Ruski, zelo razmišljujoči alpinist Jurij Košelenko je ob »današnjem dnevu alpinizma« (prvi vzpon na Mont Blanc) in v spomin na prijatelja Aleksandra Klenova (priznanega ruskega alpinista, rojenega prav tako na današnji dan 8. avgusta 1962 – umrl je 2. oktobra 2022 v Makedoniji) objavil razmislek, ki alpinizem postavlja v nenavadno, a presenetljivo natančno filozofsko perspektivo.
V eseju Alpinizem kot eksperimentalna filozofija Košelenko prepleta antropologijo, evolucijo, Deleuzovo misel in sodobni kapitalizem ter pokaže, da je pristno plezanje mnogo več kot šport: je stanje telesa, ki se vrača k svojemu izvoru.
Košelenko razlikuje med lovcem in oračem – med telesom, ki živi v intenzivnosti neznanega, in telesom, ki je organizirano v rutino. Pristni alpinizem je po njegovem linija bega, gibanje onkraj struktur, kjer ni garancij, ni produkta, ni znaka – samo človek, stena in odprto vprašanje. Komercialni alpinizem (kaj vse je komercialni alpinizem kot visoko-gorsko vodništvo lahko) pa je po tej logiki stratum: predvidljiv, zavarovan, razčlenjen na prodajne elemente, kjer se izkušnja spremeni v simulaker.
Kot simbol pristne intenzivnosti Košelenko izpostavi Mihaila Khergianija, svanskega mojstra, ki je leta 1969 umrl na Cimi Su Alto (Civetta). V njem vidi utelešenje »telesa brez organov« – človeka, ki se je v celoti zlil z neznanim trenutkom.
Košelenko sklene, da se telo spominja lova: ko naveza stopi v neznano, se v človeku prebudi nekaj globoko evolucijskega. Pristnost bivanja je tam, kjer se končajo fiksne vrvi in začne neznano. In prav zato družba potrebuje ljudi, ki znajo še vedno stopiti na to linijo.
Alpinizem kot eksperimentalna filozofija (prevod)
Juri Vladimirovič Košelenko
Lovec, orač in linija bega
V antropologiji obstaja stara razprava o tem, kdaj so ljudje v svoji zgodovini naredili največjo napako. Večina učbenikov to imenuje napredek: prehod iz lova in nabiralništva v kmetijstvo. Zanesljivost namesto tveganja. Žetev namesto sreče. Ustaljenost namesto nomadstva.
Yuval Noah Harari je to označil za največjo prevaro v zgodovini: pšenica je udomačila človeka, ne obratno.
Gilles Deleuze bi to opisal drugače: trenutek, ko je bilo telo dokončno organizirano. Telo brez organov. Deleuze je filozof, ki se izogiba preprostih razlag in jasnosti tam, kjer bi bila jasnost past. A ena njegova ideja se skozi terminološko goščavo prebije z nepričakovano fizično natančnostjo.
»Telo brez organov« ni anatomija, temveč filozofski koncept. To je stanje telesa, preden mu dodelijo funkcije, ga fiksirajo v vlogo, ga vgradijo v strukturo. Telo v potencialu, pred organizacijo. Telo, ki še ne ve, kaj mora biti – a že ve, kaj zmore.
Lovec v savani je telo brez organov v delovanju. Ni »delavec«, ni »kmet«, ni »vojak«. Ne opravlja funkcije v sistemu. Premika se po ozemlju brez vnaprej določenih poti, odziva se na signale, ki jih ni mogoče predvideti, postane nekaj drugega, odvisno od tega, kar sreča. Žival zavije levo – on zavije levo. Veter se spremeni – spremeni se njegov položaj.
Deleuze je to imenoval intenzivnost. Ne hitrost ali sila, temveč kakovost prisotnosti, v kateri telo popolnoma sovpada s trenutkom. Med zaznavanjem in delovanjem ni vrzeli. Lovec ne razmišlja o tem, kako teči. Preprosto teče.
