Tine Orel
ZANKA ZA PLEZALSKO KLADIVO je tudi majhna novost v galeriji plezalskih rekvizitov. Izmislil si jo je George Livanos in jo verjetno preizkusil s svojimi učenci v lažjih smereh, v katerih plezalec ni spremenjen v živ obešalnik stremen, vrvi, vrvic, klinov in zank. Zanko za kladivo si obesi plezalec počez preko ramena in prsi. kladivo lahko pleše na medeninastem obročku, ki drsi po zanki. Kladivo je zato vedno pri roki. Žep za kladivo je v tem primeru na hrbtni strani vetrovke. V SZ pa je mojster športa S. Glaser konstruiral plezalno telovadno orodje, ki je podobno klasičnim »gavgam« iz dveh stebrov, z gredo počez, s katere visi vrv. Če bi plezalec na teh z notranje strani narezanih in nasekanih
stebrih obnemogel, bi ga vrv obdržala. Priprava pa še dolgo ni tako izpopolnjena, kakor so za podobne namene stene v angleških telovadnicah, na pariškem sejmu ali v Tokiu.
SARAGAT, ugledni italijanski socialistični politik in ta čas predsednik sosedne države, je bil v mladih letih vnet alpinist. Mnogo tur je opravil s svojo pokojno ženo. Od l. 1954 je dr. Giuseppe Saragat doživljenjski častni član CAJ pri sekciji Belluno. Diplomo je dobil pri slovesnostih ob italijanskem uspehu na K2, na katerih je tedaj, l. 1954, zastopal vlado.
ZNANSTVENE RAZISKAVE NA ŠIŠA PANGMA je za nemško-avstrijsko planinsko glasilo »Der Bergsteiger« popisal Tsui-Ču-Čiu, član znanstvene skupine v ekspediciji na Šiša Pangma. V opombi v uvodu pravi pisec, da je vzpon na Šišo Pangmo dogodek, ki je svet »fasciniral«, dokaz hrabrosti in iznajdljivosti kitajskih alpinistov. »Nič manj slavni pa niso znanstveni dosežki ekspedicije, ki je s tem odpravila še eno belo liso s svetovnega zemljevida«. Nato pove, da so nekateri znanstveniki prišli do višine 6000 m, da je znanstvena skupina delala od začetka marca do srede maja. da so obdelali goro samo, njeno okolico pa tudi okolico Tingrija in Tulung severno od Šiša Pangme. Nato pripoveduje: Šiša Pangma leži v Nyenyanu, v južnem Tibetu, v stranski meji glavnega himalajskega grebena. Vroče, vlažne zračne mase, ki pihajo z Indijskega oceana proti himalajski zapori, prinašajo s seboj mase padavin, ki se spremene v višinah v sneg in led. Med ledeniki okoli Šiša Pagme je najvidnejši Jebokangal, dolg 13.5 km. V njegovi bližini so naleteli v višini 6000 m na cel gozd ledenih stalagmitov in serakov bizarnih oblik, na ledeniška jezera s površino 100 in več km2. Pod ledenikom pa je nastalo veliko jezero. V višini 5600 in 5700) so odkrili večje število ledenih brezen, ki jih je izdolbla voda. Ledeniški svet Šiša Pangme je poln čudovitih tvorb in pojavov. Led ima v globini 2 m na višini 5900 temperaturo – 10 °C, torej mnogo nižjo kot ledeniki v Alpah, ki so pod vplivom morske klime. Podobne temperature ledu kot na šiša Pangmi so Kitajci zabeležili tudi v Kilienu, Tien-Šanu, Muztag-Ati in Kunguru. Sledovi nekdanje poledenitve so globoko pod Jebokangalom. Največjo ledeniško »mizo« ali bolvan so izmerili (20 X 8 X 7). Gre za ostanke pleistocene poledenitve. ki dajejo slutiti, da je bila v kvarteru — pred več kot milijon leti — ledena površina mnogo večja, da je bil ledenik dva do trikrat daljši. V višini 5900 m so na severni strani Šiša Pangme odkrili številne okamenitve širokih crevesnih listov quercus semicarfolia in quercus pannosa. Ti dve drevesi sta danes že močno razširjeni v zapadnem Junanu in Sečuanu v višini 2200 do 3600 m. Dva meseca so raziskovali geologi različne kamenine na Šiša Pangmi. Biotični preizkusi in kalij — argonska preizkusna metoda sta dokazali, da so kamenine stare 13 do 38 milijonov let. Spremembe so doživele v miocenu in oligocenu (torej v terciaru). Zanimiva so odkritja okamnelih vodnih reptilov, morskih zvezd, amonitov in koral v Tingriju, severno od Šiše Pangme. Fosilni reptil, dolg 2,30 m s premerom 24 cm, spada verjetno k vrsti ihtiosaura ali plesiosaura. Pred nekaj milijoni let je bilo tu morje. V zgodnjem kenozoiku so neznane sile dvignile zemeljsko skorjo in jo ozelenile z iglastim in listnatim drevjem. Nato so potresi spet dvignili zemeljsko skorjo in to je bila rojstna ura Šiša Pangme in sosednjih gora. Vegetacija je izginila, mrtvaški prt snega in ledu je pokril gore. Višina Šiša Pangme se je dvigala od 3000—3500 do 8000 m, tako da danes meri 8 012,06 m. To je povedal Tsui, bolj pa so zgovorne slike, ki ponazarjajo članek. Vodja znanstvenikov je bil Liu-Tung-šeng.
