Pot na Everest zamejcem še zaprta

Primorski dnevnik, 11. november 1990

Uspeh, manjši uspeh ali celo neuspeh?
Domači člani odprave Alpe-Adria na Everest, ki jo je organiziralo Slovensko planinsko društvo iz Trsta v sodelovanju s Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, so se »spovedali« in obenem posredovali nekaj podrobnejših vesti o svojem potepanju na prostranih pobočjih najvišje gore na svetu.
Dolg razgovor se je dotaknil osebnega doživetja posameznikov, strokovnosti, kritične analize o sestavi ekipe pod oznako »Alpe Adria«, motivacije za morebitne podobne poskuse in zanimivosti.
Na razpolago so bili Davor Zupančič, Dušan Jelinčič, Lenart Vidah in Tatjana Gregori, ki je v Nepal odšla le malo več kot trekingašica, čeprav skupaj z udarno skupino, na licu mesta pa je »tvegala«, da osvoji vrh in je na vsak način dosegla častitljivo višino kakih 7500 metrov!
Ker je šlo za zelo prestižen cilj, morda ni vredno omenjati dogodkov, ki so bili značilni le do baznega tabora. V živo je je odprava prešla, ko se je bilo treba začeti vzpenjati, prenašati tovore, postavljati tabore v vse ostrejših pogojih.
Čeprav je imela naša četverica izkušnje s hribi in tudi zelo zahtevnimi, ima juriš na Everest le svoj emotivni čar.
Davor Zupančič je uspešno opravil vlogo tehničnega vodje odprave. V Himalaji je že bil leta 1985, ko je ekipa SPDT skušala priti na vrh Južne Anapurne.
»Res sem bil v Himalaji in tudi tedaj nisem dosegel zastavljenega cilja. Odprava na Everest ima seveda poseben čar. Navkreber stopaš z zavestjo, da ima vsak korak večjo vrednost. Sicer me vsi hribi, naj bodo to Alpe ali gorstva v Afriki in Južni Ameriki, emocionalno močno prevzamejo.«
»V primerjavi s prejšnjim poskusom v Himalaji,« je nadaljeval Zupančič, »je bil letošnji vzpon precej zahtevnejši, in to le zaradi višine, medtem ko je bil s tehničnega vidika gotovo enostavnejši. In tudi vreme ni bilo tokrat boljše kot na Anapurni.«

Vrh si gledal relativno od blizu. Je ostala v tebi praznina?
»Ob odhodu iz Trsta se mi je zdel vrh Everesta nekaj zelo oddaljenega od mojih zmogljivosti, utopističen in nedosegljiv. Nato sem spoznal, da stvari le niso tako nemogoče in da gre zadeva od rok. Začenjal sem biti prepričan, da bom prišel na vrh…. No, ko mi to ni uspelo, sem bil nemalo razočaran in potrt.«
Lenart Vidali je povedal: »Odprava je bila v primerjavi s prejšnjo našega SPDT bolje organizirana. Hrib tehnično ni predstavljal uganke, pač pa je bilo jedro napora v višini. Meni se je vse zdelo veličastno. Primerjava z Anapurno je težka. Ni namreč rečeno, da je vzpon na vrh, ki je višji, tudi važnejši. Odkrito povedano, meni je ostal v lepšem spominu poskus na Anapurni. Čutil sem se tedaj bolj protagonist in bolje postavljen v celoto.«

Pride pri tebi v poštev občutek različne strokovne pripravljenosti posameznih članov odprave ali celo manjše od tiste, katero so morda imeli člani odprave s številnejšimi izkušnjami?
»Ne! Nikakor ne gre za to. Mojo samozavest so nekako potlačili le šerpe, ki so dejansko veliko bolj zmožni od nas. V taki meri, da bi mi lahko ostali doma…. dodal bi še, da je osebni neuspeh na Everestu pustil manjšo rano kot jo je pred petimi leti Anapurna in to kljub prepričanju, da bi tehnično v znosnejših pogojih tudi prišel na vrh.«

