SKUPŠČINA UIAA L. 1966
Domačini letošnje generalne skupščine Mednarodne alpinistične zveze (UIAA) so bili zopet Italijani, ki so za kraj zasedanja skupščine Izbrali Courmayeur pod Mont Blancom. Istočasno kot skupščina AIAA je zborovala tudi redna letna skupščina CAI (Club Alpino Italiano) v bližnjem mestu Aosti. zato se je del delegatov UIAA udeležil skupščine CAI in obratno. Obe skupščini sta opravili svoje delo 3. in 4. septembra 1966.
Zanimivost odnosno celo neke vrste presenečenje na skupščini je bila letos udeležba lorda Hunta, vodje zmagovite angleške odprave na Mont Everest. V svojem govoru je lord Hunt poudaril, da se je udeležil skupščine predvsem zaradi tega, da bi podprl kandidaturo Sovjetske zveze za vstop v to mednarodno planinsko organizacijo. Znano je in o tem je poročal že tudi Planinski Vestnik, da so nekatere zapadne države članice UIAA vztrajno odklanjale sprejem Sovjetske zveze v to organizacijo in to bodisi iz formalnih bodisi iz političnih razlogov. Vsa prepričevanja, do je Sovjetska zveza že članica raznih drugih mednarodnih športnih združenj in da sta planinstvo in alpinizem v tej državi visoko razvita, niso zalegla, ker so pri glasovanju o sprejemu odločali številnejši glasovi tistih, ki so bili proti sprejemu. Sedaj pa je povzdignil svoj glas sam lord Hunt, ki je v mednarodnem alpinizmu nedvomno velika avtoriteta. Njegov govor je bil prepričljiv, sam je bil že v Kavkazu In je tako iz lastnih izkušenj povedal, kakšna je raven alpinizma v Sovjetski zvezi, ki že zdavnaj ni več zaprta za železno zaveso, temveč omogoča vsakomur, kdor to želi, do obišče njene gore.
Pri glasovanju je bil njegov predlog soglasno sprejet, zanj so glasovali tudi Nemci in Španci, postavljen je bil samo pogoj, da Sovjetska zveza svojo kandidaturo ponovi, nakar bo avtomatično postala članica UIAA. Ta pogoj je bil postavljen zaradi neke utemeljene ali neutemeljene bojazni, da bi Sovjetska zveza svoj pristop kljub pozitivnemu izidu glasovanja lahko odklonila, ker je bila njena prijava že ponovno zavrnjena, formalno pa v letu 1966 nove prijave ni poslala. Na skupščini je bilo zastopanih 18 držav članic. V izvršni komite so bili izvoljeni kot nestalni člani zastopniki Bolgarije, Čehoslovaške, Grčije, Poljske In Španije. Za novega člana je bil sprejet Amerikanski alpski klub, odklonjeno pa je bilo društvo speleologov Valonske (Belgija), ker Imajo speleologi lastno mednarodno organizacijo, nadalje je bil odklonjena šola za moderni alpinizem iz Chamonixa In pa začasno Madžarska, ki je zakasnila z dostavo statuta svoje planinske organizacije. Po govoru predsednika UIAA dr. Wyss-Dunanta, ki je našteval predvsem akcije, katerih so se udeležili člani unije, je sledilo blagajniško poročilo. Nato so poročali posamezni vodje komisij. Francoz Henry, vodja komisije za varnost materiala, je poročal, da kupci vse češče zahtevajo plezalne vrvi z atestom UIAA, sedaj pa so v podrobni preiskavi vponke, klini in čelade.
O delu mladinske komisije je poročal njen vodja Nemec dr. Faber. Ta komisija je zelo aktivna in ji je uspelo organizirati že več mednarodnih srečanj mladine, ki so vsa zelo dobro izpadla.
