ZAKLJUČKI PLEZALNIH ŠOL
V Ljubljani je že dolgo časa v navadi, da oba odseka — Akademski AO in AO Lj. Matica ob zaključku spomladanske plezalne šole organizirata eno ali dvodnevni izlet v gore, kjer tečajniki pod vodstvom inštruktorjev opravijo svoje prve vzpone. Letos ga je imel prvi AAO in sicer 5. VI. na Kamniškem sedlu. Zbralo se jih je kar lepo število — 26, preplezali pa so preko 50 smeri, večinoma lahkih — v stenah Brane, Planjave, Kogla, Skute in Dedca.
AO Lj. Matica pa je imel svoj zaključek 19. VI. v Vratih. Skupno 25 tečajnikov in inštruktorjev je ponovilo večino smeri v Triglavski steni, med njimi tudi nekaj težjih (Prusik-Szalay, skalaško…).
ODPRAVE V AVSTRIJSKE GORE
Čeprav so gorenjski alpinisti tudi že preje obiskovali bližnje gore v Avstriji in Italiji, je bila dana z ukinitvijo vizumov še večja možnost. Doslej so jih Jeseničani in Kranjčani skupno obiskali že dvakrat. Prvič so se mudili tam za prvomajske praznike. Obiskali so Venediger in Weisspitze, oba s smučmi. Ob povratku kar niso mogli prehvaliti dolgih in izredno zanimivih spustov. Drugič so se mudili v območju Grossglocknerja (3798 m) in sicer 5. in 6. VI. Bilo jih je 14 in so razen normalnega pristopa na vrh opravili tudi vzpone po Pallavici-nijevem žlebu ter v severni steni Fuscherkarkopfa.
Njihovi vzponi so dali povod za razpravljanje v mnogih AO, saj je to najlepša priložnost, da se predvsem mladi plezalci seznanijo z ledom in visokimi gorami in to za sorazmerno majhen denar. Če bi k temu priključili še ciklostiran (preveden) plezalni vodnik tega območja, pa bi imeli vse pogoje za načrten razvoj mladih plezalcev: IZ NAŠIH GORA V GROSSGLOCKNER in šele NATO V CENTRALNE ALPE.
ODPRAVI V KAVKAZ 1966
Priprave na letošnjo odpravo v Kavkaz so se pričele že konec lanskega leta, še preden se je himalajska dobro vrnila domov. Zal pa v začetku ni bilo moč zaslediti dovolj zanimanja in tako se je tudi letos zgodilo, da je večina prijav prišla šele okoli zaključka. Težave so nastale še posebej na Hrvaškem, kjer so prav tedaj imeli rošado v vodstvu komisije za alpinizem (za Jakičem Nedžom je prevzel ing. Smerke Zlatko). Čeprav so imeli dva kandidata, niso do skrajnega roka mogli urediti vsega potrebnega, zato sta odpadla. Iz ostalih republik kandidatov ni bilo. Ker je komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS v začetku računala malo tudi na odpravo v Pamir, je prišlo v ožji izbor nekoliko večje število kandidatov. Ko pa smo prejeli novico, da ta ni možna, jih je ostalo na rešetu še 14.
Barbka LIPOVŠEK-ŠČETININ je z Nuško PURKELC že drugič ponovila Čopov steber v povsem ženski navezi (12. VI). Prvič ga je plezala s Heleno Lužar. Istočasno z njima sta bila v smeri tudi Jože Mihelič in Iztok Belehar.
Lojze GOLOB in Martin GRIČAR sta letos že kot tretja naveza ponovila zajedo v Šitah (11. VI.).
KRIVIC in ŠTUPNIK sta 5. VI. V triglavski steni kot prva ponovila ljubljansko smer, potem pa še sodelovala pri reševanju Pavla Geršaka (AO Trbovlje), ki se je ponesrečil v Wissiakovi smeri. Naslednjo soboto je Krivic z Medvedom vstopil v smer Dular-Schara v veliki Mojstrovki. S tem je tudi ta smer, ki je med plezalci poznana tudi pod imenom »S«, doživela svojo prvo ponovitev, čeprav je bilo potrebno na to čakati 10 let. Naslednjega dne je naveza v prejšnji sestavi poskušala še v Dularjevi zajedi Jalovca. Morala pa sta obrniti zaradi mokre skale, — zaustavilo pa ju je tudi ob poskusu prvenstvenega vzpona v Šitah (levo zajede).