Linije bega
Deleuze ima še en koncept, ki tukaj deluje natančneje kot kateri koli psihološki izraz: linija bega. To ni pobeg ali izmikanje. Gre za gibanje, ki preseže dano strukturo – ne da bi jo uničilo, a hkrati tudi ne ostane v njej.
Lovec živi na linijah bega. Vsak izhod na lov je odhod onkraj oboda znanega. Ozemlje je nedokončano, zemljevid nenarisan, pot nezačrtana. Premakne se tja, kjer se struktura konča in se začne odprto.
Kmet pa živi v tem, kar je Deleuze imenoval stratum – fiksnem, organiziranem, označenem sistemu. Polje ima meje. Letni čas ima koledar. Telo ima funkcijo: sejati, okopavati, žeti. Vsako gibanje je vnaprej določeno ne z živaljo, temveč s strukturo. Telo je organizirano, še preden stopi na polje. Že ve, kaj bo počelo. In prav to ubija intenzivnost.
Stratum ni slab v moralnem smislu. Je preprosto drugačno stanje telesa – stanje, v katerem je nepredvidljivost odstranjena kot grožnja. A skupaj z grožnjo je odstranjeno tudi tisto, zaradi česar se je telo razvijalo milijon let.
Hormonski krog lovca
Predstavljajte si lovca s sulico v savani, ki zasleduje antilopo.
Zagleda plen. Telo v trenutku preklopi: adrenalin dvigne krvni tlak, zoži periferni vid, izostri sluh. Čas subjektivno upočasni. Lovec je popolna pozornost in dejanje. Ni preteklosti, ni prihodnosti – obstaja samo ta trenutek in ta žival. To je Deleuzejeva intenzivnost kot fiziologija.
Dohiti jo. Premaga. Dofamin ga preplavi – tisti izvirni občutek, zaradi katerega bodo ljudje tisočletja iskali nadomestke: igre na srečo, droge, ekstremne športe. Toda tukaj ni nadomestka. To je original.
Vrne se v pleme s plenom. Skupnost ga sprejme. Oksitocin – hormon povezanosti, zaupanja, pripadnosti – zaključi cikel. Ni le jedel. Prejel je potrditev: »Tukaj sem potreben. Del tega sem. Uspelo mi je.«
Ponoči – serotonin, miren spanec. Telo ve, da je vse prav.
To je zaprt krog. Vsak element krepi naslednjega. Tveganje – zmaga – priznanje – mir. Linija bega je prečkana, telo se vrne obogateno z intenzivnostjo. In jutri je spet pripravljeno iti onkraj oboda.
Hormonski krog orača
Zdaj kmet. V Uru Kaldejskem, pred pet tisoč leti. Vstane pred zoro in gre okopavat zemljo. Kortizol, hormon kroničnega stresa, je že v krvi. Ne akutni stres lovca, ki izgori v nekaj sekundah zasledovanja, temveč kronični, tih, izčrpavajoč stres.
Seje. Kortizol. Varuje sadike. Kortizol. Čaka na dež, ki morda ne bo prišel. Kortizol. Žanje, ker se boji, da ne bo pravočasno. Kortizol.
Enkrat na leto se naje do sitega – a z močnim poudarkom na ogljikovih hidratih. Sledi porast inzulina, kratka evforija. In nato spet kortizol, ker je treba razmišljati o naslednji sezoni.
Ni dopamina zmage. Ni oksitocina ob vrnitvi s plenom. Žetev ni zmaga. Je izpolnjena funkcija. Stratum je deloval, kot je bilo predvideno.
Deleuze bi rekel: telo je popolnoma organizirano. Vsakemu gibanju je dodeljena vloga. Intenzivnost je odstranjena. Linija bega je zaraščena s plevelom – ker je iti čez rob polja nevarno; tam ni nič tvojega, tam je tuja zemlja ali divja žival.
