RADOVAN KUCHAŘ
Vsi, ki kolikor toliko zasledujejo evropski alpinizem, so gotovo zasledili tudi ime Kuchara, s katerim so povezane največje činitve povojnega češkoslovaškega alpinizma. Preplezal je vse tri »zadnje probleme Alp«, opravil prvenstveni vzpon v steni Nakra-Tau na Kavkazu, se udeležil ekspedicije v Hindukuš in se tudi z marsikaterim drugim vzponom proslavil tako doma kot v tujini. Leta 1961 je bil skupaj z Zibrinom celo proglašen za tretjega najboljšega športnika leta (in to pred hokejisti in nogometaši, kar pri njih nekaj pomeni)! V letošnjem letu je skupaj s fotografom V. Hecklom in še nekaterimi želel obiskati tudi gore Turčije. Pri treningu za to »žepno odpravo«, ki bi jo opravili kar z osebnimi avtomobili, pa se je močno poškodoval. Med vzponom na »Barbenino« — peščeni stolp v Češkem raju je padel in si hudo poškodoval nogo. Sedaj je obsojen na vsaj leto dni prisilnega počitka.
Kuchař ali Radan, kot ga tudi kličejo tovariši, živi v Libercu (močnem alpinističnem središču, od koder je bil tudi pokojni Josef Čihula), njegov dom pa je vedno odprt za alpiniste. Ko sem v njihovem mestu predaval o našem alpinizmu, je tudi mene povabil k sebi, na kratko alpinistično kramljanje. Ob slovesu pa mi je podaril svojo knjigo »Deset velikih sten«.
V dvanajstih poglavjih so tu opisani njegovi najpomembnejši vzponi (Vzpon v Charmoz po smeri Welzenbach-Merkl), zapadna stena Dru, severna stena Petit Dru, la Poire, Grandes Jorasses, Zermatski lev, Eiger, Cima Grande di Lavaredo, v ledeni steni Donguz Orun. Prvenstveni vzpon na Nakra-Tau, severna stena Strašne gore (Dyh-tau). Toda zame je bil najbolj interesanten uvodni del, v katerem razgrinja svojo pot do alpinizma — varno, toda veliko doseči!
Začel je leta 1944 v Skalakih in to po naključju. Tam se je potem razvil v odličnega »piskafa« (tako oni imenujejo plezalce v peščenjaku), ki pa je šele tri leta za tem prvič prišel v prave gore — Tatre. Prvi vzpon, ki ga je tam opravil, je bil ocenjen V—VI in kot se mnogokrat zgodi plezalcu, izurjenem v plezalnem vrtcu, so ga težave razočarale. Toda že par dni po tem je v orientacijsko mnogo težji smeri spoznal, kaj so prave stene.
Leta 1951 je bil prvič izbran v reprezentačno grupo (skupino 16 najboljših češkoslovaških alpinistov, ki se pripravljajo na večje odprave pod vodstvom posebnih trenerjev in uživajo posebne ugodnosti), v kateri je še vedno. To je vplivalo na njegov nadaljnji razvoj.
Posvetil se je sistematičnemu treningu, in to nepretrgoma — poleti in pozimi. Dve leti za tem je opravil tretje zimsko prečenje Tatr (10 dni) in pričel tudi s posebnimi turami, na katerih se je preskušal za kasnejše vzpone v ledenih stenah.
Za preizkus vztrajnosti in pripravljenosti je s Svatošem opravil šestdnevno kombinirano turo. S celotno opremo (za šestdnevno zimsko bivanje zunaj koč) sta najpreje preplezala smer Stanislavskega (VI) v severni steni Malega Kežmarskega štita, prespala na Lomnickem štitu in prečila po grebenu do Baranjega sedla. Od tu sta preplezala steber v Branie rohi (IV) in po grebenih prečila do pod stene Ledenega štita. To sta preplezala v prvenstvenem vzponu (V—VI) in po grebenu nadaljevala na Javorovy štit. Preplezala sta nato še njegovo steno (V) in se spustila do pod Vzhodne Visoké. V njeni severni steni sta preplezala smer nato pa še smer v Litvorovi veži (V)! Čeprav so pri njih stene res nižje in razmere ugodnejše za zimske vzpone, je bila to izredna preskušnja, ki bi ji težko našli primere, še posebno — ker so plezali s slabo in težko opremo in sta bila neprestano mokra.
Za preskus hitrosti (ki jo med opisi kasnejših vzponov vedno postavlja na prvo mesto — saj je od nje največkrat odvisen srečen zaključek) sta z Oldom Koupalom vstopila v smer, ki je bila pred njima pozimi sicer že trikrat preplezana, toda vedno z bivakom. Smer sta v potrditev kondicije zmogla v 12 urah, čeprav tudi to pot s popolno opremo. Potem pa sta še do polnoči sestopala v drugo dolino.
Toda vsi ti preskusi dobijo svoj pravi pomen šele, ko si ogledamo, kako se je pripravljal doma. Razen s specialnim treningom (v peščenjaku) se ukvarja tudi z dopolnilnimi športi. Pozimi trikrat tedensko goji tek na smučeh, poleti pa tek čez drn in strm. Poleg tega pa seveda še v telovadnici ali doma — vežbe z utežmi, razgibalne vaje in drugo. Pred težjimi odpravami (npr. v Zapadne Alpe) pa si »privošči« še intenziven specialni trening na peščenjaku (ker v bližini nima višjih sten). Na enem od takih, sta s tovarišem v soboto in nedeljo preplezala 60 »sedmičk«, smeri, ki so ocenjene s 7 (v peščenjaku imajo namreč ocene: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 7 b in 7 c) in so visoke od 30—40 m.
