Jutro, 24. julij 1921 dLib.si

Mount Everest ali kakor ga imenujejo domačini, Gaurisankar, najvišja gora sveta, se nahaja v južnem gorovju Himalaje, nekako na meji med Indijo in Tibetom. Visok je 8810 metrov. Človeška noga doslej baje še ni stopila na vrh mogočnega Gaurisankarja.
Kakor smo nedavno poročali, se je letošnjo spomlad odpravila večja angleška ekspedicija, da doseže vrh tega gorskega velikana. Dne 7. junija je objavil angleški polkovnik Howard Bury prvo poročilo s pota na Gaurisankar. Poročilo naglasa velike težkoče potovanja in opisuje divno krasoto narave. En član ekspedicije, dr. Kela, je omagal že v prvih dneh. Zadela ga je srčna kap. Bil je nad 50 let star in ni prenesel velikih strmin.
Naš prvi pohod — poroča kolonel Howard Bury — nas je vodil skozi ozemlje Sikkim, skozi goste hrastove gozdove. V močvirnem podnebju uspeva mahovje in praprot v bujni vegetaciji. Potem smo prišli na obširne čajne poljane v dražestnem zelenju: tu in lam smo naleteli na debela praprotna debla, pokrita z ovijalkami in orhidejami. Po bujnih rastlinah spreletovajo pisani metulji, na katerih obiluje zlasti dolina Teesta. Krasen je pogled na penečo se reko Teesta, ki z višine 6000 čevljev šumi in grmi čez mogočno skalovje. Spenjamo se 3000 čevljev visoko proti Kalimpongu skozi gozdove velikega rdečega sleča (rhododendron). Vriskanje in pokljanje v vejevju nad nami nas opozarja na opice, ki radovedno motrijo našo ekspedicijo. Vreme je bilo obupno. Komaj za trenutek je ponehal dež. Dež, ki takoj premoči vsak gumast plašč in prodira do kožo. Drugi dan hoda stopali smo proti Pedongu kakih 3000 čevljev visoko, potem pa zopet do 2000 čevljev navzdol. Na tej poti se mi je nudil eden najkrasnejših prizorov: 15 do 20 čevljev visoka živa meja, posuta s stotinami trobentastih cvetov, vsak približno dva metra v premeru in vsaj tri metre visok. Ponoči so se ti cveti svetlikali ter razširjali redko opojen vonj. Z našimi mulami smo imeli smolo. Dobro rejene in gladke so bilo dospele v Darjeliug, a kmalu se je pokazalo, da ne prenašajo težkoč gorskih strmin. Že v ozemlju Sikkim so mnoge omagale. Četrti dan hoda od Pedonga do Ronglija, četudi samo 12 milj daljavo, je bil posebno naporen. Pot nas je peljala skoraj 3000 čevljev strmo navzgor, na drugi strani 3500 čevljev navzdol in potem zopet 2000 čevljev navzgor. V teh krajih so prideluje še, riž in koruza. Številni jastrebi so napadali naše mule, čim je katera omagala in obležala na tleh. Naslednji dan smo mule zamenjali s konji. Omagovanje mul je našo ekspedicijo že v prvih dneh resno ogrožalo in bili smo prav zadovoljni, da smo dobili konje one čudovite pasme, ki se z lahkoto povzpno do višine 6000 čevljev. Ker so bila pota izprana od dežja, smo morali konjem posvetiti posebno pozornost. Blizu Sedonha je dež privabil neštevilne pijavke iz svojih skrivališč. Čepele so na vsakem kamnu in od naših ubogih konj je kapala kri na skalnata tla.
Pohod od Sedonha do Guatonga je bil izredno težaven in naporen. Premagati je bilo treba v eni turi strmino nad 5000 čevljev na osem milj. Iz pasu pijavk smo dospeli v divno pokrajino velikanskega sleča. Na višavi 10.000 do 12.000 čevljev je cvel rododendron v najkrasnejših barvah: oranžasto- rdeče, roza, rumeno, sivorjavo, temnordeče, belo, svetložolto. Celo obgorje je bilo s cvetjem posuto.
Dne 24. maja smo dospeli do sela Gnatong v višavi 12.000 čevljev. Selo je borno, a prebivalci so ponosni na to, da se ustavljajo tamkaj karavane, ki so namenjene v Tibet.
Iz drugega poročila z dne 15. junija jo razvidno, da je ekspedicija medtem dospela do naselbine Phari, kjer se mora obrniti proti zapadu, da se približa svojemu cilju, Gaurisankarju. O tem potovanju poroča kolonel Howard Bury, skriptor ekspedicije, med drugim: V dežju, megli in mrazu zapustili smo Guatong, zadnjo naselbino v ozemlju Sikkim. Pot do prelaza Jelepla (14300 čevljev visoko) ni bila posebno strma. Kup kamenja na snežnih mlakužah zadnje zimo označuje mejo Sikkim – Tibet. Na drogih privezano so v vetru plapolale z molitvicami popisano cunje.
Na, pohodu navzdol smo prišli končno iz megle in dežja. Prvič smo zopet zagledali sinjo nebo. Po strminah navzdol smo dospeli v dolino Humbi, kjer je vegetacija precej podobna evropski: igličasto drevje in breze, med katerimi cvete sleč v polni krasoti. Mimo starega in razpadajočega poslopja kitajske carinarne smo prišli v rodovitne kraje. Krompir in ječmen dozorevata, hiše so podobno onim v alpskih deželah. Yatung, 9400 čevljev visoko, je dražesten kraj. Vasi so čedne ter pridelujejo obilo jabolk, hrušk, krompirja, ječmena in ajde. Zrak preveva vonj divjih rož. Obiskali smo samostan Galinka, kjer se poleg raznih podob Buddhe nahaja molitveno kolo v premeru poldrugega metra. Kakor nam je pripovedoval višji lama, je na notranji strani tega kolesa napisanih poldragi milijon molitev, ki se ob vrtenju obračajo vedno proti nebu. Pri vsakem okretu zazvoni srebrn zvonček. Menihi imajo živahno kupčijo s sobami Buddhe, narejenimi iz bakrenaste prsti.
Naslednjega dne smo potovali daljo do samostana Donka. Nadejal sem se, da, najdem tamkaj starega, učenega prijatelja Geshe Rimpocke. Bil je v Lhassi in mogočno svetišče je bilo v temoti. Samostan hrani 108 svetih knjig z mnogimi podobami Buddhe. Tudi svetovno znani vedeževalec tega slovitega samostana je bil odsoten. Njegova vedeževalska oprava je ležala na njegovem prestolu: rumena obleka, srebrno pokrivalo s puščicami in strelnim tulcem ter z umetno izdelanim trirogljem. Na privatni verandi Rimpockejevi smo pili čaj iz fino cizeliranih srebrnih skodelic.
V živahnem galopu smo jahali dalje po ravnini Lingmaton. Nekoliko milj pred Phari, ob penečem se Amochu, nahajajo se, najlepši brezovi gozdovi, kar sem jih videl v svojem življenju. Na višavi 14.000 čevljev sem slišal kukavico, ki je sedela na brzojavnem drogu. Phari, umazana naselbina, leži 15.100 čevljev visoko. V bližini se dviga v višavo mogočni Chomolhari. Ko smo prispeli v Phari, so vodebi gradili svoja gnezda pod strehami bornih kajžic.