Mitja KOŠIR (AO Jesenice), Boris GRUDEN in Stane BELAK so 11. VI. plezali Aschenbrennerjevo smer v Travniku. Druga naveza je v njej bivakirala, ker sta kot prva hotela ponoviti akademsko varianto (Jurca-Mesarič), pa zaradi mokre skale nista uspela.
Lojze GOLOB in Dodi PUŠNIK sta 19. VI. preplezala novo smer v Glavi Turske gore. Ocenila sta jo s V.
Jože HOČEVAR je z DUHOVNIKOM l. in 2. V. preplezal novo smer v Rjavini. »Teme Rjavine« sta ocenila s V—VI, 15 ur čistega plezanja z bivakom. 12. VI. pa je Hočevar preplezal z Medvedom še eno novo — severovzhodni raz Malega Jalovca.
ŠČETININ in MAHKOTA sta 11. VI. preplezala »Sfingo« v Triglavski steni. Previsen in monoliten stolp, ki sta ga dosedaj uspela preplezati le v njegovem levem kotu Kunaver in Drašler, sta zmogla v enem dnevu. Plezala sta v isti smeri, kjer je Mahkota s tovariši pred leti že poskušal. 19. VI. pa sta kot prva ponovila še »raz Špika«, smer, ki so jo preplezali Čehoslovaki (PV 12/64). O tej smeri sta izjavila, da so si težave prvih štirih raztežajev skoro enake (prvi dve so pri poskusih že preplezali naši plezalci) in da je bila smer skoro brez klinov (2), ter da so jo zmogli z navadnimi klini. Plezala sta 8 ur, težav je približno 250 m.
Naveza BLAŽINA-RAZINGER je 5. VI. ponovila smer Belač-Zupan v Šitah, nedeljo za tem pa še »Zajedo spominov« v Stenarju.
ALPINIZEM V BOSNI IN HERCEGOVINI
V republiki BiH je en sam aktiven alpinistični odsek, ki združuje okoli 25 plezalcev in sicer AO Sarajevo. Njegovo delovanje je v letošnjem letu dobilo nov polet, saj so bili dosedaj brez finančnih sredstev, letos prvič pa so dobili tudi skromno dotacijo. Da ta »investicija« ne bo zaman, se vidi že iz njihovega programa in prvih uspehov.
V dneh 24.—31. VII. so imeli na Prenju alpinistični tabor, ki se ga je udeležilo 20 alpinistov, skoro istočasno pa so v področje Grossglocknerja odšli štirje člani, pet njihovih plezalcev pa je plezalo v Prokletijah. Za tako majhen kolektiv, ki je bil ustanovljen šele 1963, je to izredno obširen program.
Med dosedaj opravljenimi vzponi velja enega še posebej omeniti. To je prva ponovitev smeri Brezovački-Dargman v Velikem Ku-ku, ki sta jo izvedla Ilija Dilber in Hajrudin Delič v dneh od 1.—2. julija letos. Ta smer je namreč ena najtežjih v tamkajšnjih stenah. Doslej je ni še nihče ponovil, čeprav je bila preplezana že leta 1939. Pa tudi višina ni od muh — 1350 m. Plezalca sta za ponavljanje potrebovala 28 ur čistega plezanja, vendar je četrtino tega odpadlo na plezanje variante.
Franci Savenc
MEDJA IN KORENINI — ŠESTDESETLETNIKA
Dva vidna jeseniška alpinista — železarja praznujeta letos v pozni jeseni šestdesetletnico rojstva. Oba imata toliko zaslug za razvoj alpinistične dejavnosti na Jesenicah, da je prav, če se ju spomnimo ob tem visokem življenjskem jubileju.
Maks Medja, rojen 11. 10. 1906, je že 43 let zaposlen v Železarni Jesenice kot vesten, delaven ključavničar. Se vedno je aktiven. Njegova planinsko-alpinistična dejavnost sega nazaj v dobo skalašev, ki so bili avantgarda slovenskega alpinizma.