In to, mimogrede, je svobodni kmet. Ne suženj. Ne »govoreče orodje« istega Ura, ki izvaja enake gibe, a mu je hkrati odvzeta pravica oditi. Suženj nima niti iluzije linije bega – stratum je zaprt od zunaj, ne le od znotraj.
Kaj pa naš čas? Kapitalistična doba
Kapitalizem ne osvaja ozemlja s silo. To počne elegantneje: naredi ga priročnega.
Najprej se pojavi cesta. Nato kažipoti. Nato nekdo opazi, da ljudje prihajajo, in odpre kavarno. Kavarno kmalu zamenja veriga. Cesta se razširi. Kažipote nadomestijo reklamni panoji. In na neki točki je ozemlje popolnoma označeno, izmerjeno in monetizirano.
Divjine ni več. Obstaja produkt.
Prav to se je zgodilo z alpinizmom.
Logika prisvajanja
Marx je to imenoval odtujitev, a je govoril o delu. Delavec je odtujen od produkta svojega dela: proizvaja ga, a ga ne poseduje in se v njem ne prepozna. Končni produkt obstaja ločeno in živi svoje življenje v sistemu menjave.
Kapitalizem je storil enako z alpinizmom – le da ne z delom, temveč z izkušnjo.
Vzpon je po naravi nekaj, česar ni mogoče ločiti od osebe, ki ga opravi. To je plezalec sam v tistem trenutku: njegov strah, njegova odločitev, njegovo telo na tem specifičnem terenu. Izkušnja je izjemno osebna in popolnoma neizrekljiva.
Toda kapitalizem je našel način, kako jo ločiti.
Plezalna izkušnja je bila razčlenjena na komponente: višina, smer, vrh, fotografija, potrdilo.
Vsaka komponenta je dobila svojo ceno.
Višina se prodaja ločeno: »Splezali boste na osem tisoč.« Vrh se prodaja ločeno: »Stali boste tam, kjer sta bila Hillary in Tenzing.« Fotografija se prodaja ločeno – je glavni izdelek, ker jo je mogoče pokazati. Potrdilo se prodaja ločeno – potrjuje, da je bil izdelek pridobljen.
Od samega vzpona – od intenzivnosti, linije bega, lovčevega hormonskega kroga – ne ostane nič. Ostane le lupina z ceno.
Družba prenasičenosti
Baudrillard je o tem pisal prej in natančneje, kot se pogosto spominjamo. V družbi prekomerne potrošnje se blago že dolgo ne prodaja več kot stvari – prodaja se kot znaki.
Ne kupiš avtomobila, ampak status. Ne oblačil, ampak identiteto. Ne počitnic, ampak fotografijo počitnic, ki drugim sporoča, kdo si.
Vzpon na Everest z dodatnim kisikom, z vodnikom, po vrveh, ki jih pritrdijo šerpe – to je čisti znak. Sporoča: Sem eden tistih ljudi, ki počnejo take stvari. Spadam v ta razred izkušenj. Dovolj sem uspešen, da si to privoščim, in dovolj pogumen, da si to želim.
Dejanska vsebina znaka ni pomembna. Pomembna je njegova berljivost.
Fotografija na vrhu se bere enako – ni pomembno, ali je oseba hodila v alpskem slogu ali so jo zadnjih dvesto metrov dejansko nosili. Znak je enak. Izdelek je enak.
To je logika simulakra: kopija brez originala. Vzpon brez lova. Vrh brez samostojne izbire poti.
Kaj točno je bilo prisvojeno?
Pomembno je razumeti, kaj je bilo vzeto. Ne gora – ta je ostala. Ne višina – tudi ta je ostala.
Vzeto je bilo tisto, kar je Deleuze imenoval intenzivnost: kakovost prisotnosti, v kateri se telo popolnoma zlije s trenutkom in z neznanim. Prav tega ni mogoče prodati, ker obstaja samo tam, kjer ni zagotovil.
