Tedenska tribuna, 3. november 1955
PIŠE: IVO PIRKOVIČ
RIŠE: DUŠAN PETRIČ
Ko sem govoril z mladim domačinom, je Edi nekje drugje izpovedoval turista iz Burgenlanda. Hotel je zvedeti, kako jim je zdaj, ko so odšli okupatorji.
»Onim, ki so bili pod Angleži in Američani, je vseeno,« je menil Burgenlandec, »toda mi, pod Rusi, bi danes znali zapeti pesem o okupaciji. Slaba ta racionirana hrana, ni bilo kaj obleči in ženske večno na begu pred njimi.«
»Tudi mi znamo pesem o okupaciji,« pravi Edi prezirljivo.
»Od kod ste?« vprašuje tujec.
»Iz Jugoslavije.«
»Da, seveda, ker ste bili pod Nemci.«
»In pod Avstrijci,« popravlja Edi.
»Nemci so tudi nas okupirali,« se šobi turist iz Burgenlanda.
»Tega niste vedeli, dokler je Hitler zmagoval. O okupaciji ste se domislili žele takrat, ko je začel bežati na bojiščih.«
Burgenlandec se danes seveda ne spominja več, da se je tudi avstrijski polk Admont, sestavljen iz samih avstrijskih invalidov in črnovojnikov, v Jeseni 1943 prav tako goreče talko s partizanskimi brigadami v Gorjancih, kot se je, postavim, izbrana Hitlerjeva telesna straža z Angleži pri Dunkerqueu ali z Rusi na Volgi. Kaj je storil vrli Burgenlandec za svojo osvoboditev, dokler je bil še čas ta so ga vabili iz Londona in Moskve, da bi si zaslužil boljšo usodo od okupacije? Širokoustijo se ta sleparijo danes prav tako, kot Bavarci s svojim katoličanstvom, ki baje ni maralo poganskega Hitlerja. Toda tudi bavarske katoliške divizije niso nikjer zaostajale za naj zve stoj širni pruskimi.
Le prav stari Dunajčani še prižigajo v mrki habsburški grobnici sveče črnožolti preteklosti; mlajši rod v Avstriji pa še ni prav okreval od okužbe z niče jamskim virusom, ki je ljudem napolnil glave z novimi sanjami.
PRED OBLIČJEM VELIKEGA KLEKA
Drago je odkril, da se je mogoče pretihotapiti mimo zlikanega žandarja še pol kilometra dalje. Mimo manjše, tretje ploščadi, kjer so se zbirali mogočni avtobusi potovalnih družb ta uradov, smo se prebili na četrto in zadnjo teraso, Freiwandeck. Še vedno jo grade, četudi so minerji prodrli sem baje že pred skoro dvemi desetletji. Tu še vedno vrtajo v skale, nad ledenikom pa je vse v opažih za zidanje opornikov. Tu gori je tesno in divja zagrizen boj za kvadratne metre tal, ki so dragocena, kot na stavbiščih v velikih mestih.
Ni čudno. Tu gori se šele odpira pred osuplim človekom naj čudovitejši razgled na silni, kristalni prirodni amfiteater, ki ga na severni strani v loku zapirajo grebeni Visokih Tur. S skalnega gnezda, prilepljenega 2369 m visoko v gorski steni nad ledenikom, zremo na venec sivih in sveže zasneženih alpskih tritisočakov v bleščečem soncu. Gcossglockner, Grossglocknerwand, Johannisberg, Riffeltov …
Tu, na Freiwandeeku, je konec poti pravzaprav le za vozila. Minerji so prebili skozi živo skalo ta po navpični steni ožjo pot za pešce Je poltretji kilometer dalje, do neprehodnih grobelj ledenika, ki sili iz stranskega korita Wasserfallwinkel v Pastirico.
Turisti so se nadrenjali na rob prepada nad Pasterzo in strmeli čez ledenik v gorskega orjaka, ki za 935 m prekosi naš Triglav. Grossglockner stoji pred nami v soncu kot domišljava cirkuška igralka v soju slepečih žarometov, vsa nališpana, v steklenih biserih in zapeljivi belini svežega snega. Včasih si potegne sramežljivo čez telo kopreno bele megle. Toda radovednica pokuka zopet že naslednji hip s svojo drobno glavico čez rob koprene ta se zopet razgalja pred radovedno množico na obeh terasah. Turisti love dramatične prizore v svoje fotografske kamere.
Grossglockner hočejo imeti kar tri dežele; na njegovem vrhu se stikajo Koroška, Tirolska in Salzburška.
