Slovenske novice, 09. julij 2022
DOMAČINI IMAJO VSEGA DOVOLJ
Država je asfaltirala cesto, za zapornico in parkirišča pa si vzela najmanj eno leto časa. Domačinom je prekipelo.
Vsa Zgornjesavska dolina se je veselila, ko je dolina Vrat sredi junija le dobila asfaltirano cesto. Zaradi makadama in nepreglednih količin pločevine, ki se je vsako poletno sezono valila iz Mojstrane do Aljaževega doma tik pod našo simbolno goro in Triglavsko severno steno, so se vse poletje dvigovale izjemne količine prahu, in pešačenje ali kolesarjenje ni bilo več mogoče. Poleg tega je bila dolina onesnažena še z avtomobilskimi izpuhi in z odpadki preštevilnih obiskovalcev.
Zdaj tudi motoristi
Že dolga leta je naraščajoč promet v Vrata kravžljal živce domačinom, okoljevarstvenikom, lokalnim oblastem in obiskovalcem, zato se je občina Kranjska Gora skupaj s partnerji že leta 2017 lotila projekta Umiritev prometa v dolino Vrat. Po tem projektu bi asfaltiranju ceste sledil prenos lastništva oziroma upravljanja ceste z države na občino, ta pa bi uredila v Mojstrani parkirišča, kjer bi lahko pustili avtomobile, javni prevoz, ki ga že skoraj 30 let ni več, zapornico, s katero bi preprečili prevelik dotok vozil, ter informacijski sistem, ki bi obveščal o zasedenosti parkirišč v sami dolini.
A kaj ko se je zataknilo že pri drugem koraku! Zdaj, ko je država asfaltirala cesto in občina uredila javni prevoz, od 1. julija namreč deluje brezplačna avtobusna krožna linija, je nastopilo veliko razočaranje. Ni ne zapornice in ne informacijske table o zasedenosti parkirišč, le po novem asfaltu se zdaj vozi še več vozil. Poleg avtomobilov, kombijev in avtobusov so novost hitro zavohali tudi motoristi. Že prvi julijski konec tedna se je tako na cesti odvijal pravi prometni kolaps. Mnoga vozila so se pri srečevanju zataknila v prometnih zamaških, nastajale so dolge kolone, prometno grozljivko pa so še povečevala kar ob cesti parkirana vozila in ustavljala promet.
Domačinom je zdaj prekipelo. »Kaos v Vratih se nadaljuje! Prašna cesta je preplastena z asfaltom. Pohvale državi za opravljeno delo. A kaj ko se pri nas vse zgodi le napol! Kljub dolgoletnim težnjam občine Kranjska Gora, da prevzame cesto v upravljanje in vzpostavi vzdržen prometni režim, so odgovorni na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) izrekli odločen ne. Cesta je državnega pomena in v interesu države je, da ostane državna. Tako na cesti vlada še večji kaos kot prej, upravljavec – država – pa za umirjanje prometa ne naredi popolnoma nič.
Ni jim mar, če so obiskovalci ujeti na poti, vseeno jim je, če so turistični delavci v Mojstrani in Kranjski Gori tarča upravičeno jeznih obiskovalcev. Bojimo se trenutka, ko ponesrečenega v gorah ne bo mogoče pravočasno prepeljati v bolnišnico. Kdo bo odgovarjal?« je javno oznanil Matjaž Podlipnik, predsednik Turističnega društva Dovje – Mojstrana, in v svoji objavi še zahteval takojšnjo ureditev prometnega režima.
Si res zaslužimo takšno sranje?
Tudi mojstranški alpinist in gorski vodnik Gregor Kofler,ki pogosto vodi svoje goste na ture prav iz Vrat, je besen kot le kaj. Vsa ta leta je verjel v projekt umiritve prometa, zdaj pa komaj najde besede, s katerimi bi opisal svojo jezo.
»Da vas ni sram, država in vrli politiki, polni obljub, kako bomo imeli lepo urejeno in kako se bomo šli trajnost v tej prekrasni dolini. Že od leta 2017 ste nas nategovali, mi pa smo vam verjeli. Pa je bil očitno le en velik kup nakladanja in praznih besed! Ajde, prejšnja in sedanja vlada in vsi pristojni, prevzemite odgovornost in se opravičite za nastalo situacijo, če ste tega sposobni. Si res zaslužimo takšno sranje, kot ga je povzročil trenutno vzpostavljen prometni sistem? To ni nobena trajnost, to je eno samo veliko onesnaženje doline Vrat. Zdaj so se začeli po tej cesti voziti še motorji, ki se prej niso, pa avtobusi se zatikajo in nato vse stoji,« opozarja gorski vodnik iz znamenite mojstranške gorniške družine, ki je del kaosa doživel tudi sam, ko se je pred dnevi s svojim gostom z avtobusom odpravil na plezanje v Triglavsko severno steno.
Razočarani župan
Tudi kranjskogorski župan Janez Hrovat ne skriva razočaranja: »Zgodilo se je točno to, kar smo predvidevali, da se bo, če ministrstvo za okolje in prostor ne bo dovolilo prenosa lastništva ali upravljanja na občino ali na TNP. In vedno hujše bo, zdaj se v Vrata vozijo tudi tisti, ki so se prej morda bali za svoja vozila. Takoj bi morali vzpostaviti poseben prometni režim z omejitvami prometa, zapornico in informacijskim sistemom, saj je trenutna situacija, ko vsega tega ni, res nevzdržna.«
A na MOP ne razmišljajo, da bi cesto prepustili v last ali v upravljanje občini ali komu drugemu. Na naše vprašanje, zakaj ne in kdaj bodo izvedli nadaljnje ukrepe za zmanjšanje prometnega kolapsa, so nam namreč odgovorili: »Cesta v dolino Vrata je in ostane v upravljanju Direkcije RS za infrastrukturo (DRSI). Zakon o ohranjanju narave prepoveduje promet z državnimi zemljišči v zavarovanih območjih, zato prenos zemljišč in s tem posredno upravljanja ceste na občino ni možen. Pri tem gre namreč za narodni park, ki je ‘najvišja’ oblika državnega ukrepa ohranjanja narave, in s tem tudi za prednostno obveznost države za njegovo uresničevanje.
Samo pri nas se ne da Gregor Kofler bo tudi v prihodnje vse svoje vodene ture izvedel z javnim prevozom. Vendar je prepričan, da se večina ljudi brez omejitev ne bo obnašala trajnostno. »Samo z busom in brez drugih omejitev ne bomo nikogar prepričali, da bi se odrekel lastnemu prevozu, še posebno če se ta avtobus zatakne v prometnem zastoju in za vožnjo rabi dve uri. Dokler ni omejitev, se bodo vsi po cesti peljali, dokler se da. Na tej cesti nujno potrebujemo obljubljeno zapornico in v Mojstrani parkirišče, če ne drugače, naj zgradijo garažno hišo. Tako imajo povsod po Alpah, samo pri nas se ne da,« je jezno razlagal.
Dejstvo je, da je cesta močno obremenjena, zato je treba nujno vzpostaviti prometni režim, ki ga sama cesta in območje še preneseta. Prometni režim mora na podlagi izdanega naravovarstvenega soglasja za izvedbo protiprašne zaščite izvesti DRSI v sodelovanju z občino Kranjska Gora, TNP in Zavodom RS za varstvo narave, najpozneje eno leto po izvedbi asfaltacije. Izjemoma se ta rok iz objektivnih razlogov lahko podaljša še za eno leto.«
Tina Horvat
