Tine Orel
NORMAN GUNTHER DYHRENFURTH je po vseh kontinentih z dobro pripravljenim predavanjem razširjal slavo AMEE 1963 na Everest. Med drugim je predaval tudi v znamenitem Auditorium Maximum na Dunaju. Uvodno besedo je imel avstrijski planinski publicist Kurt Maix, po svetu precej znana osebnost. Maix je med poslušalci pozdravil tudi Franza Jonasa, himalajca in sedanjega avstrijskega zveznega predsednika.
PLEZALSKE ČELADE izdeluje že več let firma Romer v Neu-Ulmu in prihaja na trg z vedno novimi izboljšavami, za katere pripravlja osnove dr. D. Ziffer iz Münchna. Najnovejši tip čelade ima križna pasova iz poliestra, sintetični material, ki zelo uspešno sprejema sunke in udarce. Boljši učinek ima tudi cirkumferenca čelade, ker je polnilna podloga iz trde pene, iz podobnega materiala pa je tudi zunanja izolacija, ki sunek bolje porazdeli, poleg tega pa učinkuje tudi kot tropska čelada, to je, da hladi. Na čeladi so tudi vdelani nosilci za snežne naočnike in čelno svetilko. Oblika je zelo športna, čelada sega malo pod ušesa in tehta 470 g, izdelujejo pa jo v rdeči in beli barvi.
28 DNI KAVKAZA je imela lani skupina alpinistov iz ČSSR, ki je bila v gosteh pri alpinistih iz Leningrada v taboru pod Bezengijskim zidom. Čehe in Slovake je vodil Ivan Kluvanek manj znano ime, pa tudi člani skupine niso med doslej vidnimi alpinisti iz ČSSR: Bendlk, Durana, Glnzel, Čunko, Goli, Havlik, Lednar, Plašil in Zahoransky. Uspehi pa so kar pomembni: Trije so preplezali severozapadno steno Share, visoko 1800 m. Tu sta se leta 1962 smrtno ponesrečila Černik in Studnička. Ista trojka je preplezala 1300 m visoko severno steno Koštan-Taua, drugega pettisočaka v tem plezalnem cirku Kavkaza. Poleg teh dveh vzponov so nabrali še štiri vzpone V b.
GENERAL BELGRANO se imenuje oporišče na južnem tečaju in je v argentinskih rokah. Od tu so Argentinci pod vodstvom polkovnika Jorge Leala l. 1965 v poldrugem mesecu dosegli južni tečaj sami. To je bila peta ekspedicija, ki je po kopnem dosegla to točko zemeljske oble. Prvi je bil l. 1911 Amundsen, drugi l. 1912 Scott, tretji leta 1958 Sir E. Hillary, četrti istega leta Vivian Fuchs. V vojaški ekspediciji so bili sami pionirji In mehaniki.
WETTERSTEIN zadnja leta čemi bolj v senci velikih alpinističnih dejanj, ki se vrste v Zapadnih Alpah in v Dolomitih, S tem seveda slovite smeri v Wettersteinu niso prav nič izgubile na vrednosti. Vredno jih je omejiti, saj jih danes še čislajo starejši plezalci, ki so doživljali njihov triumf med obema vojnama. Tak je Karl Simon iz Garmischa, 57 let stari alpinist, ki je poleti plezal skrajno težavno Auckenthalerjevo poč v južni steni Schusselkarspitze. Ko je bil star 37 let, je z Jorgom kot prvi preplezal južno steno zapadnega grebena Schusselkarspitze (VI). Z 41 leti je zmogel prvenstveni vzpon v južni steni Hochblassen (VI -) In južni steber iste gore (VI). Obe smeri sta danes izkazali le malo ponovitev. Prvenstveni vzpon Ima tudi v severnem razu Riffeltorkopfa (V), plezal ga je prav tako pred 20 leti. Če plezalec skrbi za ohranitev kondicije, se lahko spusti v steno tudi po 50. letu. Spomnimo se Rafaela Carlessa, ki je leta 1960 s 54 leti zmogel francosko direttissimo v Zapadni Cini, dalje Maria Stenica in Gina Soldo, ki še vedno plezata najtežje smeri. Auckenthalerjev soplezalec Pfeifer iz Innsbrucka je s 60 leti preplezal Aschenbrennerjevo smer v južni Schusselkarspitze (IV). 50-letni Toni Paul je l. 1965 kot vojni invalid s trdim kolenom preplezal Sollederjevo smer (VI). Fritz Scheffer je imel čez 50 let, ko je preplezal vzhodno steno Oberreintaldona (VI) in vzhodno steno severnega grebena v Fleischbanku (VI).