Dušan Jelinčič je dal nekaj primerjav z vzponom na Broad Peak pred štirimi leti: »Organizacija odprave je bila letos podobna tisti v Karakorum, s katere pa imam lepši spomin. Delno zato, ker je bila moja prva, ne nazadnje pa tudi zato, ker sem tedaj stopil na vrh osemtisočaka, kar mi letos ni uspelo.« »Neprijeten občutek, da nisem prišel na vrh, sem skušal racionalno razčleniti in sem se prepričal, da sem kot ostali člani odprave storil svojo dolžnost in da nam je končni naskok preprečilo le slabo vreme. Razlogi za neuspeh so bili objektivni. Razočaranje pa je podzavestno. Ostane. Nobena trezna analiza ga ne more docela izbrisati.«

Tatjana Gregori, novinka v tistem svetu: »Zame je bila izkušnja prva. Dotlej nisem šla više od Mont Blanca. O razliki niti ne bi mogla ničesar povedati, ker so že razmerja v Himalaji taka, da postavijo vse v drugačno luč.«
»Osvojiti Everest,« je pristavila, »so verjetno sanje vsakogar, ki zahaja v hribe ali se celo prišteva med alpiniste. Pod goro sem počasi spoznala, da se sanje lahko tudi uresničijo. Pričakovala sem vse veliko težje, stvari pa so stekle brez bistvenih težav. Ni bilo pravega plezanja, odločala je v prvi vrsti kondicijska priprava. Ko sem se dokončno vračala v dolino, mi je šlo na jok.«

Oprema in dinamika vzpona
Davor Zupančič je bil zadolžen za celotno opremo odprave.
»Nismo imeli nobene posebne naloge, da bi preizkušali kakšne novosti pri uporabljenem materialu. Vse je bilo klasično in že preizkušeno, od spalnih vreč do višinskih šotorov in drugih drobnih pripomočkov.«
»Novost je bilo predvsem zdravniško testiranje, ki ga je organiziral dr. Borut Spacal, izvajal pa naš zdravnik Žare Guzej, dokler ni sam Spacal s svojo ekipo dosegel baznega tabora. Meril je količino kisika v krvi, štel utripe med napori na velikih višinah in ne vem še kaj vsega…«

So tamkajšnje meritve dr. Spacala imele kot posledico tudi morebitne takojšnje terapevtske posege?
»Ne. Mislim, da je bilo tisto delo opravljeno zgolj v raziskovalne namene. Sicer je naš zdravnik ukrepal v sodelovanju s Spacalom in sproti ugotavljal, kakšno je bilo naše stanje, če smo bili torej primerni za višino ali ne.«

Kako se je odprava »dvigala« in kako so se gradili upi za osvojitev vrha?
»V bazni tabor smo prispeli 7. septembra. V dveh dneh smo ga primerno uredili in se tretji dan že začeli dvigati. Postavili smo prvi višinski tabor in v njem tudi prespali. Četrti dan smo s šerpami že znosili šotore in nekaj druge opreme v drugi višinski tabor. Postavili smo sicer le en šotor, nato pa se vrnili v enko. V naslednjih dneh smo drugi tabor primerno utrdili. To je bilo 12. septembra.«
»Iz drugega višinskega tabora smo za nadaljni vzpon izbrali ameriško smer, čeprav z lažjo varianto. Izkazalo se je, da je bila pot tehnično dokaj težka in zahtevna. Vsekakor smo po njej dosegli višino 7500 metrov. Od tam bi morali izvesti prečenje po Severni steni, naleteli pa smo na zelo obilen sneg z veliko in stalno nevarnostjo plazov. Obrnili smo se nato na klasično pot preko Južnega sedla in postavili tetji višinski tabor. Naveze, ki bi poskušale priti na vrh, bi nato višje postavile še en tabor. Načrtovali smo, da bomo imeli na Južnem sedlu zadnjo odskočno postojanko, do tega pa ni prišlo. Prvi naskok je odbilo vreme.«

