbrali so objektivno najvarnejšo smer, skoro 4 km je dolga njihova plezalna pot čez steno. Ta dolžina je za marsikoga bila tudi usodna. Zato je spet oživela misel na skrajšanje vzpona z di-rettissimo. Najprej so hoteli izpustiti »rampo« in »prečnico bogov« in doseči »Pajka« direktno s tretjega snežišča. Leta 1952 sta Avstrijca Jungmair in Reiss z »bivaka smrti« sledila Seldmayerja in Mehringerja v smeri proti »Pajku« po steni solidne V. stopnje. 80 m pod »Pajkom« jima je zmanjkalo klinov, sestopala sta po rampi in po prečnici bogov dosegla vrh stene kot II. naveza. Leta 1953 sta enako storila Uli Wyss iz Züricha in Nemec Gonda, prišla nato do vršnega snežišča in zdrknila v smrt takorekoč že s cilja. Nikoli ne bomo vedeli, zakaj sta obrnila tik pod »Pajkom« in šla nato po daljši poti. Devet let nato sta Avstrijca Drachsler in Gstrein po Mehringerjevi in Sedlmayerjevi sledi prvi dan prišla do »bivaka smrti«. Naslednji dan sta šla direktno proti Pajku, se mu približala na 50 m, pa morala obrniti zaradi debelega požleda in kot 25. naveza izstopila po Heckmairovi smeri v snežnem viharju.
Stena je nato doživela prvi zimski vzpon, prvega samohodca, prvo žensko v navezi. Veliki cilj je bil v zraku. Leta 1963 sta se poskusila z direttissimo Poljaka Jan Mostowski in Czeslav Momatiuk: do drugega snežišča sta hotela priti po Sedlmayerjevi poti, nato pa zapadno od Pajka, po ogromni vršni steni. Za njun načrt je govorilo to, da sta izbrala smer zapadno od Heckmairjeve (samo na drugem snežišču bi se je dotaknila) in bi tako ves čas ostala zunaj kanonade izpod Pajka. Mostowski je steno pleplezal poleti kot 20. naveza v letu 1961 in si jo dobro ogledal Topot sta v težkih zimskih razmerah aprila 1963 prigarala do pod strme stene pod prvim snežiščem. Tu ju je presenetila snežna vihra, ju prisilila k bivaku in k umiku.
Nato so prišle »veverice« iz Cortine Michielli, Menardi in Lorenzi. Slabo vreme jih je pognalo k umiku še prej kot Poljaka. Avgusta 1963 sta Piussi in Sorgato zlezla preko strme stene na prvo snežišče, tu pa jima je Eigerjevo vreme prekrižalo načrte. Januarja 1964 so morali nižje od Poljakov obrniti Bittner, Kauschke, Siegert in Uhner. Mesec nato so vstopiti Italijani Bonaiede, Menegus, Piussi in Sorgato z Amerikancem Harlinom. V treh dneh so prišli na prvo snežišče, tu pa jim je pot zaprlo neurje. Nato je bilo še nekaj manj pomembnih vzponov-poskusov.
Zdajci je prišel čas od 23. februarja do 25. marca 1966. Nemci, Angleži in Amerikanci so zmogli direttissimo, »ki ne bo nikoli ponovljena«, v vpadnici Pajka, torej v območju padajočega kamenja. Imenuje se »smer Johna Harlina«. Idealne direttissime zapadno od Pajka torej še ni.
SIRDAR B. B. PANDE je ime nepalskemu ambasadorju v Bonnu. Udeležil se je oficielnega predavanja o »Nemški himalajski ekspediciji 1965«, obiskal planinski muzej v München in DAV ter izrazil željo, da bi prišlo do trdnejših kontaktov med obema državama, češ da nepalska vlada pospešuje turizem, za katerega ima imenitne naravne in kulturne pogoje. V Kathmanduju so odprli hotel »Annapurna«, ki bo kos modernim zahtevam. Razvija se letalska služba, potovanje po deželi je svobodno, le na severni meji so omejitve. Šerpe in nosače je možno dobiti po znosnih cenah preko Himalaya-Society. — Nepalski ekspert Col. Roberts se je specializiral za organizacijo in svetovalsko službo v nepalskem turizmu. Kot vzrok prepovedi za ekspedicije je navedel množico vlog, predvsem japonskih, ki jih je bilo toliko, da jih ne bi mogli kontrolirati. Ena od ekspedicij je na Everestu prestopila mejo in je zato Kitajska protestirala. Mali Nepal ne more mimo tega, vendar upa, da bo v enem ali dveh letih tudi to urejeno, že zaradi zaslužka šerp in nosačev.