Ozrem se v globino. Sto metrov pod nami Je okamenela široka ledena reka Pasterzen-kees, ki se začenja daleč tam na bleščeče belih pobočjih Visokih Tur. Človek ne bi verjel očem, da je ledenik dolg 10 km. Silne dimenzije gorskega sveta vzamejo človeku vsako pametno merilo za presojanje razdalj in razsežnosti.
Ledenik je v čistem gorskem zraku — grd in umazan in človeka žali, kakor nesnažna hiša. Niti ledeno reko namreč pada puščavski prah iz Sahare, pepel ognjenikov do Oceanije in prah iz medzvezdnih kozmičnih, prostorov. Vse to se useda na tisočletja stari led, ki polagoma drsi po svoji strugi, podobno ognjeni reki lave iz ognjenika; seveda le neskončno bolj počasi.
Pasterzenkees je pravzaprav le zadnja sled velike drame našega planeta, ledene dobe, ki se je v zadnjem milijonu let ponovila štirikrat. Od kod so te nesreče, je uganka, ko je vendar minilo prej tisoč milijonov let brez podobnih katastrof. Geologi pravijo, da gremo zdaj iz ledene dobe v medledeno in da bo zraslo morje od stopljenega ledu morda za 50 m. Zemljevid sveta bo močno drugačen. V ledeni dobi je bilo morje sto metrov nižje ta Sredozemlje suha kotlina. Ko pa se je led topili, menijo, da je vdrla voda iz
Pasterzenkees je torej le ostanek mogočnega ledenika, ki je sto metrov na debelo pokrival vso dolino reke Moll. Potem se je ledeni jezik krčil ta včasih nekoliko tudi iztegnil. Pred 5000 leti se je umikal večni sneg In led v Alpah tisoč metrov više, kot Je danes. Pozneje so začeli ledeniki spet rasti, v prvem tisočletju naše ere se umikati, nato napredovati. Zadnjih sto let ledeniki spet izginevajo.
Zdaj se končuje ledenik pod Franc Jožefovo višino, kjer ga zmaguje sonce. Voda se zbira v umazanem, olivnozelenem jezeru, ki mu zapirata pot v dolino dva jezova moderne elektrarne.
Pred 25 leti se je z idejo turistične visoko-alpske ceste čez Visoka vrata zagrizeno boril načrt »Tauernkraftwerk«, misel orjaških elektrarn, ki haj bi na 2000 km2 širokem področju Velikega Kleka zbrale letno 3,3 milijarde kubičnih metrov snežniške vode ta dale 6,6 milijarde kilovatnih ur energije.
Vode iz Pasterze naj bi vodil na salzburško stran 3 km dolg predor, skozi katerega bi šla .tudi cesta. Zmagal pa je v tistem trdem boju turist nad tehnikom, lakota po lepoti nad lakoto po kruhu.
VISOKA VRATA
Človek bi dolgo strmel v ta prirodni čudež; bi dolgo rad ostal V tem čudovitem redkem zraku in tem prelestnem soncu med zasneženimi alpskimi vrhovi, če bi nas ne strahoval nepodkupljivi čas.
Spustimo se nazaj v dolino. V Guttalu smo spet na cesti, ki drži čez sedlo. Cestninarji izterjajo od vsakega po 20 šilingov. Ta zaničevani rod iz svetopisemske preteklosti je žal preživel tisočletja.
Neka ženska nam hiti lepit na šipo podobico v okviru velike črke G. dokaz, da smo bili na Grossglocknerju. Zdi se, da nekateri z užitkom zbirajo taka pričevanja, saj so jim vozovi podobni kovčkom poklicnih trgovskih potnikov, ki so jih vratarji hotelov po velikih mestih oblepili s svojimi kričečimi reklamami. Okna so včasih res. kakor da bi pogledal v izložbo semenarne.
Gospodarji, ki trgujejo z Velikim Klekom, menijo, da jim turisti prav s tem najučinkoviteje razširjajo glas po širokem svetu in da je njihovo reklamo videti danes že prav tako tisoč kilometrov daleč v poljskem Krakovu, kot v dvakrat toliko odmaknjenem Palermu na Siciliji ali trikrat oddaljenejši prestolnici Portugalske.
V neskončni procesiji avtomobilov se spet z muko vzpenjamo po pobočjih Visokih Tur: na vsakih sto metrov se dvignemo povprečno za 14 m. Zemljevid nam kaže, da bo šlo več kot šest ta pol kilometra tako do sedla. Motorji pojo v visokih altih; prestave škripljejo. Iz hladilnikov sikajo vroče pare. Zgoreli plini oskrunjajo deviško prirodo. V slepečem opoldanskem soncu so prižgali nekateri vse svoje luči; norci, motorjem že itak pohaja sapa, pa naj dajejo še moč za nepotrebno razsvetljavo? Ne, smilijo se jim le akumulatorji, ki pri taki naglici motorjev vro in bruhajo iz sebe nevarno jedko tekočino.
