ZIMSKI TEČAJ KOROŠKEGA AO
Od 27. XI. do 30. XI. 1965 je bil na Grohatu pod Raduho tečaj koroškega alpinističnega odseka. Udeležilo se ga je 12 članov in pripravnikov. Kljub snežnemu metežu so tečajniki pod vodstvom inštruktorjev preplezali naslednje smeri v steni Male Raduhe: Mihovo smer (5 vzponov), Vetrne police (3 vzponi), smer desno od Vetrnih polic (5 vzponov) in zavarovano plezalno pot (2 vzpona). Večeri pa so bili izpolnjeni s predavanji o opremi za zimsko plezanje, o tehniki plezanja pozimi, nevarnostih gora, GRS, standardni in improvizirani opremi za reševanje, obveščanju ob nesrečah, prvi pomoči in o zgodovini alpinizma.
ing. Drago Zagorc
ČEŠKOSLOVAŠKI ALPINISTI PRI NAS
Že leta 1964 je bilo v naših gorah mnogokrat slišati pojočo govorico Čehov in našemu jeziku še bolj slično — slovaško. Tudi njihov prihod pozimi nas ni presenetil. Presenetil nas je morda le njihov cilj, Čopov steber v Triglavski steni. Ne zato, ker je znan tako daleč, pač pa zato, ker je bilo treba tujcev, pa čeprav Slovanov, da so prvič resno poskusili zimski vzpon (čeprav že malo po izteku koledarske zime). Niso uspeli, zato pa so za poletje napovedali pravo invazijo svojih plezalcev. Res je prišla in ni pretirana trditev, da je bilo poleti v stenah večkrat več njihovih navez kot pa naših. Točnih podatkov o tem, kaj vse so preplezali, ni, znani so le vzponi, ki so jih izvršili člani treh njihovih organiziranih odprav (ti so razvidni iz pisma Češkoslovaške zveze za telesno kulturo. Opravili so 107 vzponov Jalovcu, Travniku, Mojstrovki, Mangrtu, Špiku, Široki Peči, Malem Oltarju in Triglavu. Razen ponovitev skoro vseh važnejših smeri v teh stenah (dolga nemška, bavarska, skalaška z gorenjsko in Čopov steber v triglavski steni, skalaška in direktna v Špiku ter raz Jalovca) velja še posebej omeniti dve ponovitvi smeri Aschenbrenner-Tiefenbrunner v Travniku. Kot že lansko leto se tudi letos niso zadovoljevali le s ponovitvami, pač pa so posegli tudi po nekaterih nerešenih problemih. Vsekakor največ pozornosti zasluži »češka smer« v Široki Peči. V 34 urah efektivnega plezanja, v dneh 24.-26. VII. 1965 sta J. Čihula in S. Stehlik v severni steni Široke peči preplezala novo smer (opis), ki sta jo ocenila s VI +.
Drugo prvenstveno smer so preplezali v SV stebru Malega Oltarja! Plezala sta Voldrich Hündli in Veverka (žal niso poslali tudi tehničnega opisa). Razen tega pa so Stahlik-Zajiček-Zajičkova preplezali še novo varianto slovenske smeri. Navajajo, da so preplezali 150 metrov previsnega stebra v zgornjem delu stene (verjetno Slovenski steber, od Zlatorogovih polic navzgor).
To več kot uspešno delo so njihove naveze opravile kljub težkim pogojem. Tabor (v šotorih) so imeli v Martuljku (nedaleč od Lipovčeve koče), od tam so se vozili v posamezne doline. Ker v kočah zanje ne velja popust (obenem pa smo opazili, da so ga imeli nekateri »zapadni turisti«, ki so bili včlanjeni v PZ Hrvatske) in niso imeli najugodnejših pogojev pri menjavi, so večinoma bivakirali kar pod stenami in so se le ob najhujših nalivih zatekali v planinske domove. Še zaključek njihovega pisma… »za to zimo ponovno planiramo odpravo v Julijske Alpe — v začetku marca — ki bo, upajmo, imela več uspeha.« Iz drugih virov nam je znano, da imajo v programu tudi zimsko odpravo v Durmitor ali katero drugo gorsko skupino na jugu naše države. Kaj pa mi?
Franci Savenc
II. ZBOR IN SEMINAR GORSKIH VODNIKOV NA VRŠIČU
Komisija za gorsko vodništvo PZS je organizirala v Erjavčevi koči na Vršiču v dneh od 28. do 29. nov. 1965 II. zbor in seminar gorskih vodnikov. Od 82 vodnikov pa se je zbora udeležilo le 20.