Garancija ubije intenzivnost. To ni metafora – to je fiziologija.
Lovčev adrenalin se pojavi zato, ker je izid neznan. Dopamin zmage je močan zato, ker je uspeh resničen. Odstranite negotovost – in odstranili boste celoten hormonski krog.
Ostane le kortizol napora in nejasen naval čustev ob fotografiji z vrha.
Komercialni alpinizem prodaja garancijo. »Peljali vas bomo na vrh« je dobesedni oglasni slogan mnogih ponudnikov. Kot da bi bil vrh kraj, kamor se človeka lahko pelje. Kot da bi se lov lahko organiziral tako, da bi bila izmuzljiva zver zagotovo ulovljena.
Toda organiziran lov ni več lov. To je klavnica.
Plemenita dejavnost in njena usoda
Kapitalizem si še posebej želi prisvojiti plemenite dejavnosti – tiste, ki so povezane s pristnim tveganjem, spretnostjo, tradicijo. Prav zato, ker nosijo naboj avtentičnosti, ki ga v svetu simulakrov močno primanjkuje.
Deskanje je bilo subkultura izobčencev in potepuhov – postalo je industrija življenjskega sloga z blagovnimi znamkami, prvenstvi in korporativnimi sponzorji. Joga je bila duhovna praksa – postala je fitnes izdelek s certificiranimi inštruktorji in blagovnimi blazinami.
Mehanizem je povsod enak: Kapitalizem opazi avtentičnost in njeno privlačnost.
Iz nje izvleče vizualni jezik, estetiko, besedišče.
Ta jezik proda brez vsebine. Sčasoma jezik popolnoma nadomesti vsebino – ker se jezik lahko širi, vsebina pa ne.
Avtentičnost se ne skalira. Prvega vzpona v alpskem slogu ni mogoče množično proizvajati. Toda fotografijo človeka v Gore-Texu na ozadju zasneženega vrha – to pa je mogoče.
Odpor
Deleuze je dejal, da linija bega ni niti revolucija niti zavrnitev sistema. Sistem je preveč totalen, da bi ga preprosto zapustili. Linija bega je gibanje znotraj sistema, ki kljub temu preseže njegovo logiko. Ne uničenje stratuma, temveč odkritje razpoke, skozi katero se je mogoče izmuzniti.
Alpinizem v svoji pristni obliki je takšna razpoka.
Obstaja znotraj ekonomije, uporablja njeno infrastrukturo, plačuje za dovoljenja, leti z letali. Toda v trenutku, ko se naveza odpravi na neznano smer brez fiksnih vrvi in brez jamstev, se sistem konča. Ni izdelka, ni potrošnika, ni znaka. Obstajajo le teren, vreme, dva ali trije ljudje in odprto vprašanje.
Dva načina plezanja
Alpski slog je lov. In je telo brez organov.
Majhna ekipa, minimalna oprema, neznana smer. Nihče vnaprej ne ve, ali je tam »plen« – ali bo vreme držalo, kako tanek bo led, ali bo dovolj moči. Pot ni označena. Vloge niso strogo določene – danes vodiš ti, jutri jaz, pojutrišnjem se odločimo glede na teren. Telo ostaja odprto za vse, kar sreča.
To je Deleuzova linija bega v najčistejši obliki: izhod onkraj oboda znanega brez zagotovila, da se boš vrnil z rezultatom. Neznana stena je ozemlje brez zemljevida. Vsak raztežaj je odločitev, sprejeta tukaj in zdaj, kot odgovor na to, kar je, ne na to, kar je bilo načrtovano.
Adrenalinski naval ob prvem pogledu na predvideno linijo, norepinefrin prvih raztežajev na neznanem terenu – ne športni, temveč evolucijski. Telo ne pozna razlike med grobim mikstom stene in savano. Pozna: neznano, tveganje, dejanje.
