Slovenske novice 09. februar 2004
Trboveljčana, 29-letni Borut Goljuf in 24-letni Denis Bovhan, sta tik pol vrhom kamniškega dvatisočaka Brane preživela strahovito noč – V soboto popoldne jima je megla zaprla pot v dolino, v nedeljo dopoldne so ju rešili angeli iz helikopterja – Gorski reševalci imajo nepotrebnih tveganj vrh glave
KAMNIŠKA BISTRICA, 8. FEBRUARJA
»V soboto zjutraj sva odšla proti Kotliški grapi in navzgor v Bosovo grapo. Najin cilj je bilo Kamniško sedlo, in ne Brana, ter sestop v dolino. Pa se je z meglo vse zelo hitro obrnilo na glavo. Hvaležna sva vsem kamniškim gorskim reševalcem, zdravniku in pilotoma helikopterja letalske policijske enote, da so dopoldne prileteli po naju na greben Brane,« sta po pristanku na letališču Ljubljana, pred hangarjem LPE na Brniku, povedala 29-letni Borut Goljuf in njegov pet let mlajši prijatelj Denis Bovhan, oba doma iz Trbovelj.
Obtičala
V soboto popoldne so iz ljubljanskega centra za obveščanje (112) obvestili kamniške gorske reševalce, da sta na Brani (2253 metrov) obtičala planinca in ne najdeta poti za varno pot v dolino.
»Predvsem sta sama šla v past. Tudi ob tem reševanju, tako kot pri reševanju Ljubljančana, ki je desno od Kogla zašel v brezpotju, pa medvoških alpinistov, ujetih na Grintovcu, in mariborskega para na Kalški gori, moramo gorski reševalci naglas sporočiti vsem, da tudi mi ne bomo več hodili ponje v vsakršnih razmerah! Ne bomo se več izpostavljali. V soboto je bilo vreme v dolini kar v redu. Nad tem je bila plast goste megle, nad dva tisoč metri pa jasnina. Domnevamo, da sta Trboveljčana že v Kotličju zavila preveč v levo. Ko sta prišla na vrh, se zaradi megle in pojemajočega dneva nista upala vrniti, nista našla poti za vrnitev. Ker je bila baza oblakov med 1800 in 2000 metri, pihal pa je močan veter, pilota helikopterja upravičeno, zaradi zaledenitve, ko bi se prebijala s plovilom do njiju, nista poletela z Brnika. Z menoj so ob 20. uri odšli še reševalci Frane Kemperle, Jernej Lanišek in Boštjan Griljc. Dogovorjeni smo bili, da se nam oglasita v vsakem primeru. Njun telefon je bil gluh. Nismo vedeli, ali sta zdrsnila na severno stran ali sta izgubila telefon. Odšli smo pod severno pobočje gore, da bi jima svetili, če bi sestopala. Takrat se je čez ta del gora zdivjala dveurna snežna nevihta,« opiše reševanje vodja in inštruktor Radivoj Nadvešnik. Načelnik postaje GRS Kamnik Janez Podjed nam je povedal, da je obema Trboveljčanoma svetoval po telefonu, naj se vkopljeta in počakata reševalce.
»Popoldne okrog 13.30 se je pripodila megla. Takrat sva bila že iz Bosove grape. Orientacije praktično ni bilo. Vedela sva le, da po grebenu lahko prideva na Brano. Vsaj šestkrat sem bil v drugačnih razmerah tam. Prvič v zimskih in sploh meglenih. Šla sva na vrh, da bi pogledala od tam v dolino. Da bi videla, kje je Kamniško sedlo. Nič se ni videlo. Močno je pihalo. Sestop na prepadnost Brane, na sedelsko stran, ni bil pameten. Tudi prehodov nisva našla. Le bivak nama je ostal. Skopala sva luknjo v sneg. Po 22. uri sva na gori preživela takšno snežno ploho, da naju je totalno zasulo. V tretji uri nedelje sva skopala novo luknjo. Zvedrilo se je, luna nama je svetila. Bilo je peklensko mraz. Bila sva na območju, kjer telefon ni delal. Če sva hotela komu kaj sporočiti, sva morala po koničastem grebenu na vrh. Trikrat sva bila tam. Zeblo naju je kot … Čeprav sem imel na sebi dva flisa, pa puli, majico in foliji sva imela, je bilo grozno. Na srečo sva imela dovolj hrane in pijače. Mogoče je bilo dobro, da smo s prijatelji zadnje tri tedne intenzivno trenirali. Pripravljali smo se za vzpon na Kredarico in zimski Triglav,« opiše v imenu obeh pustolovščino na robu preživetja Borut Goljuf.
En diabetik
Skupina reševalcev je noč prečepela v zimski sobi koče na Kamniškem sedlu. Zjutraj ob 7.30 sta jih z Brane poklicala Borut in Denis.
»Dejala sta, da sta pod vrhom, da sta si skopala luknjo v snegu, da ju zebe in da je eden diabetik, ki se ne počuti dobro, in še enkrat prosila za hitro pomoč,« dodaja Nadvešnik. Pilota helikopterja letalske policijske enote MNZ Edvard Lavrič in Rafael Jaklič sta z vodjo mehanikov Božem Nahtigalom že od jutra čakala na letališču na meteorološko napoved za varen polet na Brano. Zdravnik gorski reševalec letalec dr. Primož Trunk in gorski reševalec letalec Matjaž Ravnikar, pripadnik GPE, sta malo pred 9. uro vstopila v plovilo.
»Z letališča smo poleteli instrumentalno po sistemu ILS (slepo letenje) ter prebijali plasti megle in oblakov na dobrih 1400 metrih. Na območju gore je imel veter moč 12 metrov na sekundo. Oba planinca smo hitro opazili. Božo je poskrbel, da sta reševalca izstopila. Z Rafaelom sva naredila nekaj krogov. Zalebdeli smo in z obema rešenima po istem postopku znova instrumentalno pristali na letališču Ljubljana,« opiše zahteven polet Edvard Lavrič.
Že med letom je zdravnik testiral kapljo krvi diabetika, da se je lahko nato odločal, kako naprej z zdravniško oskrbo. »Nista bila življenjsko ogrožena, zato smo se odločili, da se po isti poti vrnemo na letališče.
Če bi bila nuja, bi ju peljali naravnost v celjsko bolnišnico. Na štajersko stran namreč ni bilo baze oblakov,« pove zdravnik, oborožen z zdravniškim nahrbtnikom.
Piko na i sobotnemu in nedeljskemu reševanju je dodal še Janez Kosec, kamniški gorski reševalec in načelnik podkomisije za informatiko in analitiko komisije GRS:
»Ljudje vedno bolj nepremišljeno rinejo v gore. Premalo načrtujejo vrnitev. Kar rinejo gor, k adrenalinskim pustolovščinam. S tem ne ogrožajo le sebe, tudi nas reševalce spravljajo v nevarnost. V osmih letih je v reševanjih in vajah umrlo sedem gorskih reševalcev. Tudi eden na Brani. Zdaj so tam enake razmere kot takrat. Na severnih straneh je napihan, nepredelan sneg. Naj omenim svojo izkušnjo spred tridesetih let. Takrat sva s soplezalcem čakala kamniške gorske reševalce, ujeta v eni od smeri. Pa nama je Tone Škarja, ko so prišli, robato dejal: ‘Nismo mi angelčki, da vaju bomo iz stene vzeli in mamam prinesli v dolino.’«
Za vedno si je zapomnil ta nauk.
Mirko Kunšič