GERVASUTTIJEV STEBER v Mt. Blanc du Tacul je še danes upoštevana tura. Letos je doživela prvi zimski vzpon. Torinčana Rabbi in Ribaldone sta ga preplezala od 27. febr. do 2. marca. Tretji bivak sta prestala na vrhu v snežnem viharju.
Isti Ribaldone je od 21. do 24. febr. 1965 v družbi z Marchiarom v treh bivakih oznanil prvi zimski vzpon po južni steni Grand Capucina, vsekakor velika stvar.
USTANOVA FRITZ-THYSSEN že nekaj let podpira obširno znanstveno raziskovanje nepalske Himalaje. L. 1963 so raziskovali predvsem meteorologijo, botaniko in geografijo, l. 1964 pa predvsem zoologijo. 7. marca 1964 je prišla v Nepal že sedma skupina znanstvenikov, ki jo je vodil dr. W. Dierl, entomolog iz državne zbirke v Münchenu, in dr. V. Gazert. zdravnik iz Garmisch-Partenkirchena. Indijski konzul je šel skupini zelo na roke, carina ni pomenila nič, ker uživa to znanstveno delo v Nepalu velik ugled. Spremni oficir se je pisal Kalikote. Iz Kathmanduja so šli s tovornjakom v Banepo, kjer jim je šla na roko švicarska tehniška družba, kakor prejšnje leto. V šestih dneh jim je 59 nosačev znosilo vse, kar treba, v Jiri, kjer so jih spet ljubeznivo sprejeli Švicarji. Nato so sedem dni počivali v Thodungu v višini 3200 m. Ker vreme še ni dobro kazalo, so se odločili delati v nižjih legah, Khumbu pa pustiti za lepše vreme. Po treh dneh so v Chialsi zbirali gradivo ves teden. Potem so postavili tabor v Jubingu, na vhodu v Khumbu. Tu so našli pravo subtropsko podnebje. 18. maja so postavili nov tabor blizu Khumjunga v višini 3800 m. Tu so zbirali deset dni, nato v Dudh Kosiju v višini 3400 m tri dni. Tu so naleteli na zadnjo subtropsko favno. Končno so prišli v Dinpoče (4400 m) in pri Čukkungu v višini 4800 m na moreni ledenika Imja postavili višinski tabor. Od tu so zbirali pomladno favno do višine 5500 m. V tej višini doslej entomologi niso še nikoli delali. Pri delu jih je zatekel monsum. Le s težavo so nabrano gradivo varovali pred močo.
22. maja 1964 so prišli za njimi v Nepal še dr. H. Loffler iz zoološkega inštituta dunajske univerze, limnolog, in dr. R. Remane iz zoološkega inštituta marburške univerze, entomolog. Nato so konec junija organizirali tabor ob Tsolo Tso v višini 4700 m in od tu lovili znanstveni plen do višine 5000 m. Tabor je bil tak, da je jamčil varnost gradiva tudi v monsumu. V megli in deževju se favna, ki jih je zanimala, najbolj razvije, zato so nabrali zelo dragoceno gradivo. Loffler in Gazert sta pri svojih meritvah ugotovila v himalajskih ledeniških jezerih podobne lastnosti kot v andskih (normalna Ca-Mg-relacija idr.). V jezerih na višini 4500 in 5000 m sta merila količino planktona in opravila morfometrične meritve.
Dierl in Remane sta medtem delala v Bujanu, Jubingu, Jumbesiju, Bhandaru in v Jiri. Nato so se spet vsi sešli v Kathmanduju. Bilo je že proti koncu avgusta 1964. Tu so doživeli sprejem na nemškem poslaništvu in z njegovo pomočjo vse uredili, kar je bilo potrebno za povratek. »Royal« hotel jim je odstopil prostore za skladišče.
4. septembra so z letalom odleteli v Bombay. Dr. Löffler je nosil s seboj 200 planktonskih preizkusov, 40 preizkusov glena, 20 preizkusov vode iz 25 jezer za analizo alkalij in kamenine iz dovodnih bregov teh jezer. Entomologi so nesli s seboj 50 000 insektov, med njimi 20 000 metuljev, od tega 6000 metuljčkov. Ti pripadajo skupini, ki je v taki množini Himalaji doslej še nihče ni zajel. 3. novembra 1964 je odletel v Kathmandu inž. Ervin Schneider, znani himalajec, Idrijčan po rodu, ki za silo še govori po naše, gotovo sedaj najzaslužnejši himalajski kartograf.
V poldrugem mesecu je izpopolnil jugozahodni del zapadnega lista, posnel 15 plošč na 35 stojnih črtah. Peter Aufschneiter, o katerem smo v tej rubriki že večkrat pisali, je dal Schneiderju na razpolago svojo zbirko krajevnih imen. Inž. Schneider se je vrnil 21. decembra 1964.