AMERIKANSKO VARIANTO v zapadni steni Druja sta poleti 1965 kot prva ponovila Angleža Mick Burke in Mike Kosterlitz v 14 urah. Prvenstveni vzpon sta leta 1962 opravila Amerikanca Garry Hemming in Royal Robbins in to tako, da sta speljala direktno varianto na Magnonovo smer. Angleža sta izjavila, da je najtežje mesto enako Brownovi poči (VI +) v zapadni steni Blaitiera, Kosterlitz pa je pripomnil, da sta dva raztežaja težja od smer Philipp — Flamm (VI +) v severozapadni steni Punta Tissi.
NAJVIŠJO GORO V KANADI SO preplezali tudi po vzhodnem grebenu. Mount Logan (6050 m) bo po tem vzponu alpinistično zaslovela. Naveze so bile 31 dni v steni in so napele 8000 m fiksnih vrvi. Možje so se mučili tri tedne, da so postavili tabor III v višini 3600 m. Bilo jih je šest, vodil jih je Richard Long, vsi doma iz Kalifornije. Drugi najvišji vrh v Mount St. Elias (5489 m) pa so člani har-vardskega Mountaineering Cluba preplezali po severozapadnem grebenu. Tudi tu so posegli po vseh mogočih tehničnih sredstvih, da so zmagali ovire in težave. Nad 3600 m in 4100 m so morali zmagovati 50° strmine v ledu in kopni skali. Med taborom IV in V (4250—4550 m) so naleteli na ključno težavo.
V KANADI je alpinizem res zelo napredoval. Lani so prvič preplezali vzhodno steno Mt. Chephren. Stena je visoka 1200 m, sredi stene 150 m visoko strmo snežišče. 100 m previsov je takih, da so jih zmogli samo s tehniko. V Kanadskih Rockies so člani harwardskega Mountaineering Cluba preplezali severozapadni greben North Turina. Eden od njih Milikan je nečak pionirja z Everesta George Leigh Malloryja. Preplezali so tudi zapadno steno Squamish Chiefa na Coast Range v British Columbii.
RANRAPALCA (6162 m) in SAL-CANTAY (6270 m) sta bila cilj japonskih ekspedicij v lanskem poletju. Severnovzhodni greben Sal-cantaya so Japonci prvi preplezali 21. junija 1965, dan nato pa druga japonska naveza. Japonci so napeli 1200 m vrvi, na vrh pa so štartali s tabora IV v višini 5870 m. Vsekakor pomembna storitev, 50 let po prvem vzponu na Salcan-tay, ki ga je opravil leta 1914 Amerikanec Hiram Bingharn. 3. julija 1965 je druga japonska naveza stala na vrhu Ranrapalce, po treh poizkusih. Nekaj dni pred tem vzponom sta pri sestopu z Ranrapalce zdrsnila v smrt dva Amerikanca. Pri tem sta spodbila še drugo navezo (Francés in Robert Young). To je rešila Youngova na ta način, da je prisebno skočila v ledeniško razpoko in tako obdržala soproga, ki je drsel v globino. Ista japonska naveza, ki jc prišla na Ranrapalco, je bila kot prva na 5881 m visokem vrhu Ocsha-palca. 5m pod tem vrhom je moral pred leti odnehati Richard Hechtel zaradi nevihte, ki ga je zajela takorekoč na cilju.
LEDENIK TIRIČ je poleti 1965 raziskovala avstrijska ekspedicija v Hindukuš pod vodstvom Kurta Diembergerja predvsem zaradi geološkega kartiranja, ki ga je opravila dr. M. A. Diembergerjeva, stopili pa so tudi še na tri šesttisočake in po severnem grebenu prišli na Tirič-Mir (7056 m). Marcus Schmuck iz Salzburga pa se je s svojo ekspedicijo mudil na ledeniku Darban ter sodeloval z metansko ekspedicijo, torej dve tirolski ekspediciji, združeni na nevtralnem terenu Hindukuša. Povzpeli so se na tri šesttisočake in 7200 m visoki Darbanzom blizu Nošaka.