Vzroki: Slabo vreme prejšnji dan, neplužena cesta na Vršič, veliko število pasivnih vodnikov (43) in ne nazadnje to, da je moral nositi stroške prevoza, prehrane in prenočišča vsak vodnik sam. Komisija za gorsko vodništvo je prevzela le stroške in honorar predavateljev in povabljencev — častnih vodnikov. Poleg vodnikov so bili na zboru še zunanji predavatelji, častni vodniki in nekaj alpinistov.
Na zboru in seminarju so se obravnavala predavanja in referati, ki bi bili zanimivi in koristni za vse gorske vodnike, saj smo z znanjem pod povprečjem poklicnih vodnikov v Centralnih Alpah.
V nedeljo ob 10. uri je predaval Stanko Hribar o zgodovini gorskega vodništva v Julijskih in Kamniških Alpah s pogledom v novi čas. Sestavek je pripravil prof. Evgen Lovšin. Nato je predaval vodnik Niko Tancar — o letošnji alpinistični šoli pod Glocknerjem, ki jo vodi ing. Fritz Moravec. Predavanje je bilo spremljano z diapozitivi. Navzoči so bili seznanjeni tudi z nekaterimi novimi alpin. rekviziti. Dr. Andrej Robič je nato zelo zanimivo predaval o nevarnostih plazov, o reševanju, prvi pomoči, prehrani in obleki gornika in ponazarjal predavanje z nekaterimi tehničnimi diapozitivi. Načelnik vodniške komisije je izročil bivšim gorskim vodnikom SPD Francu Erjavšku iz Stahovice, Hanzu Vertlju in Francu Mraku iz Kranjske gore častne vodniške znake in knjižice PZS kot priznanje za njihovo vodniško dejavnost v preteklosti. Navzoče je seznanil o letošnji odpravi PZS v Himalajo v Kangbačen udeleženec Pavle Dimitrov. Le škoda, ker še niso pripravljeni diapozitivi. Zvečer je predaval Jože Balant o letošnji 12-članski odpravi PSJ v skupino Ortler-Bernino. Predavanje je ponazorilo 170 krasnih barvnih diapozitivov.
V ponedeljek 29. novembra je dopoldne predaval prof. Stanko Klinar o poveličevalcu Julijskih Alp dr. Juliju Kugyju. Sledilo je nazorno predavanje prof. Rada Kočevarja o čitanju zemljevidov in orientaciji. Predavatelj je prikazal tudi nekaj diapozitivov iz lepih smučišč na Gorenjskem. Popoldne je predaval
Franci Savenc o vodniški plezalni tehniki, o samoreševanju, vodenju klienta v lažjem in težjem gorskemu svetu. Zaradi snežnega meteža ni bilo mogoče opraviti praktičnih vaj v pečevju Mojstrovke. Sledil je referat o vodniški problematiki danes pri nas. Podal ga je Janez Krušic. Vsi navzoči vodniki in gostje so nato aktivno sodelovali pri sestavi programa in dela vodniške komisije za leto 1966. Zvečer je sledilo izredno zanimivo predavanje ing. Pavleta Šegule in Petra Ščetinina — o letošnji odpravi PSJ v Kavkaz — skupino Bezengi. Predavanje je spremljalo čez 170 zelo iepih diapozitivov. To predavanje kot Balantovo prejšnji večer je navdušilo poleg vodnikov tudi ostale goste, ki so se mudili za praznike na Vršiču.
V torek je zaradi močnega snežnega meteža odpadla tura vodnikov na Mojstrovko. Udeleženci so se v lepem smuku vrnili v dolino. O vodniški dejavnosti in problematiki pri nas v sedanjem času je povedal tov. Janez Krušic naslednje:
»V letu 1959 je opravilo 60 gornikov vodniške izpite, v letu 1963 pa še 22, od tega 5 pripravnikov, ki še niso dosegli 25 let starosti. Sku-kaj 82 gornikov-gorskih vodnikov za nadelana pota, za plezalne smeri in gorsko smučanje v teritoriju v Julijcih, Kamniških Alp. Karavank in Pohorja. Vendar za leto 1965 izkazujemo le 39 aktivnih gorskih vodnikov, ki so na razpolago ob vsakem času za opravljanje vodniškega poklica. Vseh ostalih 43 pa štejemo med pasivne vodnike, ki zaradi službe, drugih objektivnih in subjektivnih razlogov ne morejo aktivno opravljati vodniške službe, so pa večinoma na razpolago občasno kot predavatelji ali inštruktorji na raznih tečajih, seminarjih, taborih, turah in izletih.