11. febr. 1965 je potoval v Nepal dr. W. Hellmich, vodja tega velikopoteznega raziskovanja. Pripravil je v 10 dneh vse, kar je bilo potrebno za start osme skupine znanstvenikov in to na novem torišču. V avdienco ga je sprejel kralj Mahendra, nakar je Hellmich prišel v stik z vsemi ministri. Komaj je prišel v Evropo, je že letel v Koln, da tu zbere osmo skupino, ki se je za delo v Himalaji pripravljala že dve leti in sicer za etnografska in medicinsko-higienska raziskovanja. 4. marca 1965 je nekaj članov te skupine odletelo iz Amsterdama direktno v New Delhi, od tu pa z vso opremo v Kathmandu.
Konec l. 1964 je izšla že prva publikacija »Khumbu-Himal«, ki vsebuje poročilo o znanstvenih dognanjih vseh skupin. Iz komparativnih razlogov je knjigi pridejana karta Mt. Kenya. Druga knjiga je izšla spomladi 1965, v tisku sta še dve. V l. 1965 bo izšla tudi karta Himalaje v sedmih barvah, delo inž. E. Schneiderja in inž. F. Ebstera. Vsekakor dimenzije prodora v svet, ki jim mi komaj v mislih sledimo.
HIMALAJA 1964 je naslov vsakoletnemu sumaričnemu pregledu himalaizma, ki ga je za nemško in švicarsko revijo napisal dr. G. O. Dyhrenfurth. V uvodu pravi, da vreme na splošno ni bilo naklonjeno, da pa je množica ekspedicij kljub temu omogočila nekaj lepih uspehov. Obravnava 43 ekspedicij, ki so se v l. 1964 zavrstile od Hindukuša do Garbwalske Himalaje. Med najvidnejše uspehe šteje Gvachung Kang (7722 m), na katerega so stopili Japonci. Imenuje ga najponosnejši vrh med Everestom in Čo-Oju. Japonci imajo 3000 klubov, ki so združeni v »Federation of All Japan Mountaineering Unions«, več kot vse zapadnoevropske in ameriške planinske organizacije skupaj. »Te neizčrpne rezerve, ki jih imajo Japonci«, pravi Dyhrenfurt, »se zadnja leta uveljavljajo v Himalaji«. Z veliko pozornostjo poroča o kitajskem vzponu na Šiša Pangma. Če je pred leti spodbijal kitajski vzpon na Everest prav na podlagi fotografij, zdaj pribija, da so ravno fotografije dokaz za kitajski vzpon.
PLEZALNA VRV mora ustrezati petim pogojem, trije se nanašajo na vrv samo. dva pa na njeno uporabo. Biti mora trdna (solidna), jamčiti mora za učinkovito varovanje in biti mora pripravna. Uporabnik pa jo mora prav rabiti, zanjo skrbeti in jo preizkusiti. Tako pravita Pierre Henry in Robert Paragot, dve evropski in svetovni avtoriteti, v uvodu v članek o plezalnih vrveh, ki je izšel v pomladanski številki La Montagne 1965. Trdnost, solidnost vrvi je pojem, ki se je prijel plezalne vrvi od vsega početka njene uporabe. Prva zahteva je bila, da se ne utrga, nato, da se upira trganju pri statičnem sunku, v prodaji pa so se firme sklicevale predvsem na premer in težo na meter vrvi. Vrvi so bile konopljene ali manilske, redko svilene. Ko so po drugi svetovni vojni prišla na trg umetna vlakna, je to pomenilo revolucijo tudi za plezalne vrvi. Razloček med sintetičnim in naravnim vlaknom je velik: Umetno vlakno se, preden se utrga, raztegne 20 % do 40 %, naravno (konopljeno) 2 % do do 4 %. Če so vlakna spletena v vrv, se te vrednosti povečajo pri »umetni« vrvi 30 do 40%, pri konopljeni na 10 do 15 %. Gostota snovi je slabša: 1,14 napram 1,43; umetna vrv je le za 10 do 20% lažja pri istem premeni.
Umetna vlakna ne vsrkavajo niti vode niti vlage, zmočena nylonska vrv obdrži nekaj
vode le mehanično, zato ne postane težja. V mrazu pa lahko zmrzne in drsi. Umetna vlakna so manj občutljiva pri obrabi, za marsikaj sploh neobčutljiva itd. Zelo pa so občutljiva na toploto, zunanjo ali mehanično povzročeno z drgnjenjem, hudim sunkom. Tope se pri 260° C ali 230° C. Šibko se upirajo izrabi na ostrih robovih. Ti zadnji dve lastnosti sta bili sprva zelo važni, novejša raziskovanja pa so ti dve pomanjkljivosti precej odpravila.