V Hindukušu pa so bili poleti 1965 tudi Štajerci pod vodstvom dr. G. Gruberja. Ker je bila okoli ledenika Tiriča že gneča, so se obrnili v manj znano področju Buni-Zom. Edini šesttisočak tega predela je sicer imel obisk že leta 1957, vendar ostali vrhovi še niso bili identificirani. Štajerci so prišli z avtobusom preko Kalama in prelaza Kačkani, na severni vrh Buni-Zom (6338 m) pa so se po-vzpeli z ledenika Khorabort. V tem področju se je mudila tudi munchenska DAV ekspedicija, ki so imeli bazno taborišče vzhodno od Štajercev. Tudi Monakovčani so imeli alpinistično srečo, saj so prišli na Buni II (6120 m) in na Gordoghan Zom (6220 m). Obe ekspediciji sta prinesli s seboj bogat fotografski plen.
AFGANSKI HINDUKUŠ je bil jeseni 1965 deloma zaprt, vlada ni dala nobenega »permita« za Wakkan. Kdor je planiral to področje (Italijani, Čehi, Avstrijci), je moral pogledati za rezervnimi cilji. Kljub zapori v Wakhanu je bil v Afganistanu cel roj ekspedicij. Možje iz Eisenerza so raziskovali Bandakor in se povzpeli na tri šesttisočake. Koh-e-Bandakor (Ban-daka), 6600 m, Koh-e-Bandak-Ta-vika, 6130 m in Koh-e-Bandaka-Uris 6010 m »Afghan 65« so organizirali Torinezi pod vodstvom ing. Vavrelija. V moštvu je bila tudi znana naveza Mellano in Perego, ki je priplezala na vrh Koh-i-Bandakor po severno-vzhodni steni, potem ko je bivakirala v višini 6200 m. Koh-i-Bandakor je torej zabeležil že četrti obisk. En vrh so krstili s »Citta di Torino-, vendar še ni natančno identificiran.
V Hindukušu so bili lani nemški naturfreundi. Prišli so na dva šesttisočaka in 14 pettisočakov v Darra-e-Paršui v zgornji dolini Munjan. Razočarali so se pri koti 5760 m (Slonov grič), ki ga je pred njimi zapisala v svoj plen Hindukush-Ekpedition California Sierra Club, ki je istočasno raziskovala blizu tam, samo da je prišla z vzhoda.
Škoti pa so se naturfreundom izognili in šli v dolino Bashgal, v popolnoma neodkrito deželo v bližini Koh-i-Crebek (6250 m). 1965 Scottish Hindu Kush Expedition je tako pobrala vrsto šesttisoča-kov (Flatface, North Peak Mor-nisq, Ainswall, Askival, Seags-gaič, Koh-i-Crebek, Conival, Fuar Toll).
Northern Afganistan Ekpedition 1905, ki jo je vodil Alaslar Allan, je poizkusila priti na Koh-i-Bandakor z juga in je morala odnehati v nekem ozebniku malo pod vrhom.
Poleg teh ekspedicij so bile tu še ena ameriška, dve japonski in češka, ki se je zadrževala na robu Wakhana, mudil pa se je tu tudi dr. E. Grotzbach s čisto raziskovalno skupino, ki pa je stopila tudi na dva štiritisočaka, torej desetorica ekspedicij v jeseni 1965 na razmeroma majhnem področju.
CAMBRIDGE-CHITRAL EXPEDITION je bil naslov vrhov angleške ekspedicije iz leta 1964. Hoteli so v Citralu raziskati Roš-Gol, pa jim čitralska vlada ni dovolila ekspedicijskega statusa, marveč jim je ponudila le, da smejo kot »climbing tourists« v Swat-Kohistan. Angleži so se zadovoljili tudi s tem, čeprav so škripali z zobmi. Zavili so na planoto Siri-Dara, ki jo je leta 1962 odkril Braham in tu poimenovali Central Peak in Swat Breithorn. Angleži iz Cambridga so šli iz Kalama v dolino Šo-Nalla proti prelazu Šo ho Dara in tu zagledali velikansko planoto in kilometer široki 1400 m visoki lede-niški odlom, vse naokoli pa venec vrhov.
