Kaj (za vraga) se gredo (malo)meščani in muzealci v primeru (nenehnega) izpostavljanja imena Vlasta in priimka Kopač? Mitizacijo osebnosti (mitiziranje), hagiografijo, gradijo (posthumni) kult osebnosti, nostalgijsko idealizacijo …
Velika planina je danes eden najbolj nazornih primerov, kako hitro lahko skupnost pozabi, kaj je bil prvotni namen nekega prostora – in kako zlahka se ime velike osebnosti spremeni v simbol, ki ga vsi spoštujejo, a ga skoraj nihče več ne razume. Vlastu Kopaču se pogosto pripisuje, da je »zaščitil« Veliko planino (pa ravno predsednik PZS mu je to preprečil), da je ohranil njeno arhitekturo in kulturno krajino. To je res – vendar je res tudi, da je današnja Velika planina od njegove vizije oddaljena bolj kot kdajkoli prej. Prekomerni turizem, razrast cest, pločevinaste konstrukcije, savne, komercializacija in infrastruktura, ki se širi hitreje kot razmislek o posledicah, so v popolnem nasprotju s tem, kar je Kopač zagovarjal: skromnost, mero, spoštovanje prostora.
Leta 2026 mineva dvajset let od smrti arhitekta in humanista Vlasta Kopača (1913-2006). Ob tej obletnici so se povezali muzeji, javne ustanove in posamezniki, ki hranijo njegovo zapuščino. Celotno leto bodo z različnimi dogodki predstavljali številna področja njegovega delovanja ter osvetljevali njegov pomen za slovenski prostor, kulturno krajino in skupni spomin.
Kopač kot simbol, ki ga je lažje častiti kot nadaljevati
Ko se neka skupnost ali organizacija začne sklicevati na ime umrlega posameznika, pogosto ne zato, ker bi res nadaljevala njegovo delo, temveč zato, ker je to lažje kot soočiti se z lastno nemočjo, nastane posebna oblika posthumne mitizacije. Oseba postane ikona, skoraj svetnik, njena dejanja pa se povzdignejo v nedotakljiv ideal. A ravno v tem je paradoks: bolj ko se nekoga poveličuje, manj se v resnici živi po njegovih načelih.
V primeru Kopača je to še posebej očitno. Njegova načela – skromnost, funkcionalnost, spoštovanje krajine, zadržanost do posegov – so danes na Veliki planini skoraj popolnoma prezrta. A njegovo ime se še vedno uporablja kot moralni ščit, kot dokaz, da je »vse v redu«, ker se sklicujemo na tradicijo. To je mehanizem, ki ga poznamo iz številnih družbenih sistemov: ko ni več prave vizije, se začne graditi simbolna avtoriteta okoli mrtvih, ker je to lažje kot prevzeti odgovornost za žive odločitve.
Ko simbol nadomesti odgovornost
Takšno poveličevanje ima dve posledici: ustvarja iluzijo kontinuitete, čeprav se realnost oddaljuje od izvirnih vrednot, prikriva nezmožnost ali nepripravljenost, da bi se soočili z izzivi sedanjosti.
Velika planina danes ni več prostor, ki bi ga Kopač prepoznal. Postala je prostor, kjer se meja med kulturno krajino in turističnim parkom briše hitreje, kot se lahko o njej razpravlja. A namesto da bi se vprašali, kako bi Kopač ravnal danes, se pogosto zadovoljimo s tem, da ga citiramo. To je najlažja oblika spoštovanja – in hkrati najbolj prazna.
Kje se začne resnično spoštovanje?
Resnično spoštovanje do človeka, kot je bil Kopač, se ne kaže v tem, da ga omenjamo, temveč v tem, da nadaljujemo njegovo delo: da branimo mero, da se upremo pretirani rabi prostora, da razumemo, da gora ni kulisa, temveč živ prostor, ki zahteva odgovornost.
Ko se ime uporablja kot simbol, a se vrednote opuščajo, nastane razkorak, ki ga lahko zapolni le iskren razmislek: ali smo pripravljeni prevzeti odgovornost, ki jo je Kopač nosil samoumevno? Ali pa nam je ljubše, da ostane mit – ker je mit lažji od dejanj?
* babice so (tudi) kamni, na katerih so zgradili klasično velikoplaninsko pastirsko kočo, da se les ni dotikal tal (na planini se zaradi teh kamnov marsikje še vidi, kje so »njega dni« stale bajte). Danes je ta element nadomestil beton, ki so ga od kopačeve smrt naprej na Veliko planino zvozili že nekajkrat desettisoč kubikov, da o bagrih, ki neprenehoma rijejo, sploh ne govorimo …