Kar zadeva uporabo teh snovi, so le varianta nekdanjih, samo da so mnogo lažje in imajo poleg tega še nekaj lastnosti, ki jih nekdaj ne bi mogli niti slutiti. Dolžina umetnih vlaken, ki sežejo na celo dolžino vrvi, omogoča izredno elastičnost, ki je konoplja ali manila nista mogli doseči. Seveda mora vrv ostati vrv, če hoče obdržati lastnost trdnosti, solidnosti. Nobeden se ne bi navezal na jekleno žico, če tudi je solidna in se zlepa ne pretrga. Energija, ki se razvija pri padcu prvega plezalca, ki torej pade v prostem padcu »v vrv«, ki je na drugem koncu pritrjena, je produkt plezalčeve teže in višine padca, ki lahko znaša dvojno dolžino vrvi. Ko pride do sunka, lahko samo raztezanje vrvi absorbira nekaj te energije. da se ne prenese vsa na padlega plezalca. Kar energije ostane in se lahko še prenese, se imenuje »maksimalna sila« in se izraža v kg. Raztegljivost vrvi je sorazmerna dolžini vrvi (v %) in seveda višini padca. Pri preizkusih, s katerimi naj bi vrv dobila svojo kvalitetno znamko, je ta »maksimalna sila« najvažnejša in znaša 1200 kg. Da bi vrv iz umetnih vlaken imela svoje najboljše lastnosti, je odvisno tudi od načina izdelave in sestave. Francoska 8 mm vrv vsebuje 90 160 niti. Vrv ima »dušo« in »rokavico«, duša prevzema preizkušnje, rokavica pa vrv čuva pred prehitro izrabo. Večina teh vrvi ima večji premer, kot pa ga uporaba v steni zaradi varnosti zahteva. Koeficient varnosti je torej zelo velik. Vse to je bilo doseženo s sodelovanjem med FFM in UIAA in z izkušnjami alpinistov, producentov in vrvarjev, združenih v državne in mednarodne komisije. Da bi vrv dobila znamko kvalitete, mora prestati vrsto preizkusov. Za to preizkušanje ima največ zaslug prof. Dodero, ki je iznašel poseben aparat za preizkušanje vrvi. Prva znamka je bila določena že l. 1951 in jo je po FFM prevzela tudi UIAA in z njo vse njene članice. Zanimivo je, da te znamke ni prejela nobena od vrvi iz naravnih vlaken. Glavni preizkus, ki seveda ni edini, vsebuje dva zaporedna sunka, ki nastaneta, če vrv obtežimo z 80 kg in breme vržemo 5 m globoko. Doderojev aparat je sestavljen tako, da so okoliščine preizkusa skoro take kot v steni, vračunan je učinek vponke in vozlov. Aparat meri maksimalno silo, kar je kočljiva operacija. Aparat mora biti občutljiv in precizen, da zabeleži med sunkom nihanje te sile in dobi maksimum. Na pomoč je prišla elektronika, rezultati se avtomatično fotografirajo in zapis je nezmotljiv v oscilografičnih diagramih. Izdelali so ga v Franciji, pri izdelavi so sodelovali M. l’Ingenieur Général Salmon, la Direction des Etudes et Fabrications d’Armement, delo pa so prevzeli laboratoriji Centre Aéroporte Toulouse.
Vrv pa ima lahko še druge lastnosti, ki odločajo o kvaliteti. Ni jih tako lahko določiti in še niso tako preiskane, da bi jih s kakim aparatom eksaktno izmerili. Ni vseeno, kako teče skozi roke, ali je voljna ali ne, kako se vozla, kako se obrablja, kako je z mehanično absorbcijo vode in vlage, kako se obnaša pri nizki temperaturi in pri spremembi vremena. Na občutek, ki ga imajo ali pa so vedno pripravljeni, da ga imajo razni izkušeni ljudje, se ne smemo zanesti, treba je te stvari empirično dognati. Statistike o nesrečah, ki jih zbirajo in študirajo zadnja tri leta, povedo, da se pri nobeni od nesreč ni pretrgala vrv. Statistike zajemajo Anglijo, Francijo, Švico, Nemčijo in Avstrijo.
Staranje vrvi iz umetnih vlaken ni pretirano, četudi je vrv izpostavljena skozi vso zimo pri — 28° C, skozi suho poletje in dolgemu deževju. Pri taki preizkušnji izgubi v enem letu komaj 10% svojih osnovnih karakteristik. Ce zaradi sonca pride ob barvo, ni zato nič prizadeta. Vi-vi so običajno barvane z dvema barvama, da so bolj vidne, kar pride prav pri nezgodah, malo pa tudi zaradi »nečimrnosti«, fotogeničnosti. Gre pa tudi za tehničen razlog, da se lažje proučuje vpliv radiacije. Najboljša je vrv premera 11 mm. So sicer razne »šole«, ki temu oporekajo, vendar je vrv te debeline po vseh Alpah najbolj uporabna bodisi enojna ali dvojna. Meter take vrvi tehta 70 gramov, teža 40 pa tudi 50 metrske vrvi torej ni pretirana. Navezava na vrv je lahko neposredna, vendar se vedno bolj priporoča navezni pas ali pa vsaj usnjena »povrhnjica« (tulec) na tistem delu vrvi, ki teče okoli trupa. Navezni pas in to usnje se je v zadnjih letih že toliko izkazalo, da bi ga lahko svetovali vsakemu plezalcu. Sicer pa je treba pri rabi vrvi upoštevati klasična pravila in to v’ kakršnemkoli terenu. Treba je z njo lepo in skrbno ravnati kljub vsem izboljšavam. V Zapadnih Alpah znaša raztežaj 30 do 35 m, v Dolomitih pa bo verjetno vsaj 100 smeri, v katere je najbolje vzeti 40 do 50 metrsko vrv. Pri varovanju spodaj naj vrv ne bo napeta ali pritrjena, blokirana: če pride do resnega padca, sunka ne bo zdržal alpinist, ne vrv, ne klin, ne vponka, ne zanka ne skalnat rogelj. Vrv mora teči nekaj časa kontrolirano, preden se blokira, ker samo na ta način bomo povečali njeno celotno raztegljivost. Priporočljive so rokavice. Če je med spodnjim in zgornjim plezalcem zabitih več klinov in z vponkami, je višina padca manjša in zato delo spodnjega plezalca lažje. Varovanje od zgoraj je seveda manjši problem. Na snežnih in ledenih pobočjih se varuje na krajše razdalje. Na srednje strmih snežiščih naj se vrv ne vleče po snegu, pazite, da ne stopite nanjo z derezami. Na strmih snežiščih je ne napeljite okoli cepina, ampak varujte okoli pasu, po istem načelu kakor zgoraj — v skalnatem terenu. Dinamično varovanje je na mestu tudi v strmem ledu. Pri »akrobatskem«, »umetelnem« plezanju pridejo v poštev dve, tri vrvi; najbolje je, da so raznobarvne, da se ne zmedejo in da je komanda lažja. Za spuščanje pride v poštev 70 m vrvi, tako da je raztežaj pri spustu 35 m globok. Dobro je, da je polovica vrvi vidna, to se pravi, da naj bo vsaka polovica druge barve ali pa se polovica kako drugače vidno označi. Dobro je imeti še varovalno vrv ožjega premera in Prusikove zanke. Pri spuščanju ne skočiti v vrv, to ni niti lepo niti vrvi ne koristi. Vrv mora biti čista, če ni drugače, jo je pred spuščanjem treba oprati, seve, če je voda pri roki.