Vzhodnemu krilu tega venca so dali ime »La Verte«, južnemu Pudding Peak, ostale pa krstili večji del z imeni vrhov v Zapad-nih Alpah.
In tako ima sedaj Indija svoje Les Courtes, Les Droites, dalje Snow Dome, Pyramid Peak in Thumbs. Mnoge od teh vrhov so Angleži brez težav dajali podse in iz Swat Breithorna uživali razgled na Nanga Parbat, Tirič Mir in na vrsto drugih znanih zemeljskih višav. Prišli so tudi na Consolation Peak (5200 m) in Confusion Peak (ime so mu dali tako zato, ker so ga nekateri imeli za enega od vrhov Batins-Peaks), »tolažilni« vrh pa jim je prišel prav, ker niso imeli časa, da bi obiskali še druge, še bolj mikavne. Angleška ekspedicija je kljub svoji turistično-alpinistični naravi prinesla v dolino dragocen material za kartiranje sveta okoli Siri-Dare. Ugotovila je med drugim, da vzhodno od Mankiale ni razvpitega vrha »20 528 čevljev«. Take višave tu okoli ni.
SWAT-KOHISTAN se imenuje gorovje severno od Kalama. Odkril ga je Trevor Braham, za njim ekspedicija iz Cambridgea. Leta 1965 je bil tu prof. Pinelli z ekspedicijo SU CAI 1965, ki jo je organizirala rimska univerza. Swat-Kohistan je idealno torišče za male ekspedicije. Kalam je bil
tudi Pinelliju in njegovim devetim tovarišem izhodišče za široki raziskovalni program. Glavni tabor si je postavil pri Divangadu v bližini jezera Mahodand in od tu pošiljal naveze v razne smeri. Delal je v etapah. Ko so se naveze vrnile v bazo, so naredile poročilo, planirale nadaljnje delo, nato pa odšle spet na teren. Prvi »val« raziskovanja je šel v treh smereh. Prva grupa je šla proti Falak-Saru (5918 m), študirala alpinistične pristope, mesta za bivake idr. stvari, ki zanimajo krajevno vlado. S pobočja Falak-Sara so ugledali ca. 5900 m visoki vrh, o katerem sta govorila že Tyndale-Biscoe in Berry leta 1957. Krstili so ga za Miangul Sar. Druga grupa je šla proti prelazu Kačkani (4700 m), preko katerega je leta 1959 dvakrat šel Herbert Tichy. Italijani so ga zapisali tako kot Angleži »Kochi Konic. Vrhove okoli prelaza pa poimenovali na italijanski način s Pier Luigi Peak (5200 m), Punta Giovanna (5040 m) in Punta Anna (5300 m). Tretja grupa je ostala v dolini Ušu, da bi od tu raziskovala izvir Gabrala, reke. ki izvira na meji med Svatom in Citralom. Italijani so potem prišli še na Cervinetto (5000 m) blizu Ghur-bi La na Spid Bad, ki so ga imenovali Vela Bianca (ca. 5400 m), na Luiza Peak (5000 m), Lavinia Peak (5150 m), medtem ko jim je sprejem odrekel Miangul Sar (5900 m). Poročilo, ki so ga Rimljani oddali krajevnim indijskim oblastem, je podčrtalo pomen Kaga Kalama, ki naj bi se razvil v velik turistični center. Vrhova Falak Sar in Batin-Peak so ocenili kot cilja za bolj izurjene planince, medtem ko so vrhovi grupe Mankial srednje težki. Italijani so risali tudi lokacije za koče in bivake. Kaže, da se Indija v svojih načrtih dobro zaveda, kakšen pomen ima za deželo streha sveta, ki se dviga nad njo.