DAIHAČI OKURA IN MINORU NAGAHISA je ime Japoncema, ki sta lani preplezala Bonattijev steber v Petit Druju. Ta jugozapadni steber je ocenjen s VI + A3, torej ena od velikih modernih tur. Japonca sta bila v steni štiri dni in sta trikrat bivakirala. L. 1965 je za Japonce v resnici »Leto Alp«. Doslej o njih v Alpah ni bilo kaj slišati.
STORE TROLLTIND v Romsdalenu na Norveškem ima 1600 m visoko vzhodno steno, v njej pa smer »Fiva« (IV). Tu se je v prvih dneh l. 1966 smrtno ponesrečil pri poizkusu prvega zimskega vzpona Thor Johan Kleppan, z njim oba sonaveznika. Sodijo, da jih je po vremenskem preobratu vzel plaz In jih potegnil s 600 m višine do podnožja. Kleppen je imel za seboj še več prvenstvenih zimskih smeri in je ponovil mnoge težke smeri v Alpah.
CARLO MAURI, italijanski alpinist, je znan po svojih ekspedicijah v Ande. Februarja 1966 je s šestimi tovariši opravil prvenstveni vzpon na težki Mount Buckland. »Počutili smo se, kakor da smo prišli v nov svet.« je izjavil Mauri. »Najtežja ovira v stenah tega vrha je stalen veter, ki nikoli ne preneha in pomeni za plezalca nesluteno težavo«.
NATIONAL DEFENCE ACADEMY BANDER PUNCH EXPEDITION 1965. Ekspedicijo indijske vojske je vodil major Jagjit Singh. Bander Panč ima dva vrhova, White Peak (6316 m), prvič obiskan I. 1950, in težji Black Peak (6387 m) s prvim vzponom l. 1955. Vodja pri obeh vzponih je bil J. T. M. Gibson, učitelj na Donn School v Debra Dunu. O Bander Panči je mnogo literature. Iz Debra Duna je lahko dosegljiv, primeren za himalajski trening. Ekspedicije, ki pridejo v Indijo, imajo seveda ponavadi bolj zapeljive cilje. Je pa v Garhvalu, kjer je tudi Bander Panč, in v Panjub-Himalaji še cela vrsta šesttisočakov, ki še čakajo na prvega obiskovalca. Bander Panč je pravzaprav v Tehrl-Gerhvalu, v njegovem zapadnem delu med rekama Bhagirath in Džama.
TOFANA Dl ROZES ima nekaj modnih smeri, ki, tako kaže, uspešno tekmujejo s časom. L. 1946 sta Italijana Ettore Constantini in Luigi Ghedina prva preplezala jugozapadni raz Pilastra di Rozes. Prvi ponavljalec je bil Lino Lacedelli s tovarišem, vendar nista dala nobene izjave. Od leta 1944, ko sta jugovzhodno steno preplezala Constantini in Apollonio, o razu ni bilo veliko slišati. Steno pa so do I. 1963 desetkrat ponovili. V njej so leta 1963 speljali direktno smer Lorenzo, Lorenzi, Menardi, Michielli, Gandini, in Zardini. V razu se je l. 1963 sam poskusil ambiciozni sestogradist Belgijec Claudio Barbier, vendar brez uspeha. Tudi Nemca Abele in Dumler nista uspela, celo Pitu Schubertu se je raz uprl. Dokončna smer v jugozapadni steni Tofane di Rozes je ocenjena s VI A3. Pilastro s VI +.
GEORGIJSKI PLEZALCI Kergviani, Gabelašvili, Gougava, Kakiani in Cerediani so l. 1965 v 17 dneh prečili greben od Ailame do Misses-Taua, skupaj 27 vrhov, med njimi mnogo pettisočakov. Nedvomno velika storitev Georgijcev.
LHOTSE ŠAR, Everestov sosed se je lani uprl japonski ekspediciji, južna stena Aconcague pa je februarja 1965 dovolila prehod argentinskima plezalcema Aikresu in Pelegriniju. Argentinca Comesana in Fonrouge pa sta uspela v južni steni Yerupaje 20. julija 1965 v Cordilleri Huayhuash. Vsa stena je bila poledenela. Ista plezalca sta 15. In 16. jan. 1965 naredila novo smer v zapadni steni Fitz Roya, 1600 m visoki. Po obeh vzponih bi lahko sodili, da je ta argentinska naveza fenomenalna.
