Ko se poletni dnevi raztegnejo nad švicarskimi gorami, se granit ogreje in postane tisti žlahtni, svetleči material, ki ga plezalci poznajo kot najbolj zanesljivega sopotnika. Ilustrator in plezalec Simon Charrière ter gorska vodnica Nicole Berthod sta izbrala pet smeri, ki ne izstopajo le po tehnični zahtevnosti, temveč predvsem po estetiki. To so smeri, ki človeka ne peljejo le navzgor, temveč vase; smeri, ki so hkrati potovanje, razgled in zgodba.
Prva med njimi je Motörhead v Eldoradu, skrita med Bernom in Valaisom, kjer se gladki granitni dómovi dvigajo nad zelenomodre jezernice Grimselpassa. Tam je plezanje skoraj meditacija: dolgi, tekoči raztežaji, ki se v ritmu ponavljajočih se razpok razlivajo čez steno. Eldorado je kraj, kjer se človek zave, da je granit lahko tudi nežna snov.
Druga smer, Conquest of Paradise na Hannibalturmu, je povsem drugačnega značaja. Rdečkasti granit nad Furko je bolj surov, bolj alpski, bolj izpostavljen. Hannibalturm je stolp, ki se dviga nad cirkom kot naravni obelisk, in ko se ga dotakneš, začutiš, zakaj je postal kultni cilj. Plezanje je čisto, logično, z dolgimi prehodi po razpokah, ki se odpirajo proti ledeniškemu svetu pod tabo.
Še bolj dramatičen je Petit Clocher du Portalet, granitna rezina, ki dobesedno reže nebo. Ko ga prvič zagledaš, se ti zdi, da je narava poskušala izklesati popolno plezalno linijo. Smer po jugovzhodni steni je poklon vsem, ki ljubijo razpoke: čiste, ravne, zahtevne. Portalet je kraj, kjer se plezalec počuti majhnega, a hkrati natančno tam, kjer mora biti.
Četrta smer, južna greben Salbitschijena, je klasika, ki presega tehnične opise. Greben je dolg, izpostavljen, veličasten; prava granitna puščica, ki se dviga nad Göschenenom. Plezanje po njej je potovanje, ki se nikoli ne ponovi: stolpi, prehodi, ostrine, ki se izmenjujejo v ritmu, ki ga določa sama gora. To je smer, ki človeka nauči potrpežljivosti in spoštovanja.
Za konec je tu še La Fiamma, znameniti granitni klin v Bergellu, ki se dviga kot plamen nad dolino Albignie. Plezanje po njej je čista estetika: gladke plošče, ostre robove, popolne razpoke. Fiamma je simbol regije, majhen, a popoln kos granita, ki ga plezalci obiščejo kot romarsko mesto.
Vsaka od teh smeri je drugačna, a vse imajo skupno nit: lepoto. Ne nujno najtežjo, ne nujno najdaljšo, temveč tisto, ki človeka prepriča, da se v gore vrača zaradi občutka, ne zaradi številk. Švicarski granit je svet zase, in teh pet smeri je njegov najboljši uvod.