Vrv iz umetnih vlaken se hitro suši, vendar se ne sme sušiti na vročem. Shraniti moramo vrvi suhe in čiste, na temnem, ne smemo jih zvijati v premajhne kolobarje, ker bi s tem lahko trgali nitke in bi se vrv preveč vozlala. Nosimo jih v nahrbtniku, ko pa se navežemo, ne hodimo po njih niti z vibram podplati. Ne uporabljajmo plezalne vrvi za kake druge namene, nikomur je ne posojajmo! Vrv ne sme priti v stik s kemičnimi produkti, predvsem ne s kislinami ali lugi (milo!). Če se to zgodi, je treba vrv takoj oprati z mrzlo vodo. Če se vrv scefra, jo »zalepimo« s tem, da jo razgrejemo na vžigalici in sveči. Naravno staranje vrvi, to je staranje neuporabljene vrvi, skoro ne pride v poštev. Uporabljeno vrv pa je treba vedno pregledovati in jo pedantno hraniti in obravnavati. Pregledovati jo moramo pri dobri svetlobi tako, da teče skozi roke, pod njo pa razgrnimo papir ali blago. Vse, kar z vrvi pri pregledovanju odpade, je treba natančno premotriti. Vsako spremembo, načeto nit je treba še posebej raziskati. Čim je vrv načeta, jo je treba zavreči. Če je vrv doživela in prenesla resen padec, jo je treba nanovo preizkusiti. Kdo bi vedel, kako bi zdržala ponovno preizkušnjo v steni! Zavrženo vrv je najbolje »uničiti«, da bi koga ne zapeljala v ponovno uporabo. Naj že stane, kolikor hoče, človeško življenje je gotovo več vredno kot piškava vrv. O tem opozarjamo bralce na znani članek »Varovanje v gorah«, ki sta ga napisala v »La Montagne et Alpinisme 1962/6 P. Henry in J. Teissier du Cx’os in na Avčinove članke o dinamičnem varovanju v Planinskem Vestniku.
TEČAJ ZA VRHUNSKE ALPINISTE je imel že tretje leto George Livanos v Dolomitih. Priredila ga je spet FFM (Fédération Française de la Mantagne). Letos je sprejel v tečaj samo inštruktorje in vodnike in učitelje v plezalnih šolah, alpinističnih taborih. Imeti so morali potrdila, da lahko vodijo suvereno v smereh do V +. Tečaj se je vršil meseca avgusta v prekrasni skupini Brenta in je trajal dva tedna. Za naše razmere je morda poučno vedeti, da Francozi svoje alpiniste strogo kategorizirajo in označujejo s posebnimi nazivi. S poukom začno že pri 11. letu. Prirejajo tudi skupne tabore z nemškimi alpinisti. Te vrste tečaji so v rokah CAF, ki ima posebno komisijo za alpinistični pouk. Predsednik komisije je Paul Bessiere, ki je v poletni številki »La montagne« 1965 v vzneseni besedi napisal uvodni članek o uspehih komisije in njenega metodičnega dela. L. 1964 je šlo skozi tečaje 20 % več učencev kot v l. 1963. Vsega skupaj je bilo 81 000 učnih dni, v čemer ni vštet pouk poklicnih vodnikov niti letni smučarski tečaji, torej prava »eksplozija« tečajev. Prinesel jo je čas, prinesle so jo spremembe v alpinizmu, ki ni več stvar posameznikov ampak družbe, zato so alpinistične šole potrebne, odziv na tempo časa, na nestrpnost, s katero bi radi vse hitro naredili. Zato je prav, če se je CAF odločil za servisno službo v tem pogledu. »Servis« ima nalogo, da izšola popolne alpiniste, ne pa stroje za plezanje, da privabi čim več mladih ljudi v stene in na gorska pota.