Karavanke — predvsem Rožca in Golica so doživljale prve Maksove obiske. Gorniška druščina Stražišar, More, Dovjak, Koreninica in drugi pa so delili z njim vse lepote in slasti strmega sveta Julijskih Alp, katerim je ostal zvest vse do danes. Le okupator ga je s poldrugoletno internacijo prikrajšal za ljubljene gore. Plezal je vse smeri v sev. steni Triglava — nekatere zelo pogosto, v Cmiru (prvenstveno), v Stenarju SV raz, plezalne smeri v vseh Rokavih, Razorju, Škrbino v zadnjem Prisojniku, Kugyjevo in skalaško v Škrlatici, Rakovo špico, Rogljico in Dovški Gamzovec. Pa spet vse klasične smeri v steni Špika, Frdamanih Polic (I. zimski vzpon), Rušiee, Rigljice, Kukove špice, vzhodne stene Zad. Prisojnika, smeri v Mali in Veliki Mojstrovki, vzhodni greben, skalaško in Čadovo v Travniku, Hornovo v Jalovcu, Kotovo Špico, Vevnico. Preplezal je skoro sleherno goro v Julijskih Alpah — poleti in mnoge tudi pozimi.
Bil je v Čvrsnici (BiH), zapadnih Julijskih Alpah, v avstrijskih gorah: Ankogel, Hochalmspitze, Lienških Dolomitih, Grossglocknerju, Wiesbachhornu, Grossvene-digerju, Watzmanu, Kaisergebirge, Breithornu (Švica) in Mont Blancu (Francija). In še bi lahko naštevali — kar pa ni najvažnejše. Mnogo večje so njegove zasluge pri reševanju ponesrečenih gornikov. Kot gorski reševalec se udejstvuje aktivno že od leta 1930 dalje. Preko 70 reševalnih akcij, pri katerih je ostalo ca. 25 ponesrečenih živih, ni majhna bilanca Maksovega požrtvovalnega dela.
Sodeloval je pri gradnji vseh zavetišč — nikoli se ni izmikal številnim delovnim akcijam. Svoje bogato gorniško znanje je uspešno posredoval mladim ljubiteljem gora.
Nobena štafeta v počastitev rojstnega dneva maršala Tita ni minila brez njega. Še vedno hodi vse zime na preglede prostranih triglavskih smučišč, kjer bodo morda stekle nekoč triglavske žičnice.
Skromnost, požrtvovalnost in tovarištvo so Maksove največje odlike, ki nam je vsem najboljši vzornik.
Za njegove zasluge v alpinizmu in reševanju je bil odlikovan z zlatim častnim znakom PSJ in srebrnim ter zlatim znakom PZS.
Drago Korenini, rojen 17. 11. 1906 v Ljubljani, je kot dvajsetletni tehnik našel delo v Železarni Jesenice. Danes je obratovodja s 40 leti službe. Tudi njegova planinska dejavnost se začne z obiskom Karavank. Julijce je obiskoval še kot »samotar«. 2e leta 1929 je bil sprejet med skalaše, kjer je pridobil potrebno znanje iz smučanja ter letne in zimske alpinistike. Matevž Frelih mu je bil prvi plezalni učitelj. Pozneje tudi Miha Potočnik in Joža Cop. Njegova razvojna plezalna pot ni strma. Le polagoma se je dvigal k vedno večjim uspehom. Bil je klasični alpinist — nikoli ekstremist. Hodil je po gorah z odprtimi očmi — in tako doživljal vso lepoto in prelest kamenitega sveta. Dragotova zasluga je, da imamo v Martuljški skupini kar štiri bivake in še zavetišče na Zadnjem Voglu. Za vse je bil projektant in fizični delavec obenem. S Frelihom sta nosila material in urejala teren 12 zaporednih nedelj za bivak I v Vel. Dnini. Kakšna požrtvovalnost! Pri gradnji bivaka II ni bilo nič drugače. S tem se je približal gornikom čudovit gorski svet, ki ima danes žal le malo obiskovalcev. Ni potrebno naštevati imen gora, po katerih je plezal. Lezel je kot »drugi« ali vodilni v večini klasičnih smeri Julijskih Alp. Plezal je zaradi lastnih užitkov — ne zaradi rekorderstva. Kot gorski reševalec sodeluje aktivno že 30 let. Prva njegova reševalna akcija je bila v Triglavu — skalaška smer (Lettner-Domicelj 1936); najtežja pa leta 1942, ko sta se poleg dveh alpinistov smrtno ponesrečila v steni Rigljice še dva reševalca. Kot gorski vodnik ni vodil nikoli klientov za honorar — temveč le znance in prijatelje z edinim ciljem, da jim pokaže nepozabne lepote kamenitega sveta. Za najlepšo smer v Triglavski steni ocenjuje Prusik-Szalayjevo, najlepšo pot v Triglavu pa Bambergovo iz Luknje. Eno njegovih najlepših doživetij pa šteje kramljanje s poetom Julijskih Alp dr. J. Kugyjem v Ovčji vasi in na Jesenicah.