Zadnja skupščina PZS je zato ustanovila komisijo za gorsko vodništvo, ki posluje samostojno. Sedanji sestav komisije je naslednji: načelnik — Janez Krušic, tajnik — prof. Stanko Klinar, vodniška kartoteka — Peter Ježek in člani: dr. Daro Dolar, Sandi Blažina, Barbka Lipovšek-Ščetinin, ing. Tone Jeglič, Jaka Čop in Tone Bučar, zastopnik UO PZS. Komisija je imela za leto 1965 planiranih in odobrenih sredstev od UO PZS — 270 000 din. Po gospodarski reformi se je ta znesek znižal na 140 000 din. Postavljeni delovni plan za leto 1965 je delno realiziran. Še pred sezono so bili poslani seznami aktivnih gorskih vodnikov in tarife za vodniške usluge vsem PD. postojankam, turističnim organizacijam in vodnikom. Določene so bile enotne tarife za plezalne vzpone, ture po poteh in smučarske pohode z navedbo karakterističnih primerov. Bivšim gorskim vodnikom, ki so jih prijavili le PD Kranjska gora, PD Mojstrana in PD Kamnik, so bili izrečeni častni vodniški znaki in knjižice. Peter Ježek vodi kartoteko vodnikov vključeno od leta 1964, ki obsega celotno vodniško dejavnost posameznika. Gorski vodniki so sodelovali kot vodniki na zimskem smučarskem tečaju na Komni in na zimskem alpinističnem tečaju na Velem polju, kot vodje tabora pa na republiškem taboru v Zajzeri, in zveznem taboru v skupini Ortler-Bernina. Številno so bili zastopani tudi v odpravah v Kavkaz in v odpravi v Himalajo — Kangbačen.
Namen zbora gorskih vodnikov, ki naj preide v tradicijo, je srečanje vodnikov v naših gorah. Na njem naj izmenjajo tudi misli in izkušnje ter utrdijo svojo organizacijo. Namen seminarja je, da utrdimo in razširimo gorniško znanje, da bomo na dostojni višini, vredni Komacev, Ojcingerjev, Korošcev, Škantarjev, Kravanjev, Klančnikov, Žerjavov, Rekarjev, Erjavškov in drugih, da se bomo skušali približati nivoju tujih poklicnih gorskih vodnikov. Kako nam bo to uspelo, je odvisno cd nas samih, saj smo le amaterji. V vodniških vrstah nekateri še niso zares dobri, sposobni gorniki z vsemi moralnimi in tehničnimi kvalifikacijami. Nekateri so izostali zaradi udeležb v odpravah ali zaradi drugih objektivnih razlogov. Zanje bi bili izpiti drugo leto.
Nekaj misli o liku našega gorskega vodnika
Pravilnik o organizaciji gorskih vodnikov pri PZS je znan. Člen 3 govori, da mora biti gorski vodnik zdrav, moralno neoporečen, tovariški, sposoben in kos vsem nalogam, ki jih zahteva od njega vodniški poklic. To je le nekaj besedi, ki pa mnogo pomenijo. Namen naše vodniške organizacije je, vzgojiti in usposobiti s sodelovanjem AO, MO, komisije za alpinizem in GRS, komisije za varstvo narave vodnike, kakršne želimo sedaj in v prihodnosti pri nas.
Pri nas še nimamo poklicnih vodnikov kot pri drugih alpskih nai-odih. Morda bo tudi te terjala potreba zaradi nadaljnjega razvoja turizma. Vodenje tujih in domačih klientov je šele v razvoju. Predvsem naj pomagajo gorski vodniki pri vzgoji naših mladih alpinističnih kadrov. Torej naj nastopajo kot inštruktorji na raznih seminarjih na tečajih v AO. MO, tečajih GRS, alpinističnih in gorsko-smučarskih tečajih in taborih v republiškem in zveznem merilu.
Če hočemo druge vzgajati, moramo biti sami vzgojeni. Mladina le prerada posnema starejše v dobrem in slabem. Zato so nam potrebni vodniki-instruktorji, tehnično sposobni, moralno neoporečni, tovariški — skratka z vsemi lastnostmi in vrlinami dobrega gorskega vodnika. Kako pa vzgojiti take ljudi? Ne danes ali jutri, temveč skozi leta. Prva visoka šola zanje so gore same. Rek: »Gore vzgajajo. Kdor se ne da vzgojiti, se uniči sam ali pa ga uničijo one«, ima jedro resnice. Gore priznavajo klene, sposobne, pogumne — predvsem pa tovariške ljudi, saj so lepe kot pesem a resne kot smrt. Drugo so vodniške in alpinistične šole ter tečaji, ki jih organizira planinska organizacija. Voditi jih morajo inštruktorji s trdnim programom, sami na moralni in tehnični višini. Le na tak način lahko pričakujemo dobre rezultate, da nam ne bo žal vloženih sredstev.