FRANCOZI IN NEMCI, CAF IN DAV, tesno sodelujeta od l. 1964. L. 1965 se je pokazala potreba po skupni obravnavi izkušenj iz mladinskih zamenjav v l. 1964 in 1965. Zbralo se je 15 zastopnikov CAF in 15 zastopnikov DAV. Obravnavali so vse, kar zadeva tečaje, varnost na turah in opremo. Obe strani sta izrazili zadovoljstvo nad dosedanjim sodelovanjem.
CESARSKA AVSTRIJA je prišla na misel dr. L. Krenmayru, ko se je v pozni jeseni 1965 odločil za turo iz Bohinja v Bovec preko Krna. Najprej zaradi pisanih uniform na Jesenicah (früher Assling se mu je zapisalo). Veselja nad uniformami, tako značilno za staro Avstrijo, da ga je pri nas več kot tam čez mejo! Nato je na poti proti Komni srečal invalida iz prve svetovne vojne, ki se je »že v drugem desetletju našega stoletja na galicijskih bojiščih bojeval zoper napadajočo Azijo. Kot Slovencu se mu to ni zdelo kaj prida spomina vredno«. Na poti s Komne v Lepeno je obujal spomine na prvo svetovno vojno. V »Jugahaus« so ga pozdravili z »giorno« namesto »dober dan« in to mu je dalo vedeti, da je ture konec. »V teh dolinah ne žive več taki, ki bi znali nemški.« V Domu Klementa Juga mu je bila všeč Kugyjeva slika in napis v treh jezikih. Po »dobrih starih« časih zaudarja tudi konec spisa »Dolgo bom bedel, mrtvi bojevniki pa mi bodo govorili o nekdanjem mnogonarodnem cesarstvu, ki je bilo morda predpodoba jutrišnje Evrope.« Papir pa res vse prenese!
VARSTVO NARAVE V TURČIJI vodi Zekâi Bayer v Ankari, šef nacionalnih parko2v pri direkciji za vode in gozdove, strokovni svetovalec pa je dr. Sehahattin Inal, profesor na fakulteti des Eeaux et Forêts (za vode in gozdove) v Carigradu. Ta pravi: »Turčijo s svojimi 770 000 km pomeni vez med vzhodom in zapadom. Ima kontinentalno in subtropsko podnebje, dolga in suha In vroča poletja. Ima visoke gore in visoke rodovitne planote. 70% prebivalcev je kmetov. Od 28 milijonov prebivalcev jih 65% živi v 35 000 vaseh. Varstvo narave je v Turčiji utemeljeno tudi z islamizmom, ki je vedno učil ljubezen do narave. Že v 18. stoletju so v Carigradu ustanovili mnogo parkov, simbole umetniške moči. V njih so skušali ohraniti redke ali ogrožene rastline in drevesa. Danes teče v Turčiji akcija za ohranitev gozdov, ki jih ogroža erozija in devastacija. Ohranitev gozdov je za Turčijo pereča zadeva. Sultan Mohamed Khan II. je izdal odlok, v katerem je s smrtno kaznijo zagrozil vsakemu, ki utrga vejo v sultanovem gozdu. Danes predpisi niso tako strogi, vendar obstoje. Leta 1956 je turška vlada izdala odlok o varstvu gozdov. V devetih letih so po tem odloku ustanovili pet nacionalnih parkov in 25 rezervatov. Nacionalni parki obsegajo 11 710 ha.«
(1907 – 1938)
GABRIELE BOCCALATTE (1907-1938) je danes že odzvenelo ime, v tridesetih letih pa je izpolnilo najslavnejše strani italijanskega alpinizma v Alpah, v Andih, na Korziki. Bil je plezalec dovršenega stila, izvrsten predvsem v prostem plezanju, »plezal je kakor žival«, ritmično, brez postanka, brez napora. Opravil je 40 prvenstvenih vzponov, med njimi preko vzhodne stene Aiguille de la Brenva. Bil je poetična duša, dober muzik, estet tudi v najtežji steni. 18 let star je že opravil prvenstveni zimski vzpon na Gros Peyron, po jugozapadnem grebenu splezal na Aiguille Noire de Peutérey na Dent du Géant, Dent du Requin in Aiguille du Grépon, same ture za najboljše v tistem času. L. 1926 je bil na Dames Anglaises (Punta Castelnuovo In Casati), na Grépon ali ‘Envers po Dunodovi poči, kar je bil prvi italijanski vzpon brez vodnika, preplezal severno steno Dent du Géant in po normalni poti stopil na Pointe Walker. 