Mednarodno komisijo za gorsko reševalno službo (IKAR) je zastopal njen predsednik Švicar dr. Campell In poročal o njenem delu, čeprav ta komisija formalno deluje samostojno in ni komisija mednarodne alpinistične unije. Vodstvo komisije za varnost planinske narave je pred letom dni prevzel Poljak dr. Walery Goetel, priznan mednarodni strokovnjak v vprašanjih zaščite prirodnih znamenitosti. V kratkem času mu je uspelo pridobiti za sodelovanje ugledne osebnosti, ki se tudi poklicno bavijo s temi vprašanji. Seja te komisije, ki se je vršila pred generalno skupščino, je bila zelo plodna, sklepi seje pa so bili nato objavljeni na skupščini in soglasno sprejeti. Zanimiva so bila izvajanja Avstrijca prof. dr. Helmuta Gamsa, ki je predlagal, da predsedstvo UIAA pošlje posebno resolucijo vsem državam, kjer se teritoriji naravnih parkov In znamenitosti stikajo, odnosno leže na ozemlju te ali druge države. Take sosednje države naj bi skupno skrbele za zaščito naravnih parkov. V ta predlog je prof. dr. Gams vključil tudi naše Karavanke. Po skupščini so bili organizirani deloma v režiji UIAA deloma CAI razni izleti, eden od njih tudi v veliki italijanski naravni park Gran Paradiso. Italijani so bili prijazni domačini skupščine In zato je vsa organizacija potekala v splošno zadovoljstvo.
F. K.
ALPINISTIČNE SEKCIJE APD
Potem ko je občni zbor APD sklenil, da vrne Študentovski planinski dom v Tamarju in da svojo celotno dejavnost posveti le vzgoji in alpinizmu, je v njegovem delu kmalu prišlo do preobrata. Vrstili so se izlet za izletom, na vsakotedenskih društvenih večerih je bilo vedno kaj zanimivega in spomladanska ter jesenska plezalna šola sta odsek poživili vsakokrat z novimi močmi. Letos pa je akcija za kvantiteto dosegla višek, saj je bilo med letom registriranih 66 plezalcev, od katerih jih je polovica že alpinistov. Toda vodstvo AAO se ni ustavilo le pri krepitvi svojih alpinističnih vrst, pač pa je priskočilo na pomoč tudi drugim. Pri PD Vrhnika je bila poleti ustanovljena alpinistična sekcija AAO, ki danes šteje že 12 aktivnih članov in so skupno opravili že nekaj več kot 50 vzponov. Jeseni pa so Imeli tudi že svojo plezalno šolo v Močilniku, ki so jo vodili člani AAO, predvsem Tine Mihelič in Mitja Košir. Z opremo jim je zaenkrat priskočil na pomoč še AAO, polno razumevanja pa kaže tudi matično društvo, ki je že kupilo eno vrv, dve pa naročilo pri PZS. Druga AS je bila ustanovljena iz članov bivšega AO Železničar Lj., ki se je priključil AAO. Kako bo s to sekcijo, pa bo pokazala bodočnost. Kolikor bo namreč matično društvo pokazalo zanjo primerno razumevanje, bo delovala še naprej kot AS, drugače pa se bodo njeni člani dokončno priključili AAO.
In še ena AS je pred ustanovitvijo. Dolgoletne želje APD, pa tudi vodstva Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani, se uresničujejo. No pobudo posameznikov in pod vodstvom Vida Mesariča se je na VŠTK formirala skupina 7 slušateljev, ki se že pridno udejstvujejo. V avgustu, septembru in oktobru so opravili že preko 30 plezalnih vzponov, tako da je priznanje AS VŠTK le še formalnost.
Konec leta, ko bo potrebno napraviti obračun in napisati poročila, vodstvu AAO ne bo težko. Skupno registriranih in neregistriranih (pogoj za registracijo je vsaj 5 vzponov — poleg drugih obvez) bo preko 80 plezalcev, ki so že dosedaj opravili preko 650 plezalnih vzponov. Toliko jih niso zabeležili še nobeno leto. Razen kvantitete pa je bila dosežena tudi primerna kvaliteta. Številnim težkim ponovitvam In prvenstvenim vzponom doma je bilo priključeno tudi nekaj uspešnih posegov v Dolomite. Le Zap. Alpe in Zap. Julije!, ter Grossglockner so bili parkrat zaman obiskani — vreme je prekrižalo vse račune.