Vrh pa je bil osvojen predčasno glede na okvirni načrt. Ostali ste po uspešnem vzponu trojice iz Slovenije in šerpe verjetno nekaj dni čakali, da se vreme umiri. Je k dokončnemu umiku bolj prispevalo vreme ali pa nezadostno znanje in pomanjkanje izkušenj? Doslej je bila omenjena precejšnja nezahtevnost hriba, pri čemer pa moramo upoštevati, da je na višini 7000 in več metrov vse težje.
»Predčasni prihod na vrh pomeni, da se vsako leto razmere spremenijo in gotovo ne obstaja že vnaprej določen čas, ko bi bilo vreme primerno za podvig. Vse odvisi od vremenskih muh in ne od koledarja. Letos je bil ugoden čas nekoliko prej od običajnih terminov, dejansko pa je bilo celotno ugodno obdobje omejeno le na štiri dni, točneje od 4. do 7. oktobra. V tem času so ekspedicije, ki so naskakovale vrh, v glavnem tudi uspele. Nikomur se kaj takega ni posrečilo ne prej in niti ne kasneje.«
»Andrej in Marija Štremfelj z Jegličem in šerpo so vrh dosegli 7. oktobra, torej zadnji dan letošnjega optimalnega obdobja. Imeli smo še zadnjo priliko dan kasneje. Bil sem na nekakšnem startnem položaju 8. oktobra. Poleg slabega vremena, ki ni dopuščalo varnega vzpona pa sem imel tudi telesne težave in nisem mogel nadaljevati. Počakal sem še en dan, nato pa je bilo vse prepozno.«

Je bila trezna zbranost ob motivaciji bližine vrha tista, ki je spričo vremenskih razmer in zdravja odsvetovala tveganje ali je bilo nekako materialno nemogoče napredovati?
»Slabo sem se počutil že ob odhodu iz baznega tabora in nič se ni izboljšalo vse do tabora tri. Stalno sem bruhal in vse večje višine so dodajale svoje. Bil sem močno dehidriran. Sklenil sem zato,-da počakam še en dan, medtem veliko pijem in nato še enkrat poskusim. Žal je bilo prepozno.«

Postavljanje višinskih taborov pomeni večkratno vračanje v bazo in prenašanje raznih tovorov. Kolikokrat si startal iz baze na višje postojanke?
»Velikokrat. Prvič je bilo 9. septembra, ko smo šli postavljat prvi tabor… Sicer sem prej pozabil povedati, da je bila pot od baze do prvega tabora najnevarnejša, ker je bilo treba vsakič preko ledenega slapa. Ta se stalno premika in podira in je terjal že veliko žrtev. No, vsega sem iz baze odšel petkrat in sem moral biti na ledenem slapu skrajno previden desetkrat. Tabor ena pa pomeni v takih odpravah prvo stopnjo aklimatizacije. Kasneje se ta postojanka navadno izpušča, ker se po znani in nekako utrjeni poti lahko v 5 – 6 urah doseže naravnost dvojko. Isto velja seveda tudi pri spuščanju.«

O dinamiki odprave, o osebnih izkušnjah in razlogih neuspeha so spregovorili tudi drugi:
»Dejansko edini problem je bil prehod ledenega slapa med bazo in enko. Mislim, da sem tamle skozi šel desetkrat, drugače pa sem se “vrtel” više, recimo med dvojko in trojko. Ko sem skušal doseči vrh – bil sem s Tatjano – sem začutil učinke višine. Moj problem je bil pomanjkanje tekočin. Vreme je bilo tisti dan tudi ugodno.«
»Vode pa v dvojki nisem mogel piti, ker nisem našel kuhalnika, ki je ostal nekje izven šotora. Med radijskem pogovorom s Štremfljem sem ga pozabil vprašati, kje je ostal kuhalnik. Ponoči je namreč nekoliko snežilo in marsikaj prekrilo.«
»Obrniti sem se moral prav zaradi posledic dehidracije. Vrnila se je tudi Tatjana in zaradi tega sem se počutil nekoliko zbit in z občutkom krivde.«

Je bilo torej pri tebi odločilno pomanjkljivo zdravstveno stanje?
»Vsekakor. In tudi morda to, da se nisem točno pozanimal, kje je ostal kuhalnik, ki bi zadevo olajšal, morda pa tudi rešil. V drugi priložnosti sem se vzpenjal od dvojke na trojko s Tatjano in Sergiom (De Infanti). Do tabora sem prišel prvi in začel kuhati čaj. Pol litra čaja se tam kuha celo uro. Nekako po tej uri je prispel Sergio in čaj spil on. Pristavil sem znova in prišla je Tatjana ter čaj spila ona. Bila je že sedma zvečer. Legel sem, ne da bi pil.«