Za njegove velike zasluge pri gradnji zavetišč in sodelovanju v reševalnih akcijah je prejel zlati znak PSJ ter srebrni in zlati znak PZS.
Obema alpinistoma Medji in Koreniniju želimo vsi njuni prijatelji in znanci z gora dolgo, aktivno udejstvovanje v naših gorah — in še na mnoga leta!
Janez Krušic
DR. JANEZU PRESLU V SPOMIN
Nepričakovano in z bolečino nas je 8. maja letos presenetila nadvse žalostna novica, da je umrl dr. Janez Presl, zdravnik, športnik in prijatelj gora.
Rodil se je 15. VI. 1918 na Bledu, od koder se je s starši preselil v Kamnik, kjer je njegov oče dobil zaposlitev kot nadgozdar pri takratni Mestni korporaciji. Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je maturiral l. 1937. Po maturi se je vpisal na medicinsko fakulteto. Medicino je študiral v Ljubljani, Zagrebu in v Pragi, kjer je januarja 1. 1945 promoviral. Po končanem študiju v Pragi je prišel domov v Kamnik, kjer se je takoj vključil v narodnoosvobodilno gibanje in stopil v partizane. Po osvoboditvi je ostal v službi JLA do l. 1950. leta. Zatem pa se je vključil v delo Kirurške klinike v Ljubljani, kjer je deloval kot zdravnik-anestezist vse do svoje smrti.
Planine in gozdove je vzljubil že kot deček, ko ga je še oče vodil v dolino Kamniške Bistrice. Že kot gimnazijec pa je začel samostojno zahajati v gore. Najljubša pot mu je bila dolina Kamniške Bele, svet okoli Zeleniških špic, od koder se vidi kot na dlani ostenje Rzenika, ki ga je še prav posebno ljubil. Bil je pravi gornik in alpinist — pred vojno je bil eden med prvimi Kamničani, ki so se posvetili alpinizmu — znal je občudovati naravo in divjino gora z očesom pravega ljubitelja. Še prav posebno rad je zahajal v gore pozimi.
Bil je vsestranski športnik. Tudi telovadil je rad. Bil je član Sokola, kjer se je posebno izkazal v orodni telovadbi, plavalec, smučar, drsalec, skratka vsestranski športnik, med svojimi športnimi tovariši skromen, vendar povsod priljubljen.
Poleg športa se je ves posvetil svojemu poklicnemu delu, kjer je bil na področju kirurške patologije med pionirji te dejavnosti. S svojim obširnim znanjem in ljubeznijo do človeka je pomagal rešiti prenekatero človeško življenje.
Še prav posebno rad pa se je ustavljal ob posteljah naših preprostih gorjancev, s katerimi je znal kramljati po cele ure. Med domačini, ki so ga poznali, je bil priljubljen in spoštovan kot zdravnik in kot človek, ki je ljubil naravo in preprostega človeka. Še zadnje dni aprila letos je bil v družbi svojih prijateljev na Veliki planini. Takrat še ni vedel, da se poslavlja za vedno, da se ne bo nikoli več povrnil v svoje Grintovce, ki jih je tako ljubil.
Drago Rostan