LEDENIŠKE KLEŠČE, NOVO REŠEVALNO ORODJE naznanjajo v Švici. Na misel so prišli l. 1961, ko so trije alpinisti nenavezani zdrknili v ledeniške razpoke, ki so se proti dnu ožile. V taki razpoki klinastega profila je samoreševanje nemogoče, ker se telo ponesrečenca zagozdi, zabije v ledeno poklino. Tudi tovariši niso mogli pomagati, ker so mogli priti le na 2—3 m do ponesrečenca, doseči pa ga niso mogli. Vsi trije ponesrečenci so vkljub hitremu startu reševalcev, kljub njihovi dobri opremi umrli po nekaj urah pred očmi reševalcev, čeprav niso bili ranjeni. Nit življenja jim je pretrgal mračni mraz v ledeni globini.
Ledeniške klešče bi utegnile pomagati v takih redkih primerih tudi z roba razpoke, ne da bi se reševalci spuščali v ožečo se globino. Uporaba je enostavna: Na obeh ročajih je pritrjena vrv, po njej se klešče odprte spuste v razpoko. Oba ročaja imata uho, skozi katero teče plezalna vrv. Klešče morajo zagrabiti telo ponesrečenca za boke, čeljusti morajo biti seveda podložene. Ce čeljusti obenem primejo tudi roke, nič hudega. Če je ponesrečene zelo globoko, se mora eden od reševalcev spustiti čim globlje, da ravna z vrvmi.
Ledeniške klešče imata doslej samo Švica in Avstrija. Švica v Samodanu, Sittenu, Bernu in Zurichu. Sestavljajo se tako, da jih letalo lahko vzame na krov.
LETALSKA REŠEVALNA SLUŽBA v Švici se je združila z Rdečim križem. Združitev je pomembna že zaradi lažjega reševanja finančnih vprašanj, saj je znano, da so letalski posegi v reševalnih akcijah v gorah zelo dragi. Zanimivo je, da so nekateri dnevniki to združitev napak razumeli in napadli celo SAC in njegovo prizadevanje zoper rohnenje helikopterjev in avionov nad gorskim svetom. Razume se, da je to demagogija. Reševalna moštva, ki imajo v planinskih organizacijah utrjeno tradicijo, pa so zaenkrat še nenadomestljiva. Letalska služba lahko ogromno pomaga, v stene in razne odročne kraje pa ne more. Kaže, da je zaradi vedno večjega obiska v gorah poleti in pozimi vprašanje gorske reševalne službe na dnevnem redu. Bavarska Bergwacht se je, na priliko, že združila z Rdečim križem. Nekaj podobnega predlaga tudi SAC za Švico.
ALPINODROM je nova beseda za stari plezalni vrtec, »Klettergarten«. Dobro, da je nastala na zapadu, in tako ne bo zaradi nje nobenega pohujšanja, kot je bilo zaradi alpiniad. Tvorec alpinodroma je Hans Hornacher, vodja mladinskega odseka Leventina. Alpinodrom leži severno od Bellinzone in ima osem smeri od II. do V. stopnje, ki jih je moč zmagati v 30 minutah do 4 urah. Ko je Hornacher odkril te pečine, je najprej priredil »rdečo« pot, nato »sinjo«, oranžno, belo in rumeno, nato še vijoličasto, zeleno in srebrno. Vse te smeri nudijo skoro vse, na kar lahko naleti plezalec v granitnih Alpah. Celo prostor za bivak je tu. Trening je možen vse leto, pozimi popoldne, poleti v jutranjih urah. Za začetnike so zabiti klini in lesene zagozde. V vznožju alpinodroma izvira studenec, kraj je primeren tudi za taborjenje. Lastnik je privatnik. Doslej še ni bilo pritožbe, da bi alpinodrom ne bil čist in v vsakem pogledu v redu. Decembra 1964 je Hornacher izpeljal deveto smer. L. 1964 je bilo v osmih smereh 472 vzponov.
Bellinzonski alpinodrom je postal v l. 1964 geslo švicarske planinske organizacije pri pospeševanju alpinizma v mladinskih odsekih.
PLANINSKE ŠOLE že nekaj let delujejo v Avstriji. Registriranih je pet, med njimi ena tudi v Karavankah v Koči na Košuti (Koschu-tahaus). Ostale so na Franz-Joseph Hohe pod Grossglocknerjem, na Mooserbodnu (planinski dom Naturfreunde blizu Kapruna), v Schlad-minger-Touren in Hochgebirgsschule na Tirolskem s središčem v Innsbrucku in s tabori v Otzttalskih, Zillertalskih in Stubaiskih Alpah. Naturfreundi vodijo tudi šolo »Schlad-minger Touren« in sicer v svojem domu na Kaiblingalmu.
BONATTIJEV SAMOTNI VZPON preko severne stene Matterhorna februarja letos imenujejo eno največjih dejanj v zgodovini alpinizma. Ob 100-letnici prvega vzpona na Matternhorn ima to dejanje tudi svojo simbolno stran. Bonatti si je vzpon priboril v najtrših razmerah: Smer je ves čas zelo strma, ni prostorov za počitek ne za bivak, stena je bila zametena v svež sneg, mraz ves čas neusmiljen. Za tako dejanje ni dovolj oprema in denar, treba je moža, pravega moža.
