Slovenski poročevalec, 26. oktober 1955
8125 m visoki Manaslu je izbran za cilj naše alpinistične odprave
Vsak vzpon alpinistov katere koli narodnosti na katerega koli izmed visokih vrhov vzbuja zanimanje po vsem svetu, posebno pa še v državi, s katere so alpinisti doma. Nič čudnega ni torej, če pri nas že dalj časa krožijo vesti o vzponu naših alpinistov med osemtisočaki. Morda se o tem širijo mnoge resnične in neresnične govorice. Prav zato je bila včeraj tiskovna konferenca, s katere vam posredujemo nekaj zanimivih beležk.
Ideja v vzponu na najvišje gore na svetu ni nič novega. Že dolgo se naši gorniki ukvarjajo s temi željami. Na zadnji skupščini Planinske zveze Jugoslavije je prišlo slednjič do soglasnega sklepa, da naša odprava krene na pot v jeseni leta 1956 ali najpozneje spomladi leta 1957.
To bo prva pot Jugoslovanov v masiv Himalaje. Prav zato slišimo pogoste pripombe, da naši alpinisti niso sposobni za takšno početje, da nimajo potrebnih izkušenj skratka, vse to je precej tvegano. Vse to je morda res, vendar je treba pač začeti! Jugoslavija je namreč še edina preostala alpska država, ki še ni poslala svoje ekspedicije na Himalajo. In prav gotovo lahko trdimo, da naši alpinisti niso prav nič slabši kakor iz Avstrije, Italije, Švice ali Francije. Razlika je samo v tem, da naši doslej še niso prišli dalje od Centralnih Alp. Lahko, pa se seveda pohvalijo, da so preplezali večino najtežjih smeri v Evropi, da so tvegali celo take vzpone v slabem vremenu, ko so drugi nehali.
Pravzaprav s pripravami za to odpravo še niso daleč, saj ni težko uganiti, da so potrebe za tako akcijo ogromne. Za zdaj so najvažnejši problem finančna sredstva. Planinska zveza seveda nima tako velike vsote, da bi odpravo omogočila, zato pričakujejo pomoč od odgovornih forumov in oblasti. Vsota, ki je potrebna za najnujnejše, ni majhna, saj znaša okoli 45 milijonov dinarjev, od tega 25.000 dolarjev.
Šele takrat, ko bo ta denar na voljo, bodo lahko pričeli z resnimi pripravami: z nabavo opreme, s treningom in podobnim. Zanimivo je, da alpinisti pričakujejo, da bodo del opreme dobili od domačih tovarn, kar bo seveda pomenilo veliko reklamo za naša podjetja doma in na tujem. Nekaj opreme bo treba nabaviti v tujini, predvsem aparate za kisik, šotore in še nekatere tehnične stvari.
Naši alpinisti se bodo — če pojde seveda vse po sreči — odpravili na pot prihodnjo jesen.
Njihov prvi cilj bo prestolnica Nepala, od ondod pa do vznožja gore Manaslu pa je še 18 dni hoda.
Zakaj so izbrali ravno Manaslu? To je eden izmed treh osemtisočakov, ki so še nedotaknjeni. Za enega izmed, in sicer Lhotse, kandidirajo Švicarji, o njem pa tudi ni neznano, da je precej težji od Mount Everesta.
Tudi drugi Daulaghiri (8172 m) je tehnično zelo zahteven in nepristopen. Medtem ko je Manaslu najbližji mestom in naseljem v Nepalu, pa tudi tehnično ni tako močan. Seveda tudi višina 8125 m ni od muh! Zanimivo je, da vlada v Nepalu razdeljuje te vrhove zainteresiranim državam na posebne prošnje in tega dovoljenja za vzpon na vrh ni mogoče dobiti tako lahko.
Za vse te te gore se zelo zanimajo alpske države, za Manaslu posebej pa še Japonci, ki so ga že dvakrat naskočili, a so obakrat omagali nekaj sto metrov pod vrhom. Zadnja odprava je doživela neuspeh predvsem zaradi slabe organizacije, saj jim je zmanjkalo hrane in goriva.
Kakšna bo naša odprava, to je nedvomno vprašanje, ki najbolj zanima vse tiste, katerih oči so že sedaj uprte v zemljevide Nepala. Na to žal nismo dobili odgovora, ker je pač še prezgodaj. Vse planinske zveze po republikah bodo predlagale svoje kandidate, ki bodo trenirali v posebnih pogojih, zatem pa bo februarja 1955 prvi »uradni trening«. Jasno je, da morajo biti člani odprave dobri alpinisti, močni in zdržiljivi ljudje. Zaenkrat je v načrtu, da bo ekspedicija štela 10—12 članov, med katerimi bo 7 alpinistov (3 naveze in eden za rezervo), 2 zdravnika, vodja odprave in morda tudi dva znanstvenika. Izkušnje iz Himalaje kažejo, da so za take odprave najprimernejši ljudje med 30. in 40. letom starosti. Le-ti imajo dovolj izkušenj, dobro alpinistično znanje in tudi močno moralo ter življenjske izkušnje, kar je pri takih nalogah večkrat odločilno.
Vzpon na Manaslu bo precej olajšan, ker bo odprava uporabila izkušnje prejšnjih japonskih odprav. Razen tega so se po tem pogorju že udejstvovale tudi francoske in italijanske ekspedicije, ki bodo s svojimi izkušnjami rade pomagale našim. Naj večji problem bo prav gotovo tovor, katerega bo okoli 4—6 ton. Za prenos tega bodo uporabili okoli 300 nosačev, medtem ko bo pri vzponu samem sodelovalo okoli 13 šerp. Zanimivo je, da mora vse te oskrbeti s potrebno opremo odprava sama. Vrh tega pa jim mora plačati še dnevnice in vse ostalo. Oprema ostane trajna last šerp! Na poti na Manaslu so Japonci postavil, osem taborišč, ki so bila vse pod vrhom vedno bolj pogostna. Naša odprava seveda ne bo opremljena prvovrstno, kakor je bila n. pr. neka italijanska, ki je imela s seboj celo žerjave in dvigala. No, kljub temu so naši alpinisti prepričani o uspehu. Zavedajo se, da bo vse ljudstvo spremljalo njihove napore in zato bodo vložili vse sile in vse znanje, da bo jugoslovanska zastava zavihrala na vrhu 8125 m visokega Manasluja.