Kaj pa trening za to odpravo? Torej sredstvo, s katerim bi se ustvarile morebitne rezerve moči za hujše primere?
»Za to odpravo sem resnično treniral malo. Odpotovali smo poleti in prej sem moral delati doma na kmetiji. Nekajkrat sem treniral z Davorjem, nekajkrat tudi z Duškom. Vsekakor nisem občutil pomanjkanje rezerv. Do kondicije sem prišel kar tam med pohodom do baze in nato med aklimatizacijo. Ne vem, s kakšnim drugim športnikom bi se lahko primerjal…«

Zadevo o telesni pripravi se večkrat omenja, ker je bilo pred odhodom napisano, da ste pripravljeni kot košarkarji NBA. To je tu pa tam izzvalo celo ironične komentarje. Sicer so to rekli drugi in ne vi. Dušan Jelinčič je doživljal na tak način himalajsko dogodivščino:
»Preko ledenega slapa sem šel osemkrat, torej dvakrat manj kot ostali zamejski člani odprave. To pa zato, ker sem imel prvih deset dni težave z višino, nato pa tudi z očmi. Verjetno zaradi drugačnega zračnega pritiska. Nenadoma sem postal daljnoviden. Od blizu nisem videl ničesar. Med drugim mi je to preprečevalo, da bi bral. Konec koncev se ima v takih primerih dovolj prostega časa. To je bil zelo čuden zdravstveni pojav. Nato me je več dni mučila tudi angina.« »Zakaj nisem prišel na vrh? Vsi mi, ki smo dosegli tabor 3 nekje na višini 7300 metrov, smo bili verjetno zadostno pripravljeni za končni naskok. Ko bi jaz moral opraviti zadnji skok s Silvom Karom, je naju ustavilo slabo vreme. Precizirati torej moram, da je vreme ustavilo moj odločilen poskus. To seveda še ne pomeni, da bi zagotovo prišel na vrh Everesta.«
»Glede osebnega treninga sem bil na dobrem, ker sem že imel izkušnje z odprave na Broad Peak. Tedanji tovariši so mi svetovali točen program treninga. Naneslo je, da sem si letos kar trikrat nategnil mišico na nogi, kar je zavrlo vnemo pri delu. Resnično sem računal, da bi se za Everest pripravil z največjo skrbjo in bil tako na dobrem pri poskusu osvojitve vrha, dejansko pa sem odpotoval brez zadostne količine treninga. Moral sem se zato zanesti bolj na tisto splošno pripravo, ki mi je ostala od dolgoročnega prejšnjega dela.«
»Dvigovanje na himalajskem pobočju bi na športnem polju primerjal z maratonskim tekom. Plezanje na kratki steni bi lahko bil tek na 100 metrov, himalaizem pa spada v kategorijo maratonov. To velja predvsem za Everest, ki ni najtežji vrh, je pa gotovo najdaljši. Tu pridejo v poštev vzdržljivost, vztrajnost in moč volje pri premagovanju trenutnih kriz.«

Presenetljivo proti vrhu
Nepričakovano v odnosu s prvotnimi načrti se je tudi Tatjana Gregori vpisala med kandidate za osvojitev Everesta: »Preko nevarnega ledenega slapu sem šla osemkrat in dosegla tretji višinski tabor. Z Lenartom in Sergiom sem stopala tudi naprej, morala pa sem se vrniti. Glede treninga sem startala najmanj pripravljena od vseh, ker sem od doma odšla brez osvajalskih namenov, rekla bom skoraj kot turistka. V glavnem je spadala v mojo pripravo hoja po hribih, vendar brez izrazitega poudarka na vzdržljivost.