Spet ošaben hotel v neizogibnem alpskem slogu. Pred njim ravnica, posejana z vozili vsake vrste, ki si hlade razbeljena železna pluča. Ljudje polagajo na toplem soncu ta mu nastavljajo obraze.
Daleč pod nami je že ostala čudovita alpska cvetna odeja, drobni nagelčki, kakor da je priroda posejala zelene pašnike s čudovitimi rubini, zlatorumena arnika, ki se je tukaj zakasnila za več kot mesec dni za našo na Gorjancih, bela čmerika, alpske zvončnice in grenki encijan.
Imena encijana in Visokih in Nizkih Tur — Nemci pravijo pravilneje: Tauern — so enako stara. V njih tičita več kot dve tisočletji. Tisoč let poprej, kot so prišli Slovenci po dolinah do teh neprehodnih gorskih sten, je paslo po teh gorah svoje črede pleme keltskih Tavrov, ki je zapustilo svoj spomin v imenu gorovja Tauern In tudi encijan, o katerem poje pastir po teh planinah, je dobil ime po keltskem kralju Genciju, ki je izvažal obenem s svinjami ta konji z Gorjancev na rimski trg tudi grenki encijan za rimske patricije, kronično zapečene od neugnanega lukulskega uživanja.
Daleč tam na desni pohaja po zeleni rebri pastir za razkropljeno čredo sivih krav. Ros se ne oblači več v kože jamskega medveda, vendar se način njegovega življenja ni kaj prida izpremenil od časov keltskih Tavrov. Tu živi s pravljičnimi bitji in demoni svojih dedov ta že od pamtiveka deli s kravami nadlogo parkljevke in slinavke. Strašno primitivno stajo, ki je res skrivnost, česa človeka in živali pravzaprav varuje, mu rušijo viharji, podira sneg in odnašajo plazovi. Večni zmagovalec v tem krutem boju pa je vedno slabotni človek.
V osojnih globačah se borijo zadnje krpe snega s poletnim soncem, ki zmaguj o tu le kratek čas v letu, pa nikoli povsem ne zmaga. Cesta preko sedla je prehodna samo poletne mesece, komaj od začetka junija do konca oktobra; turistom pa jo priporočajo le od srede julija do srede septembra. Sreča, da se ni posrečil junijski načrt naše Avtomoto zveze. O kresu je tukaj gori še neprijetna zima.
BOGOVI STRAŽIJO PRELAZ
Prav na sedlo Visokih vrat, Hochtor, se nam ni treba dvigniti. Sedemdeset metrov pod prelazom je predrla nova cesta goro v predoru, dolgem 311 m, ki je na zunaj čisto kakor naš nedograjeni na Ljubelju. Na desni poleg njega je nizko, s klesanim kamnom zidano gostišče.
Na staro pot, ki je držala preko sedla, ne stopi danes več človeška noga. Domačini so ji rekli »rimska cesta«. Njena starost je z najdbami izpričana več kot dva tisoč let, ni pa dvoma, da je še starejša.
Kdo ta kdaj jo je utrl? Če ne prej, trgovci s soljo. Ko se je človek nehal preživljati le z divjačino ta je tudi nehal bloditi s čredami za novo in novo pašo, ko si je zgradil prva naselja ob prvih zasejanih poljih, mu je ob rastlinski hrani začelo terjati telo soli. V Hallstattu na Gornjem Avstrijskem je bilo že v predkeltskih časih veliko evropsko tržišče tega potrebnega dodatka človeški hrani. Prva pot feničanskih mornarjev okoli Evrope je dobila ime »solna pot«. Tisti čas je bila tudi kopna Evropa preprežena s »solnimi potmi« in tudi iz solnograških krajev so odhajali tovori te rudnine čez grebene Alp v južne kraje v zameno za izvrstne izdelke etruščanskih rokodelcev.
»Solne poti« bi morale biti Imenitnejše od »jantarskih«, ki jih Je utirala le človekova nečimrnost. In vendar se o teh uče otroci v šolskih knjigah, medtem ko o »solnih« ne čujejo ničesar.
Nad predorom Visokih vrat so pobožni gradilci ceste napisati besede: In te Domine speravi. Pobrali so jih z nekega denarja iz časov Marije Terezije. Novec so našli delavci, ko so vrtali severna vrata v predor.
Neki Gauleiter je velel napis izsekati, po vojni pa so Avstrijci — že zato, da dokažejo, da so bili proti Hitlerju — pohiteli besede obnoviti.