Intenzivnost se ne stopnjuje zato, ker je strašljivo, temveč zato, ker se je telo končno popolnoma uskladilo s trenutkom. Vrzel med zaznavanjem in dejanjem izgine.
Dopamin vrha – če se zgodi – ni medalja. Je zaprta zanka: šel sem onkraj oboda, sledil sem liniji bega do konca, vrnil sem se drugačen.
Komercialna odprava je težko delo. In to so stratumi.
Stranka plača in se postavi v vrsto za vrh. Pot je označena, vrvi so pritrjene, vloge so določene togo in vnaprej: vodnik vodi, stranka hodi, šerpe nosijo. Vsakdo je organiziran, še preden zapusti bazni tabor.
Ozemlje je znano – ista pot kot lani in leto prej. Zemljevid je narisan, obod je označen.
Deleuze bi to imenoval idealni stratum: maksimalna predvidljivost, minimalna intenzivnost. Linijo bega nadomesti linija vzpona – fiksna, zavarovana, z znanim koncem.
Kortizol odgovornosti za življenje nekoga drugega. Kortizol vremena. Kortizol stranke, ki je veliko plačala in želi vrh.
Včasih se vrh zgodi. Toda dopamin zmage – čigav je? Stranka dobi fotografijo. Vodnik dobi plačilo. Lova ni bilo. Bila je žetev – načrtovana, z vnaprej določeno potjo pobega.
Mihail Khergiani
Ko se je Mihail Khergiani leta 1969 povzpel na Cimo Su Alto – smer, na kateri je umrl – je bil na lovu. Brez opore, brez fiksnih vrvi, brez strank. Samo teren, ki ga še ni poznal, in on, ki še ni poznal terena.
Deleuze je Anti-Ojdipa napisal leta 1972, tri leta po Khergianijevi smrti. Nikoli se nista srečala in verjetno komaj slišala drug za drugega. A če bi Deleuze iskal primer telesa brez organov v delovanju – telesa, ki ni organizirano po funkciji, ni vgrajeno v stratum, ki se premika po liniji bega do samega konca – bi lahko preprosto pokazal fotografijo svanskega lovca na dolomitni steni. Intenzivnost. Popolno sovpadanje s trenutkom. Izhod onkraj oboda brez zagotovila vrnitve.
To ni romantizacija smrti. To je opis, kako je živo telo strukturirano, ko se končno loti resničnega dela.
Zakaj družba potrebuje ljudi, kot je Khergiani
Vsi moramo razumeti, da družba potrebuje posameznike, kot je Mihail Khergiani. To ni obsodba kmetijstva ali komercialnega alpinizma. Stratum hrani človeštvo. Organizirana odprava daje ljudem gore, ki jih sicer nikoli ne bi videli.
A pomembno je razumeti, kaj se dogaja in kaj manjka.
Telo se spominja lova
Telo se spominja lova. Ne z umom – globlje.
Ko se znajdeš v navezi na neznani steni, brez fiksnih vrvi, brez zagotovil, nekaj v tebi prepozna to stanje. Ne kot spomin, temveč kot vrnitev k temu, kar telo zna biti.
Deleuze bi to imenoval postajanje. Ne »jaz sem plezalec« kot vloga ali funkcija, temveč gibanje, v katerem telo preneha biti organizirano in se znova odpre.
Lovec v tebi se prebudi in ve, da je končno dosegel linijo bega. In da je pristnost bivanja nekje tam zgoraj, višje.
Mi živimo v drugačnem času
Khergiani je živel pred dobo komercialnega alpinizma – ni mu bilo treba ubežati ničemur, ker sistem še ni dosegel njegovih gora.
Mi moramo. Plačujemo za dovoljenja istemu sistemu, ki turistom prodaja simulakre plezanja. Uporabljamo iste bazne tabore, včasih iste poti v spodnjem delu gore.
Toda višje – tam, kjer se končajo fiksne vrvi in začne neznano – se izmuznemo. In zver intenzivnosti in izmuzljivosti je še vedno tam.