Na pot si šla kot priznana trekingašica. Kako se je potem spremenil tvoj status? Bolje, kdo si v okviru odprave prevzame odgovornost, da člana, ki ni bil namenjen za višino, spusti naprej? Ali se da nekako tudi uiti morebitni kontroli?
»V ekspedicijo sem vsekakor spadala in na podlagi plezalnih izkušenj, katere imam, sem novi status pridobila nekako avtomatično, brez kakega birokratskega posega.«

»Svoj čas si se pri Boru bavila z atletiko. Bi se lahko primerjala s katero od domačih športnic glede količine treninga? Ali na kratko: si več trenirala tedaj ali letos za odpravo na Everest?
Več sem trenirala tedaj ko sem se bavila z atletiko.«

Duh »Alpe-Adria« je bil obvarovan
Odprava pod oznako »Alpe Adria je bila sestavljena iz članov SPDT ter posameznikov iz Trsta, od drugod iz dežele F-JK, Lombardije in Slovenije. Na vrh so prišli le trije člani in vsi iz Slovenije. Nepalskim šerpam, ki osvajajo osemtisočake, je itak usojeno, da ostanejo zgodovinsko anonimni.
Odmevnost uspeha – ekspedicija kot taka je konec koncev osvojila vrh je pa zaradi pomanjkanja nacionalne kromatičnosti nekoliko trpela in v javnem mnenju je bilo celo izslediti mnenja, ki so se nagibala k požrešnosti ali k taktiki »golpeja.« Res so taka mnenja nastala v salonskem ali bulvarskem vzdušju, so pa prisotna.

»Logično je bilo,« je povedal Lenart Vidali, da bosta šla zakonca Štremfelj, Andrej in Marija, skupaj, kot sem šel tudi jaz s Tatjano. Da ni šel z njima tudi Lorenzo Mazzoleni, je bilo dogovorjeno že prej, ker se je alpinist iz Lombardije zmenil za navezo skupaj z Davorjem. Mazzolenija so celo vprašali, če pride z njima, ker pa se je slednji že predhodno zmenil z drugim članom, je šel z njima Jeglič. Odprava, v kateri sem bil jaz s Tatjano in Sergiom, je bila tudi mešana, Karo se je počutil slabo, Sterni in Petronio sta bila že odpotovala, tako da ni bilo nobenih diskriminacij.«

Ne mislim na diskriminacijo. Verjetno se je pričakovalo, da bo politkomisar odprave izrecno naročil, naj bodo naveze mešane, da bi se opravičil duh, pod oznako katerega je odprava šla na pot. Je že res, da je povsem normalno, da gresta mož in žena skupaj, vendar se je verjetno pričakovalo, da bo v odpravi izrecno vodilo, ki bo stremelo tudi po nekakšnem političnem uspehu.
»Vsak si za tako zahtevno pot izbere tovariša, ki mu najbolje odgovarja, kar v takih pogojih daje največ jamstva za uspeh. Naneslo je, da je prva naveza, ki je naskakovala vrh — Tatjana, Sergio in jaz — že zadoščala takim potrebam, o drugi, ki je vrh osvojila, sem že povedal, da bi bil v njej lahko tudi Mazzoleni, ki pa se je že dogovoril z Davorjem. Rešitev je v zahtevnih pogojih bolj učinkovita, če sloni na osebnih odnosih kot na birokratskem odločanju.«

Je možno, da te avtomatične sestave posameznih navez skrivajo določen egoizem, ker vsakdo skrbi predvsem za osebni uspeh?
»Osebni uspeh se išče na vsak način, v okviru odprave pa je nujno, da se mora na koncu nekdo tudi žrtvovati. Drugače je seveda pri plezanju v alpskem slogu.« Svoje mnenje je k temu dodal tudi Dušan Jelinčič: »Preden greš na pot, je vse zelo birokratsko, papirnato in visokodoneče. Enkrat na licu mesta pa marsikaj odpade, enostavno ker problema ni. Ne gre več za to, kdo je Slovenec in kdo drugačne narodnosti. Odprava je celota in se vsakdo ravna po osebnem navdihu. Osebno sem recimo imel dogovor, da bom naskok izvedel s Silvom Karom, ki je odličen alpinist. In to je nastalo povsem naključno, ker sva bila istočasno pripravljena za tisti poskus. Sestava najine skupine, ki je bila tudi mešana in je torej zadostovala posebnim kriterijem, pa je nastala povsem naključno.«
»Življenje v odpravi je veliko bolj življenjsko kot med tiskovno konferenco doma. Je pač tako naneslo, pregled sestav navez in osebnih izbir pa izločuje vsakršno možnost namernosti.«
»Z boljšim vremenom v dneh po prvem uspehu, bi morda vsi prišli na vrh in bi tako odpadli vsi pomisleki, ki so morda prisotni med ljudmi.«

