Slovenske novice 31. januar 2004
Na Vršiču je vrvelo od usposabljanja v reševanju izpod plazov
Plaz nesprijetega snega me je potegnil v plazino. Časa za kričanje na pomoč je zmanjkalo. Hlastal sem za zrakom, premikanje ni bilo več mogoče. Plaz me je zacementiral. Nastala je grobna tišina. Čez nedoločen čas so se iz daljave zaslišali glasovi. Sledil je kratek pasji lajež in silovito kopanje v bližini, kjer sem bil zasut. Svetlobe je bilo vse več. Kopal je tudi vodnik lavinskega psa Klemen Volontar. Njegov štirinožec me je hitro ujel v nosnice in pokazal gospodarju, kje naj koplje z lopato.
V resnici je bila to le ena od vaj na vsakoletnem usposabljanju vodnikov lavinskih psov postaj GRS, ki so se jim pridružili še vodniki psov iz Specialne enote MNZ, dveh društev za iskanje ob pomoči psov in povabljeni gostje iz sosednje Hrvaške.
»Od srede do nedelje bomo na Vršiču in okolici v več skupinah omogočili začetnikom, tistim, ki že nekaj časa vadijo, in preostalim, ki bodo marca letos opravljali praktične in teoretične izpite za tretjo stopnjo usposobljenosti, iskanja zasutih v plazovinah. Tako vodnikom kot psom,« nam pove vodja usposabljanja Igor Potočnik, načelnik podkomisije za reševanje izpod plazov.
Lani so bili gorski reševalci vodniki lavinskih psov v štirih reševanjih. Plazovi so vzeli dvoje življenj. Že letos sta v Kokrskem grabnu zaradi tega umrla mlada Zagrebčana. Vsako leto plazovi jemljejo življenja. Tudi zato poskuša podkomisija GRS delovati preventivno z organizacijo in izvedbo dnevov varstva pred plazovi ter z usposabljanjem članov.
»Na zadnjem sestanku Ikarja (združenja gorskoreševalnih služb) v Švici so nam posebno naročali, da je za reševanje bistvena hitrost. V tujini je nekaj normalnega, da vodnika, njegovega psa, zdravnika in tistega, ki pozna teren, v bližino odpeljejo s helikopterji. Za preživetje je odločilnih prvih 15 minut. Švicarji so po 20-letnem spremljanju dokazali, da je preživetje mogoče, če ima skupina, ki se znajde v plazu, s seboj kot obvezni del opreme plazno žolno, snežno lopato in lavinsko sondo. Tiste le z žolno, ki oddaja signale, in lopato najdejo v 45 minutah in tiste, ki jih lahko iščejo le ob pomoči plazne žolne, najdejo v eni uri ali dveh. V obeh primerih je le teoretična možnost preživetja,« pravi Klemen Volontar, načelnik postaje GRS Jesenice, inštruktor in vodnik reševalnega psa.
Kolegom je pokazal tudi možnosti iskanja zasutih z napravo RECO. V tujini jo uporabljajo tako, da iskani zasliši zvok, ki ga oddaja t. i. posebna kovinska ploščica. Slednjo v tujini že vgrajujejo v smučarska ali pohodna oblačila.
Še vedno je najpomembnejša tovariška pomoč, če se kdo znajde v plazu. Prav Volontar je dokazal, da le dvajsetina slovenskih pohodnikov uporablja ustrezne plazne žolne, sprejemno-oddajne naprave, medtem ko jih imajo na sebi vsi tujci, ki hodijo pozimi v naše gore.
Na Vršič je prišla po znanje iskanja v plazu tudi skupina hrvaške GRS. Mlada zdravnica Nataša Dančulovič je bila navdušena nad znanjem inštruktorjev in praktičnimi vajami na terenu. Zvone Es, kinolog in zunanji sodelavec Potočnikove podkomisije, je udeležencem pojasnil, kako je treba delati z vsakim od štirih tipov pasjih značajev, od flegmatikov in sangvinikov do kolerikov in mešance vseh.
Na Vršiču, na katerem je letos trikrat obilno snežilo, sneg pa še vedno ni sprijet, je trenutno zmerna nevarnost snežnih plazov.
Grmeli in pometali bodo, ko pride otoplitev ali novo sneženje.
Mirko Kunšič
