8. avgusta 1786 sta se na vrh Mont Blanca, »streho Evrope«, prva povzpela Jean‑Jacques Balmat in dr. Michel‑Gabriel Paccard. S tem vzponom se je nadaljevala zgodba modernega alpinizma – zgodba, ki je iz odmaknjenih ledeniških dolin prerasla v svetovno gibanje, v katerem se danes merijo francoski, japonski, švicarski, slovenski, … in nepalski alpinisti na najvišjih vrhovih Himalaje.
Mont Blanc je skozi …letja stal kot mogočen, a neznan. Bolj ali manj bela led(e)niška gmota se je dvigovala nad dolinama Arve na eni in potoka, ki sta se združila v Dora Balteano, na drugi strani. V 17. stoletju se je prvič pojavil na zemljevidih, a nihče se ga ni drznil lotiti, pa tudi smisla ni nihče iskal. Ljudje so gledali goro z mešanico strahu in občudovanja – kot nekaj, kar je tam, a ni za človeka.
Vse dokler se ni pojavil Horace‑Bénédict de Saussure, švicarski naravoslovec, ki je razpisal nagrado za tistega, ki bi našel pot na vrh. Njegov motiv ni bil slava, temveč znanost: želel je izmeriti zračni tlak, temperaturo, opazovati vreme in geologijo v najvišjih evropskih višavah.
(1762–1834)
Balmat – »prekanjeni iskalec kristalov« ali rojeni alpinist?
V Chamonixu je živel mlad, reven, a neustavljivo radoveden lovec na kristale: Jean‑Jacques Balmat, star komaj 24 let. Ljudje so ga imeli za malo »posebnega«, a prav ta trma in neustrašnost sta ga vodili v gore, kamor drugi niso upali.
Balmat je Mont Blanc obhodil kot lovski pes okoli medveda. Pri tretjem poskusu je našel prehod čez Rochers Rouges – Rdeče pečine. Tam ga je ujela noč in je moral v mrazu prebiti noč na robu prepada. Ko je zjutraj zagledal led(e)niške police, ki vodijo proti vrhu, je vedel, da je našel pot. A bil je preveč izčrpan, zato se je vrnil v dolino, spal 24 ur in začel načrtovati pravi poskus.
Vzpon, ki ga je poznala le ena prodajalka na trgu
Balmat je za sopotnika izbral dr. Michela‑Gabriela Paccarda, zdravnika iz Chamonixa. 7. avgusta 1786 sta se neopazno odpravila proti ledeniku Bossons. Edina oseba, ki je vedela za njun načrt, je bila prodajalka na trgu – in prav ona je pozneje razglasila novico o njunem uspehu.
Vzpon je bil dolg, a presenetljivo »čist«. Preko snežnega mostu sta prečila široko zev, se povzpela po Rdečih pečinah in nato po ledenem plazu do glavnega grebena. Tam je Paccarda izčrpanost povsem zlomila. Balmat je nadaljeval sam.
Ob 18.23 je stal na vrhu Mont Blanca.
Balmat je kasneje povedal (nekako takole): »Izprva sem se s strahom ozrl okrog, bal sem se, da ne bi zagledal še kak višji vrh. Zdelo se mi je, da stojim samo še s pomočjo hlač, v katerih so tičale moje noge. Toda bil sem na cilju. Ozrl sem se proti Chamonixu in zamahnil s klobukom.«
Skozi daljnogled je videl, da je vsa vas zbrana na trgu. Prodajalka je svoje delo opravila.
Balmat se je vrnil po Paccarda, ga dobesedno privlekel na vrh, in tako sta skupaj postala prva človeka na Mont Blancu.
Saussure pride leto pozneje – z 18 nosači
Leto kasneje je Balmat na vrh popeljal še Saussura, ki je s seboj vzel 17 nosačev in slugo. Znanstvene meritve so bile opravljene, nagrada podeljena, Mont Blanc pa je postal cilj, ki ga je želel doseči vsak izobražen Evropejec.
Chamonix je Balmatu podelil častni naziv Le Mont Blanc, na trgu pa so mu postavili spomenik.
Prve ženske, prvi vodniki, prve tragedije
Prva ženska na Mont Blancu je bila preprosta dekla iz Chamonixa, imenovana La Paradisa. Za njo je prišla gospodična Henriette d’Angeville, ki je vodniku naročila: »Če umrem pred vrhom, prisezite, da moje truplo odnesete gor in ga tam pokopljete.«
Mont Blanc je kmalu postal priljubljen cilj. Vodniki so dobro služili, nekateri pa še bolje – Jean Charlet iz Argentièreja se je celo poročil z bogato Angležinjo Miss Straton, ki jo je vodil na vrh.
A gora je hitro pokazala tudi svojo drugo plat. Prva velika nesreča se je zgodila leta 1820, ko je plaz pod Rochers Rouges odnesel dr. Hamela in tri vodnike. Šele po 45 letih so njihova telesa prinesli potoki izpod ledenika Bossons.
Najhujša tragedija je bila leta 1870, ko je snežni vihar pokopal osem vodnikov in tri turiste. Američan dr. Bean je v snežni jami zapisal poslovilno pismo ženi, ki so ga našli ob njegovem truplu.
Mont Blanc – od nedotakljivega velikana do »lahkega« vrha
Z razvojem vodništva, opreme in turizma je Mont Blanc postal »lahek« vrh – a le v lepem vremenu. V slabem se spremeni v tigra, kar potrjuje dolga vrsta žrtev, ki počivajo v njegovih razpokah.
Vzpon je dolg, naporen in zahteva trdne noge, dobra pljuča, zdravo srce in sposobnost prenašanja višine. Vreme se lahko spremeni v minuti. Zato Mont Blanc ostaja gora, ki je kljub množicam še vedno nevarna.
Triglav – osem let prej
Osem let pred Balmatom in Paccardom so se 26. avgusta 1778 na vrh Triglava povzpeli »štirje srčni možje«. Slovenci smo tako že pred prvim pristopom na Mont Blanc stopili na svoj najvišji vrh – in začeli lastno zgodbo alpinizma, ki jo »novodobni kulturniki« začenjajo pisati v drugo polovico 19. stoletja.