21 let star je prišel na Mt. Blanc po Peutereyskem grebenu z Brèche des Dames Anglaises, preko Aiguille Noire in Col Peuterey. Prvi je brez vodnika prečil Aiguillettes de Tacul In južni greben Dôme de Roche-fort. L. 1929 je bil brez vodnika pozimi na Matterhornu po italijanski poti gor in dol, preplezal severozapadno steno Fourche de la Brenva in Petit Capucin de Tacul. Ti dve turi je plezal z Renatom Chabodom, ki je danes predsednik CAI. Chabod je bil v njegovi navezi tudi pri prvenstvenem prečenju Aiguilles Rouges du Brouillard, prvenstvenem vzponu no Aiguille dela Brenva in v vzhodni steni Mt. Bianc du Tacul. Bil je tudi prvi na Corne du Diable in Punti Chaubert v Aiguilles du Diable. L. 1931 pozimi prvi prečil Lyskamm, poleti pa s Chabodom prvi preplezal Tour des Grandes Joras-ses (3807 m). Z Gervasuttijem je bil pozimi 1932 ponovno na Matterhornu po grebenu Hôrnli, ponovil Knublovo smer v Gréponu spet s Chabodom in Aiguille Verte po Mummeryjevem žlebu. Plezal je z Ghiglionejem Pointe Nini des Périodes, v Dolomitih z Gervasuttijem v Pala di San Martino in Sollederjevo smer v Sass Maor. V naslednjih letih se je še bolj posvetil Dolomitom. L. 1934 se je udeležil ekspedicije v Ande, ki jo je organizirala sekcija Torino CAI. Sam je prišel na 6275 m visoki Nevado de Los Leones. Isto leto je v Alpah še zabeležil vrsto vzponov, l. 1935 in 1936 spet največ v Dolomitih in Montblanški skupini. L. 1937 je bil z Ghiglionejem na Korziki in preplezal spet vrsto težkih smeri v Zapadnih Alpah. V letu 1938 je bil pozimi spet na Matterhornu, prvi preplezal južno steno in zapadni greben Petites Jorasses, greben Innominate (z grofom Ugom de Vallepiana in vodnikom Grivelom) in Gugliermino po jugozapadnem stebru z Gervasuttijem. Ponesrečil se je avgusta 1938 v jugozapadni steni Aiguille de Triolet, čeprav se je gori vselej bližal s primernim »metus reverentialis« (strahospoštovanjem). Ob 25-letnici smrti se ga je spomnila sekcija Tortona CAI z intimno komemoracijo.
POD ŠPIČKO IN MEMORIAM je naslov članka, ki ga je napisala Lotte Hochenrieder za jubilejno številko »Bergsteigerja«. S tovariši se je namenila, da iz Poštarske koče preko Špička doseže Jalovec in se vrne po isti poti. Imeli so težave z markacijami, s potjo, nazadnje pa so se le znašli pred zaklenjenim zavetiščem pod Špičkom, čeprav so jim na Poštarski koči zatrdili, da je oskrbovana in odprta. Kljub temu so nekako prišli na podstrešje in tu zmotili pravo mišje carstvo. Ker jih je bilo sedem, med njimi dva Slovenca, so hitro naredili red, malo posedeli pred kočo, prečuli slabo noč, naslednji dan pa doživeli razgled na Kugyjevo kraljestvo z Jalovca. Nazaj grede so »mišjo rezidenco pod Špičkom« pustili na miru in se spustili do koče pri izviru Soče, ki jim je mogla potolažiti lakoto samo z juho, imela ni niti kruha niti mesa, vse so pospravili nedeljski izletniki. Avtobusa, ki bi jih popeljal na Vršič, ni bilo, čeprav bi po voznem redu moral biti. Zato so šli peš ob Soči navzdol. Dva kilometra pred domom Zlatorog so ustavili avtobus, ki se je končno le prikazal. Zamudo je »delal«, ker mu je zmanjkalo bencina (ali naj verjamemo? op. ur.). Ko so se na Poštarski koči napili mleka in piva — drugega v nedeljo zvečer tudi tu ni bilo na izbiro – so polegli »utrujeni kot psi«. Sklep: »Kljub vsemu je bila to lepa tura. Čeprav se je vse zarotilo zoper nas tisti dan, se je vedno radi spominjamo.« — torej — vse dobro, če je konec dober. Vendar po je med vrsticami marsikakšna opomba, ki nam ni v čast in tudi reklama za naš planinski turizem ni kaj prida.