NOVI VZPON V BERNER OBERLANDU: Gspaltenhorn ima 1600 m visoko severno vzhodno steno, poleg Eigerja najvišjo v Zapadnih Alpah. Ker je v zatrepu doline Lauterbrunnen, divjem in ne preveč obiskanem svetu, alpiniste še bolj mika. Prva polovica stene je soliden apnenec, druga polovica je krušljiva in po navadi močno zasnežena. 2. in 3. sept. sta to steno ponovila plezalca iz Berna
H. Bichsel in W. Munter ter opisala 5. ponovitev. Isti Munter je s Teitknechtom naredil prvi zimski vzpon na Jungfrau po severovzhodnem grebenu in to že l. 1963, dalje s Kellerhalsom 4. ponovitev severne stene Ochsa ali Malega Fiescherhorna, visoke 1050 metrov. Isti Munter je z obema Schmiedoma 17. julija 1964 odprl novo smer v južnem stebru Schreckhorna.
MEIRINGEN je majhen kraj med Luzernom in Interlakenom. Letos je proslavil 25-letnico, odkar so tu ustanovili alpinistični inštitut Arnolda Glattharda. Glatthard je bil velik smučar, švicarski reprezentant, vendar je pravo slavo dosegel v alpinizmu. Indijska vlada je njemu zaupala organizacijo alpinistične šole v Dardžilingu. Meiringen je danes znan predvsem po tej šoli. 26. julija 1941 so prišli v Meiringen prvi kandidati v Glatthardovo šolo, sredi vojne, ki je takrat trpinčila Evropo. Glatthard še danes vodi inštitut, ima šest profesorjev in več asistentov, ki so za »Leto Alp« vodili dva jubilejna tedna: enega za manj izurjene, »navadne« planince, drugega za sposobnejše, ki so zmogli vzpone od Moncha, Jungfraua do Matterhorna. Šolo je visoko cenil vrhovni poveljnik švicarske vojske general Guisan, ki je imel svoj glavni stan blizu Meiringena. Med prvimi kandidati šole so bili visoki oficirj, kasneje se je tu učil Sir John Hunt, vodja angleške ekspe-dicije na Everest l. 1953, dalje Mc Namara, sedanji vojni minister ZDA. Slednji je bil tu že dvakrat obenem s svojima sinovoma. Vsako leto je pet osnovnih tečajev, poleg tega več dodatnih programov. Med najbolj priljubljene spada »Teden v Bregagli« (Berghell) in »Plezalni teden na Korziki«. Meiringen si ne dela velike reklame. Njegova poslovna skrivnost je v tem, da se »pusti odkrivati«, da se ne sili v ospredje. Pravijo, da se to izplača. Indijski Himalajski inštitut v Dardžilingu vsako leto pošlje svoje štipendiste v Meiringen. Tu se je šolal tudi polkovnik indijske vojske, ki inštitut v Dardžilingu že dolga leta vodi.
LOCARNO je letos proslavilo 40-letnico Locarnskega pakta in si za proslavo nadelo vzdevek »mesto večnega miru«. Ustanovili so muzej, ki hrani dokumente o paktu in uredili »Park miru«. V Locarnu živi že 45 let 77-letni vrtnar Fr. Karr, odlikovan z redom za zasluge za človeštvo. Tu je ustvaril svoje življenjsko delo Giardino Monte della Pace (Vrt na Gori miru), kjer na 25 000 m2 raste na tisoče okrasnih in zdravilnih rastlin vse do azalej. Ponos vrtnarja je več kot 1000 orhidej. Za locarnske cvetlične praznike je naredil že več ducatov cvetličnih voz. Vrt miru si publika lahko ogleduje od pomladi do jeseni.
LETO ALP so proslavili tudi v Londonu. Alpine Club in Association of British Members of the Swiss Alpine Club sta organizirala razstavo, ki je prikazala vzpon na Matterhorn pred 100 leti. Na razstavi je bil natančno prikazan Matterhorn v fotografiji, oprema alpinistov pred 100 leti, rokopisi in portreti, Whymper. Razstavo je odprla Whymperjeva hči Mrs. Ethel Blandy 20. febr. 1965.
2000 SMUČARJEV se je zbralo 4. aprila 1965 na Jungfraujochu. Lotschental ni bil kos navalu, ko se je ta množica spustila v dolino. Po tri ure so čakali ljudje na mesto v gorski železnici, pri vzpenjačah in avtobusih. Čeprav so povsod uvedli izredne vožnje, se je zatikalo tako, da so v Švici močno pogodrnjali čez množični turizem. Pri tem nam prihaja na misel, koliko so prav oni pred leti imeli zoper množične pohode na Elbrus!
