Od slabega oprimka za en do oprimka za dva prsta – Tudi če naslednji uspešni plezalec (plezalka) ne bo potrdil (zvišal) predlagane ocene, bo stopnja verjetno precej daleč od najvišjih težavnostnih stopenj, ki so trenutno na voljo – Tovrstno vrhunsko plezanje je za razliko od »orodnega« tudi bolečina – Je predlagana ocena prenizka
Kot se je napovedovalo, je Erwan Legrand s prvim vzponom v plezalni smeri Le Bombé Bleu v Buouxu zaprl eno najdaljših in najbolj mitskih poglavij športnega plezanja. Gre za dogodek, ki presega običajne mejnike: 35 let je ta linija kljubovala najboljšim plezalcem sveta, od Bena Moona do Chrisa Sharme in Alexandra Megosa, ter postala simbol nečesa skoraj nedosegljivega. Zdaj je mit postal resničnost.
Le Bombé Bleu ni le smer – je arhetip vizionarske linije, ki je bila pred svojim časom. Marc Le Menestrel jo je opazil že kot 14‑letnik, opremil pa jo je leta 1991, v istem obdobju, ko je Wolfgang Güllich v Frankenjuri ustvaril Action Directe, prvi 9a na svetu. Le Menestrel je vedel, da je smer mogoče preplezati, a ne z močjo svoje generacije. Zato je ni obdelal, ni rezal oprimkov, ni »pomagal« skali – pustil jo je prihodnosti.
Ta etična odločitev je bila ključna: v času, ko so se v Franciji in drugod pojavljale smeri z umetno izklesanimi oprimki, je Bombé Bleu ostal nedotaknjen, surov, brutalen. In prav zato je postal legenda.
V treh desetletjih so se smeri lotevali nekateri najboljši plezalci svojega časa: Ben Moon, ki je v Buouxu preplezal prvi francoski 8c (Azincourt), Chris Sharma, Iker Pou, Stefan Glowacz, Alex Megos, Charles Albert, ki jo je poskušal bos.
Nihče ni uspel povezati ključnega giba: zelo dinamičnega previsnega prehoda iz slabega enoprstnega v dvoprstni oprimek, ocenjenega na 8A+ do 8B boulder – en sam gib, ki je bil za vse pretežak.
Erwan Legrand, sin legendarnega tekmovalca Françoisa Legranda, je decembra 2025 prvič pokazal, da je mogoče narediti povezave, ki so bile prej nepredstavljive. Plezal je bos, v slogu poskusa Charlesa Alberta, kar mu je omogočilo boljši stik v brezstopnih sekvencah. 11. februarja 2026 je smer dokončno preplezal – po 15 resnih poskusih.
Njegov vzpon je bil objavljen marca 2026 in sprožil val navdušenja: eden največjih projektov v zgodovini plezanja je padel kot razrešitev enega najbolj vztrajnih misterijev športnega plezanja.
Legrand še ni predlagal ocene, a prvi vtisi iz kroga vrhunskih plezalcev nakazujejo območje 9a+/9b, kar bi smer postavilo med najtežje v Buouxu in v sam vrh svetovne lestvice. UKClimbing poroča, da je Legrand sam omenjal to območje, čeprav je poudaril, da bo ocena stvar širše skupnosti.
Toda ocena je skoraj postranska. Pomembnejše je to, da je Le Bombé Bleu postal most med generacijami: od pionirjev osemdesetih, preko vizionarjev devetdesetih, do današnjih mladih plezalcev, ki združujejo moč, tehniko, gibljivost in drznost.
Erwan Legrand – 17-letnik, ki je prvi spleza legendarni Bombé Bleu
Izvleček intervjuja – Grimper: Erwan Legrand revient sur son enchaînement du Bombé Bleu
11. februarja 2026 je komaj 17-letni Erwan Legrand uspel nekaj, kar je tri desetletja veljalo za skoraj nemogoče: prosto je preplezal Bombé Bleu v Buouxu – in to bos. Njegov vzpon je odmeval po celotni plezalski skupnosti, saj gre za enega najbolj mitskih projektov francoskega športnega plezanja.
»Ko sem klipnil sidrišče, sem eksplodiral od veselja.«
Erwan opisuje, da je bil peti poskus dneva povsem nepričakovan.
Dan je bil moker, stena prepojena z vodo, poskuse je lahko začel šele ob 16. uri.
Ko je končno prišel skozi ključni del, je plezal »na čisti mentalni pogon«.
Pritisk je bil velik: 10 dni ni mogel trenirati zaradi dežja, čez tri dni je odhajal v Španijo,
razmere so se hitro slabšale. To je bil njegov edini realni trenutek.
Od otroških sanj do resnega projekta
Erwan prihaja iz plezalske družine, njegov oče je odraščal v Buouxu.
Bombé Bleu je bil zanj od nekdaj “tisti mitični projekt, ki ga nihče ne zmore”.
Ko je jeseni 2024 prvič resno pogledal smer, je hitro ugotovil, da mu stil ustreza:
veliki dinamični gibi na luknjice — njegov domači teren.
Že pri drugi preizkusni vožnji je naredil vse gibe razen prvega in zadnjega.
Prvi gib – loterija, ki jo je moral ukrotiti
Najslavnejši gib smeri je »Action Directe-style« skok iz monoda.
Erwan razloži, da mu pomagajo majhni, tanki prsti, ki se dobro zagozdijo v širši del luknjice.
Kljub temu je gib izjemno nepredvidljiv:
včasih ga je naredil takoj, drugič 15-krat zaporedoma ne.
Zakaj bos?
Ker je tako treniral od malega.
Plezanje bos mu daje boljši občutek, drugačno postavljanje stopov in večjo natančnost.
V Buouxu je že prej preplezal 8c/8c+ bos, zato je bilo logično, da poskusi tudi Bombé Bleu brez čevljev. Za nekatere je to prednost, za druge nočna mora — tudi Alex Megos je bil bos še manj stabilen kot v čevljih.
Zakaj je smer odbila toliko vrhunskih plezalcev?
Po njegovem mnenju zato, ker je izjemno specifična.
Ni dovolj biti močan — treba je imeti pravi stil, prave metode in veliko potrpežljivosti.
Mnogi so obupali po nekaj seansah.
Kakšna bo ocena?
Erwan še ni razkril, a pravi, da se odloča med dvema možnostma.
Smer je kratka, eksplozivna in težko primerljiva z drugimi — zato je ocenjevanje zapleteno.
Kaj sledi?
Z očetom sta opremila novo smer Bombé Jaune (okoli 8c).
Desno od nje je še ena, še težja linija, ki bi lahko bila 9a+ ali več.
Poleg tega ga čakajo projekti v Buouxu, Brillant Sonné in Margalefu (The Journey 9a/+).