Vse to dela ob redni zaposlitvi, čeprav je tudi res, da imajo za njegovo aktivnost v podjetju veliko razumevanje in dobi za udeležbo na odpravah izredni dopust (do katerega je kot član reprezentančne grupe upravičen, plača pa ga njihova zveza — CSTV). Knjiga je izšla leta 1963 v 25 000 izvodih (!) in je bila hitro razprodana. Tiskana je na 171 straneh, ima 60 fotografij in 6 celostranskih zemljevidov. Pri tem pa je bila cena komaj 19,90 Kčs — kar bi v našem denarju zneslo nekako 650 S-din. PV je o knjigi pisal.
NOVA SMER V ŠITAH
Dolina Planice se je v zadnjem času razvila v osrednje torišče našega alpinizma in v tem že nekoliko potisnila v ozadje Vrata. Za to je več razlogov: prijetno počutje v planinskem domu Tamar, kjer so alpinisti vedno zaželeni, v celoti zbrani opisi plezalnih vzponov in ne nazadnje — kopica alpinističnih problemov, ki še vedno čakajo.
V letošnjem juliju je ostenje Šit zamikalo kar troje navez. Desno zajede sta poskušala Boris Krivic in Mitja Košir (Jesenice), toda zaradi slabe opreme in poznejšega odhoda v Kavkaz je smer ostala nedokončana, čeprav sta že premaga glavne težave. Levo od vstopa v isto smer sta poskušala Ljubo Juvan in Franc Štupnik, toda tudi onadva sta se morala zadovoljiti le s poskusom. Le tretja naveza je uspela.
Ante Mahkota in Boris Gruden sta v steber šit (med zajedo in smerjo Belač-Zupan) vstopila dvakrat. Prvič sta — z manjšo varianto — ponovila poskus Kunaverja in Pintarja, nato pa sta se morala zaradi slabega vremena umakniti v zajedo in sestopiti po smeri Jesih-Lipovec. Drugič sta vstopila 24. VII. Ker je zjutraj kazalo precej slabo in še tudi kasneje ni obetalo nič dobrega, sta to pot le nadaljevala, kar sta prvič že opravila. Po smeri njunega sestopa sta se vrnila v začeto smer in jo še istega dne tudi preplezala do vrha.
Kot posebno zanimivost smeri omenjata nihalno prečnico v zgornjem delu (25 m), s katero sta se umaknila skoro neprehodni skali v stebru in ki predstavlja ključno mesto, čeprav sama po sebi ni težavna. Smer sta ocenila s V (10 ur plezanja).
ODPRAVA V KAVKAZ 1966
Letošnja odprava je štela le 9 članov. Odpravo je vodil naš znani alpinist Janez Krušic iz Jesenic, sestavljali pa so jo: Jože Bernard, Janez Golob, Martin Gričar, Mitja Košir, Boris Krivic, Franc Štupnik, Drago Zagorc in Tine Zupančič.
Odprava je imela več ciljev. Predvsem je opravila nekatere vzpone, ki so si jih naši alpinisti ogledali že lansko leto, dva prvenstvena vzpona, dalje je za RTV Ljubljano posnela dokumentarni film (J. Bernard).
O svojem delu bo poročala v posebni številki PV.
ŠE DVE ZIMSKI NOVICI
Iz pregleda pomembnejših zimskih vzponov v sezoni 1965-66 (ki je bil objavljen v PV 1966/VII) sta izpadli dve činitvi, ki bi ju tja vsekakor moral uvrstiti. 31. januarja so Lazar Rataj, Marjan Prelog (oba člana AO TAM) in Marjan Mauko (KAO) preplezali prvenstveni zimski vzpon v Raduhi. Plezali so smer, ki jo imenujejo Plate.
V dneh od 28. III. do 10. IV. 1966 pa je Danilo Škerbinek v družbi z dvema Münhenčanoma opravil skoro celotno prečenje Zapadnih Alp na smučeh — turo znano pod imenom Haute Route. Več poroča Škerbinek sam.
V POLJSKIH TATRAH
Polski visokogorski klub iz Warszawe je v letošnji zimi organiziral tabor alpinistov socialističnih držav v Tatrah. Kot predstavnika Jugoslavije sta se ga udeležila Martin Gričar in Viki Uhan, oba člana AO Ljubljana Matica. Iz Ljubljane sta odpotovala 17. II. in 20. II. prispela v planinsko kočo ob jezeru Morskie oko (1400 m) v dolini Rybeego Potoku. Skupaj z njimi so se tabora udeležili še predstavniki Poljske (4), CSSR (3), Bolgarije (3) in Vzhodne Nemčije (2), vodil pa ga je Zbigniew Jurkovski. Na taboru sta opravila skupno devet tur:
20. II. izlet s smučmi na Czamy Staw (1580).
21. II. JV greben Mnicha (2068) — višina stene 250 m, ocena IV.
23. II. V stena Szjiglasowy Wierch (2172, višina stene 250 m, V +.
26. II. SZ greben Zabiego Szczyta Nižniega (2098) — 300 m, IV.
27.II. SZ greben Cubrine (2376) — 300 m, IV.
3. III. steber Nižniega Rysyja (2365) — 850 m, V +.
5.III. Diretisima na Mieguszoviecki Szczyt (2438) — 900 m, V.
7. III. SZ steber Spadowe Kopy (2250) — 700 m, IV—V.
9. III. normalni pristop na Polske Rysy (2503).
Po spisku tur kaže, da sta se morala pošteno potruditi, čeprav se po njuni izjavi razmere tam mnogo bolj ugodne za zimske vzpone kot pri nas.
Franci Savenc