SPDT ima sedaj za seboj že dve himalajski izkušnji in nekaj svojih članov, ki so bili v tistem okolju že dvakrat. Ne glede na uspešnost, bi utegnila pomeniti samozavest v lastne moči vzpodbudo za nove odprave v prihodnjih sezonah. Mimo društvenega mnenja, ki lahko nastane predvsem pod pritiskom iz baze, pa so bila mnenja naših gostov deljena in delno tudi usmerjena negativno. Lenart Vidali, ki sicer tudi kmetuje: »Odkrito povedano bi se raje odločil za alpski slog plezanja ali kvečjemu za manjšo skupino, recimo treh oseb. Odprava je nekaj zelo velikega, ki terja zelo veliko časa.«

Duško, boš ti kaj dodal?
»Trenutno je težko dajati take prognoze, ker sem močno nasičen. Prej pa bi rekel, da je ponovitev nekaj takega malo verjetna. Alpinizem je konec koncev le delček človeške izkušnje in bi v bodoče raje izbral nekaj manj avanturističnega.«

Tatjana Gregori: »Jaz še študiram in za to priliko nisem imela posebnih problemov s časom. Moram se odpočiti tudi mentalno. Bi pa še kdaj rada bila blizu.«

»Komaj sem se vrnil«, je povedal Davor Zupančič, ki je edini že pokazal znake drugačnega razpoloženja, »in sem zanesljivo nasičen vsega. Vem, da bom še hodil v hribe, predvsem v naše, v Alpe. Odprave so nekaj posebnega. Terjajo veliko denarja in veliko razpoložljivega časa. Vsekakor bi na kaj takega osebno še pomislil, če bi se ponudila prilika.«

V pripravi ekspedicije si imel zelo odgovorno vlogo nabave vsega potrebnega materiala. Si morebitno novo pot zamišljaš še vedno kot nekakšen vodja ali bolj kot izrazit alpinist?
»Zadnjih 6 do 7 mesecev sem res imel neverjetno veliko dela in sem šel na pot stresiran. Sedaj bi bilo seveda težko, da bi se takoj lotil kake novega načrta, čez par mesecev pa bo vse mimo in verjetno bi me kaj takega spet navdušilo. Himalajski vrhovi so pač nekaj, kar ti živo ostane pred očmi.«

Je morda težka pridobitev statusa poklicnega alpinista odločilna pri načrtovanju tako zahtevnih podvigov?
»Status poklicnega alpinista je zelo nejasen. V bistvu je to verjetno edinole Messner. Zakonca Štremfelj morata delati, nekakšen profesionalec je Karo, ki pa mora tudi nekaj delati, vsekakor pa mora za ohranitev svojega statusa skrbeti sam. V Sloveniji je to zelo težko in težko je tudi pri nas.«

Doping, šerpe in okostnjak
Veliki šport so v prav v času vaše odsotnosti razburila odkritja primerov dopinga. Dva svetovna atletska rekorderja, dva nogometaša Rome in celo skakalcu v daljino iz Postojne so odvzeli kolajno z evropskega prvenstva. Precej pogosto se piše, da športniki, ki opravljajo dolge napore, jemljejo poživila, da podaljšujejo živčno razburjenost tudi v čas, ki bi moral biti namenjen počitku. Baje to velja recimo za vozače saharskega rallyja. Kaj je predvidevala lekarna naše himalajske odprave?
»O kakem posebnem dopingu v alpinizmu ne moremo govoriti«, je povedal Davor Zupančič.
»Izvzamemo lahko samo uporabo aspirina, katerega so nekateri od nas jemali. Prišel pa je v poštev pri višinah od 6500 metrov navzgor. Aspirin v naših primerih ni služil kot terapija proti zobobolu ali glavobolu. Imel je nalogo, da je pospeševal krvni pretok. Z izjemo aspirina, mislim, da drugega ni bilo.«