BERNARD BINER je spomladi 1965 v starosti 65 let umrl. Bil je eden najbolj znanih zermattskih vodnikov. Njegovo ime je predvsem povezano z vzhodno steno Monte Rosa. Bil je prvi od zermattskih vodnikov, ki se je povzpel direktno na Dufourspitze, številne njegove ponovitve vzhodne stene Monte Rosa pa so ji vzele pretirano slavo skrajno nevarne stene. Poleg tega je bil Biner znan po številnih vzponih po Youngovem grebenu Breithorna in po prvenstvenem vzponu v zapadnem rebru zapadnega vrha Lyskamma l. 1929. Sicer pa je bil na glasu kot ljubitelj Rothorna, grebena Zmutt in Grebena štirih oslov v Dent Blanche, ki ga je ponovil tudi trikrat v enem tednu. Med zadnjo vojno je kot delegat Mednarodnega rdečega križa pregledal nacistična taborišča v Nemčiji in na Poljskem. Ko mu je bilo 45 let, mu je srčna bolezen onemogočila pot v gore. Tedaj je v spodnjih prostorih družinskega hotela Biner organiziral zavetišče za alpiniste in jim uredil poceni usluge, jim svetoval in odsvetoval pa tudi poskrbel za opremo, če je videl le prehudo pomanjkljivost. Zadnja leta ga je bolezen prisilila, da je odložil funkcijo predsednika gorskih vodnikov, občinskega svetnika in predsednika zermattskega smučarskega kluba. Bil je izredno popularen. Nekrolog je izšel celo v londonskem »Timesu«.
BRENTSKI MEDVEDJE se popravljajo. Oblasti poravnajo vsako škodo, ki se medvedom pripiše. Slabše pa gre medvedom v narodnem parku, zato delajo škodo ne samo v čebelnjakih, načenjajo tudi drobnico. Medvedje tu niso všteti med zaščitene živali, zato se kmetijsko ministrstvo brani poravnavati škodo, češ da so medvedje »res nullius et deretictae« (brez gospodarja, opuščeno imetje). Seveda je minister kmetom, ki so se pritožili, pokazal na priprta vrata. Medved je danes v Evropi že tak »gospod«, da ga vsak revir rad gosti.
PLEZALSKE NOVICE IZ DOLOMITOV: V Croz delPAltissimo je znana smer Appia na južni strani, visoka 1000 m. 14. do 17. februarja 1965 sta jo prvič pozimi preplezala M. Burini in A. Cattaneo.
Sollederjevo smer v severni steni Fourchette je sam ponovil Sepp Holzl.
Italijansko smer 1961 v južni steni Piz Ciavazes sta 20. do 22. februarja 1965 — prva zimska — preplezala Giambisi in Pellegrinon.
11. februarja je isti B. Pellegrinon z mladim Nemcem H. Steinkötterjem prvič pozimi zmogel Zenijevo smer v jugozapadni steni Mugoni. Plezala sta deset ur in zabila 220 klinov in 22 zagozd.
Jugovzhodni greben v Sass — Maoru je sam preplezal F. Marchesini. Isti je z Belgijcem Claude Barbierom nenavezan ponovil severni greben Monte Agner.
Severozapadni greben Zapadne Cine so l. 1964 večkrat ponovili. Imenujejo ga tudi »Greben veveric« (cortinskih plezalcev). Bonafede in Menegus sta po šesti ponovitvi izjavila, da je to najtežja smer v Treh Cinah.
V Veliki Cini šteje »saška« smer doslej 11 ponovitev. Schertie in Werne, ki sta opravila 11. ponovitev, sta izjavila, da je polna klinov. To kaže tudi njun čas, 10 ur. Direttissimo, Brandlerjevo, so l. 1964 tudi večkrat ponovili, med drugimi je bil v njej tudi neutrudni R. Carlesso. Direttissima je 20. do 21. sept. 1964 zabeležila že 100. ponovitev!
LALIDERERWAND V KARWENDLU je imela lani prvič francoske goste. M. Hugonnot in M. Négri sta kot prva Francoza preplezala severno zajedo, ki sta jo kot prva zmogla 1. 1947 Lorenz in Rebitsch in jo je doslej preplezalo kakih 20 navez. Visoka je 700 m, VI +.
RAZSTAVO PLANINSKE FOTOGRAFIJE so aprila odprli v Parizu pod pokroviteljstvom najvišjih forumov, Sekretariata za mladino in šport (Herzog), FFM, Smučarske zveze in Mednarodne fotozveze. Natečaj je razpisal CAF in Državna zveza planinskih centrov.
CAMILLE RAVANEL je bil doyen chamoniških vodnikov, ko je v starosti 91 let 1. marca t. l. v Argentière umrl. Bil je brat slavnega vodnika Josepha Ravanela, imenovanega »Rdeči«. Camille je l. 1902 prvi prečil Col des Droites, potem ko je preplezal težko severno steno. Vodil je navezo, ki je prva preplezala Brenvo in opravil 2. ponovitev Aiguille Verte po grebenu Sans Nom. Bil je med tistimi chamoniškimi vodniki, ki so se odločili, da bodo vodili samo v stenah in to v težjih smereh.
VERCORS je znan masiv v francoskih Alpah, v katerem posegajo plezalci po zadnjih problemih, ki pa niso več reprezentančni, čeprav težki. V Gerbieru je lani nastala Bouclierova smer, visoka 400 m, ekstremistična. Francosko-švicarska naveza je zabila na teh 400 m 270 klinov, od tega 15 svedrovcev. Plezali so 26 ur, prvo tretjino smeri pa so že preje opremili s klini. Tu jih je ovirala streha, ki je za 8 m štrlela iz stene. Raztežaj, ki je obsegal to streho, je terjal 45 klinov.
AIGUILLE DU MIDI, čeprav vsem na očeh, je lani še vpisala novo smer. 24. junija 1964 sta M. Hugonnot in Jacky Marjou prvič preplezala severozapadno steno v direktni smeri. Stena je 1200 m visoka, ves čas IV, V in V +.