Tempo tehnike in neizogibna vsakdanjost vedno bolj silijo ljudi nazaj k naravi. Morda smo prav mi gorniki, ki hodimo v naravo že leta, desetletja — poklicani, da vzgajamo vse te množice, ki hitijo v gore samo včasih. Vzgojnih sredstev je več: Neposredna strokovna vodstva na množičnih izletih, predavanja, vzgojni članki v časopisih in revijah, kratki poučni filmi, radio, televizija, tečaji, šole itd. In način vzgoje: poleg enotne gorniške tehnike stalno opozarjanje, naj se ne lotevajo takoj težjih tur. Vzgojiti jih je treba v skromnosti, požrtvovalnosti in tovarištvu, v čuvanju planinskega cvetja in živalstva, v vzdrževanju čistoče in miru v gorah, predvsem pa v odpravljanju pijančevanja v planinskih postojankah. In še k temu, da pomagajo vsakomur, ki je pomoči in nasvetov potreben.
Če bomo vzgojili v takem smislu najprej vse člane vodniške organizacije, če bodo ti s to vzgojo nadaljevali pri mladih alpinistih, gornikih m širokih množicah ljudi, ki hodijo v gore. bodo naši napori rodili uspehe in dobre rezultate, kakršnih si želimo, kakršne pričakuje od nas skupnost. Takrat se bo naša vodniška organizacija okrepila in si bo neposredno z njo pridobil ugled tudi gorski vodnik pri nas in v zamejstvu. To bo naša najboljša propaganda za tuje in domače kliente-turiste. Zavedati pa se moramo, da pri nas ne opravljamo vodniškega poklica zato, da bi lovili devizna sredstva, da bi skubili kliente in dirkali z njimi od vrha do vrha — ne da bi jim pokazali lepote, ki je z njimi najbolj bogata prav naša slovenska zemlja. Taki klienti se bodo vračali z gora utrujeni in razočarani in se ne bodo izražali pohvalno o naših vodnikih. Zato bodimo do tujcev in domačih klientov prijazni, vljudni, ustrežljivi, tovariški — ne pa klečeplazci, ki bi za nekaj denarja prodali svoje človeško dostojanstvo. Pokažimo vsem, da tu prebiva ponosen, sposoben in tovariški rod, ki noče biti nikomur tiran a tudi ne suženj.«
Sklepi II. zbora gorskih vodnikov za leto 1966:
— Propagirati za vodniško dejavnost. Posredovati sezname aktivnih gorskih vodnikov in tarife za plezalne vzpone, ture in smučarske izlete — vsem PD.. vsem gorskim postojankam, turističnim uradom, tudi mejnim prehodom, hotelom in bencinskim črpalkam.
— Organizirati v sestavu turističnih uradov tudi učinkovite informacije in napotke za vodniško službo in to v Kranjski gori, Jesenicah, Bledu, Bohinju, Kranju, Ljubljani, Kamniku, Celju, Mariboru, Bovcu, Kobaridu, Tolminu.
— Pripraviti oskrbnike najbolj obiskanih planinskih postojank (Vrata, Vršič, Tamar itd.), da bodo obveščali neposredno gorske vodnike, če se bodo zanje zanimali klienti v postojanki. Posebno urediti tudi za zimske smučarske ture.
— Dvigniti tarife za vodniške usluge za 50% višje od leta 1965. Za vodenje šolske mladine se krijejo vodnikom le efektivni stroški.
— Komisija za stike z inozemstvom pri PZS naj opravi propagando za vodniško dejavnost v tujini.
— Vsako leto prirediti skupaj z ostalimi komisijami PZS (alpinistično, mladinsko in GRS) seminar za vodnike.
— Izbirati za tečaje, seminarje, tabore, pohode in izlete alpinistov, planincev in mladine
— le sposobne gorske vodnike za inštruktorje in predavatelje, ki so že absolvirali seminarje za gorske vodnike.
— Nabaviti tujo vodniško in alpinistično literaturo in oskrbeti prevode za aktualne članke ter jih posredovati vodnikom in AO.
— Nabaviti filme vzgojne in strokovne vsebine.
— Urediti popuste za gorske vodnike v planinskih postojankah in na žičnicah.
— Preskrbeti vodnikom zemljevide — specialke, kompase in topografske priročnike.
— Izdelati enotne puloverje za gorske vodnike, ki jih plačajo sami.
— Priznati častno članstvo bivšim dobrim gorskim vodnikom na priporočilo pristojnih PD.
— Zbirati finančna sredstva za potrebno usposabljanje vodnikov in popularizacijo njihove dejavnosti.
— Voditi kartoteko vodnikov, vpisati vsako leto celotno gomiško dejavnost posameznika.
— V začetku leta potrditi vodniške knjižice aktivnim gorskim vodnikom, ki sodelujejo tudi na raznih seminarjih in tečajih za vzgojo mladih alpinističnih kadrov.
— Poslati razpise in izpitni program novim kandidatom za gorske vodnike, ki postanejo po obvezno opravljenem izpitu vodniški pripravniki.
— Vsako leto konec septembra prirediti zbor gorskih vodnikov z aktualnim programom.
Janez Krušic