KARPATI so del evrazijskega orografskega sistema. So 1500 km dolgi. Romunski Karpati tvorijo nekak trikot, ki obdaja Sedmograško visoko planoto, romunsko Transilvanijo. Imajo več dobrih prelazov, ki so vse leto prevozni. Favna in flora sta skoro taki kot v Alpah, človeška naselja segajo do 1200 m, klima je ugodna, vrhovi dosegljivi poleti in pozimi. Smučarji imajo osojne kraje, kjer obleži sneg vse do junija. Sicer pa traja plezalska sezona kakor v Alpah.
Vzhodni Karpati (Carpatii orien-tali) segajo od sovjetske meje do doline Prahova, geološko spadajo k njim še Bucegi in Kraljevi Kamen (Piatra Craiului). Zapadni del vzhodnih Karpatov je vulkanskega izvora. Večinoma so vzhodni Karpati sredogorje, povprečna višina znaša 13D0 m. Najvišje je pogorje Rodna z vrhom Pietrosul (2305 m) in Inaul (2280 m). Poti je malo. Na severni strani so zgradili zimski športni center Borsa. V Rodni izvira Zlata Bistrica, reka splavarjev in modernih kanuistov. Na obeh straneh Bistrice so Bistriške gore, v katerih romunski plezalci iščejo lažje plezalne smeri (II, III). Južno odtod je 1904 m visoki Ceahlau, turistično odprt z mnogimi potmi in kočami, dosegljiv z avtostrado iz Transilvanije v Moldavijo. Tu je Lacul Rosu, Rdeče jezero z zdraviliščem istega imena. Nedaleč odtod so do 200 m visoke stene, ki nudijo romunskim plezalcem številne šolske smeri od II do IV pa tudi šestice, v katere vstopajo kar z avtostrade. v tem predelu sta omembe vredni gorovji Calimani (2102 m) in Ciucas (1956 m), obe prepreženi s stezami in oskrbljeni z mrežo koč. Južni Karpati (Carpatii meridionali) so dolgi 300 km, vseskoz visokogorje, ki doseže 2500 m, zelo podobni Alpam, zato jih često imenujejo Transilvanske Alpe. Na vzhodu se dvigajo Bucegi, Leaota in Piatra Craiului. Večji del imajo te gore tudi nemška imena, s katerimi so jih krstili nemški naseljenci iz 12. st. Masiv Bucegi je najlepši plezalski vrtec v Romuniji. To so severne stene Caraiman, Valea-Alba, Costile in Galbinele. Komaj dve uri od Bukarešte, neposredno ob mednarodni avtostradi na liniji Bukarešt-Budapest-Dunaj. To je najbolj obiskano pogorje v Romuniji, najboljši smučarski svet. Med drugim je tu znani smuk v Va-lea Cerbului (Jelenov dol) s 1000 m višinske razlike. Tu je AlpineHotel Cota 1400 m, z žičnicami in smukom CARP pri Sinaji. Zapadni Karpati (Carpatii occidentali) so spet sredogorje, ki komaj kje presega 1400 m. Tu je Cazane (kotel), ki ga bo zalila voda, ko bo zgrajena dolinska zapora pri Železnih vratih.
Najvažnejša gora je Semenic z mnogimi kočami, žičnicami in vzpenjačami, ki jih oživlja industrijski center Rešica. Med Temešem in Mierešem je pogorje Poiana Rusca, ob katere vznožju leži industrijski center Hunedoara. Tu je tudi pogorje Biko, kjer se na Gaini vsako leto vrši »dekliški sejem«, pravi eldorado za etnografe, muzike in umetnike. Zapadni Karpati so turistično izredno razviti. V Cheile Turzii je tudi 30 smeri od III do VI stopnje, vsi vstopi so dosegljivi z avtom. Avtostrada je 8 km stran od vstopov v te smeri. Romunija je že nekaj let turistično ambiciozna dežela, ki ne razvija samo Mamaie ob Črnem morju, ampak se zaveda pomena gora za napredek turizma. Ker se ugodno razvija bazična industrija in ker je dežela zanimiva s kulturno zgodovinskega stališča, ima Romunija celo vrsto izrednih pogojev za razvoj dodatne gospodarske dejavnosti, ki jo predstavlja turizem. Ni odveč govoriti o romunski konkurenci v turizmu.