ZBOR ALPINISTOV IN GORSKIH VODNIKOV NA VRŠIČU – 22.-23. X. 1966
Trinajst let je minilo od zadnjega zbora alpinistov na Okrešlju in zato ni bilo nič čudnega, da se je odzvalo pozivu komisije za alpinizem in komisije za gorsko vodništvo letos kar preko 160 plezalcev Iz vse Slovenije. Premalo je bilo prostora v jedilnici Tičarjevega doma na Vršiču, ko je v soboto nekaj po 19,30 uri Danilo Škerbinek otvoril zbor. Prvi je podal poročilo načelnik komisije za alpinizem Peter Janežič. Razen akcij, ki jih je nanizal za celotno obdobje dveh let, kolikor že dela komisija v svojem sestavu, je kritično ocenil tudi nekatere nezdrave pojave, ki smo jih zabeležili v zadnjih dveh letih. Nato je povzel besedo Pavle Šegula, načelnik komisije za odprave v tuja gorstva. Ni podal poročila, kakršna so v navadi, pač pa je okoli problematike »odpravarstva« nanizal nekaj ugotovitev, ki so značilne v tem obdobju, v katerem smo vendarle prodrli z nepretrganim programom odprav v tuja gorstva. Pregled alpinistične sezone 1965/66 je podal Franci Savenc in mu priključil še nekaj besed o delu šolskega odbora. Sledilo je poročilo načelnika komisije za gorsko vodništvo Janeza Krušica. V njem je nanizal delo od ustanovitve komisije do danes, njene uspehe, predvsem po načrte, ki jih ni malo in ki jih bo v celoti kar težko izpolniti.
Nato je predsednik PZS dr. Miha Potočnik podelil nagrade najuspešnejšim v tej sezoni. Nagrade so prejeli: Tomaž Artelj, Martin Gričar, Jernej Koritnik, Boris Krivic, Barbka Lipovšek-Ščetinin, Jože Mihelič, Jošt Razinger, Peter Ščetinin in Pavle Šegula za organizacijsko delo. Kot odsek je bil odlikovan šaleški AO. Takoj za nagraditvijo je sledila še podelitev diplom, ki so jih prejeli: Franc Bauman, Stane Belak, Sandi Blažina, Lado Eleršek, Franc Ekar, Boris Gruden, Andrej Kalar, Mitja Košir Lj., Mitja Košir Jes., Janez Novak, Zmago Medved, Tine Mihelič, Anton Oman, Marjan Prelog, Jože Povše, Ferdo Pušnik, Lazar Rataj, Franc Štupnik, Lojze Vidali, ing. Drago Zagorc.
Zbor je nato pozdravil še dr. Miha Potočnik, ki je pozdravil prizadevnost alpinistov in pohvalil njihovo aktivnost v letošnji sezoni. Za njim se je oglasil še dr. Marijan Brecelj, ki je vse navzoče pozdravil v imenu PSJ. Sledilo je prikazovanje diapozitivov himalajske odprave (Tone Škarja) in Kavkaza 1966 (Franc Štupnik), nato pa prijateljska beseda pozno v noč. Naslednjega dne je kljub vetru odšla na pot večina alpinistov in zasedene so bile skoro vse poznane plezalne smeri, za katere je izhodišče Vršič. Bilo jim je pa tudi naklonjeno vreme, saj se je iz meteža v soboto zjutraj sprevrglo v lep sončen dan.
PETER ŠČETININ – SAMOHODEC
Kdor ga pozna, ve že dalj časa, da se skoro vsako leto odpravi na kako svojo samostojno pot. Toda letos je posegel visoko kot še nikoli. 7. X. se je sam odpravil v Zupanovo smer v Koglu, ki jo je prvi zmogel v solo vzponu. Komaj devet dni za tem, 16. X. 66 pa ga že srečamo v Tamarju, odkoder se je sam odpravil v Aschenbrennerjevo smer v Travniku.
Če pogledamo nazaj, vidimo, da v svojem »samohodstvu« niti ni povsem osamljen. Še dva sta izstopila izmed drugih pred njim. Začel je Milan Schara, ki je alpinistične duhove razburil s svojim solo vzponom prek Rumene zajede in Aschenbrennerja, sledil pa mu je ing. Drago Zagorc, ki je prav tako začel z Rumeno zajedo, končal pa s Čopovim stebrom, ki sta ga nenavezana plezala z Janezom Zorkom.
Franci Savenc