Kdo je še jemal aspirin?
Lenart? »Če sem ga vzel, je bilo, ker me je bolela glava ali kaj drugega. Zgolj iz terapevtskih potreb torej.«
»Ko sem začel imeti težave z višino, mi je zdravnik predpisal dvakrat na dan po pol aspirina. Tudi če je beseda doping morda predebela za nas, mislim, da nihče med nami ni jemal ničesar posebnega. Bilo je izven naše miselnosti. Če je kdo kaj jemal, so bile to le kakšne močnejše vitamine. Vem pa, da se pri nekaterih odpravah poslužujejo dodatnih sredstev, največkrat pa gre za močnejše vitamine ali zelo lahke anfetamine.«

Tatjana Gregori je bila s vprašanjem skoraj presenečena.
»Razen kakšnega aspirina v visokih legah drugega ne poznam.«

Razgovor se je vrtel, kot je bilo že v uvodu postavljeno, okoli poti med bazo in višinskimi tabori. Ste med pogostimi vzponi zabeležili kaj posebnega?
»Omenil bi srečanje med sprehodom z Žaretom v bližini. baznega tabora«, je svojo srhljivko začel Davor Zupančič.
»Iz ledenika, ki se stalno premika, prihaja na dan zgodovina vzponov na Everest. In našla sva okostnjak človeka. Nosil je še alpinistični pas, v roki pa je držal cepin.«

Ste ga skušala vsaj delno identificirati?
»Žare je menil, da je šlo za ponesrečenega šerpo. Bil je namreč nizke postave. Sam sem ocenil ostanke opreme. Cepin ga je postavljal nekako v 60. leta, strinjal pa sem se, da je bil šerpa, ker je bil pas še starejši od tistega obdobja. Alpinist bi v tistih letih gotovo nosil najsodobnejšega.«

Kaj so videle ženske oči Tatjane?
»Predvsem gnečo na območju baznega tabora. Toliko ljudi v tako odročnih krajih si nisem nikoli zamislila.«

Lenart je v svojem posegu omenil šerpe in njihovo odlično pripravljenost; Dobro jih je ocenil tudi Duško, ki je med drugim povedal, da so nosači v Karakorumu le navadni nižinski nosači, ki se v višino povzpnejo, ker so za to plačani. V Nepalu pa gre že za specializirano osebje, če ga lahko tako strogo in skoraj sindikalno uokvirimo.
»Višinski nosači dobijo v Nepalu od odprave po tisoč dolarjev za nakup opreme, katero sicer v glavnem že imajo od prejšnjih delovnih izkušenj. In tudi sicer dobivajo ne prav nizke honorarje, tudi za naše pojme. Njihova oprema je včasih dotrajana in ne najsodobnejša, odlično pa so pripravljeni telesno. Ko bi se plezanja lotili sistematično in fanatično kot mi, bi brez težav dosegli vse.«

Niso šerpe še pomislili, da bi lahko skoraj dobesedno nosili na himalajske vrhove turiste iz Amerike?
»Šerpe nosijo največ tovora, napenjajo vrvi, postavljajo šotore in večkrat bi lahko alpinista le povabili: prosim, vstopite. To pa je skoraj toliko, kot da bi ga dejansko nosili. Nekaj povem tudi za šalo, vsekakor pa so šerpe tisti, ki odločilno pripomorejo, da tujec, alpinist stopi na vrh. Šerpe so že sedaj dobro organizirani, upam pa, da se bodo v bodoče še bolje in bodo lahko oni vodili odprave. Že sedaj se dogaja, da so v okviru raznih odprav ljudje, ki so čisti turisti z oporo na gorskih vodnikih, ki jih vodijo proti ali celo na vrhove. V bodočnosti bi se takih poslov lahko lotili šerpe sami.«

Kronološki zapis J. Jamnika o poteku odprave na Everest
Vodja odprave Janez Jamnik je o poteku odprave zapisal:
15. avgusta: odprava je zapustila Jugoslavijo.
26. avgusta: z avtobusom iz Kathmanduja do vasice Jiri. Nato peš. Z enakimi sredstvi potuje tudi okrog 3.000 kg hrane in opreme.
7. septembra: vsi člani odprave z izjemo Jamnika, Jegliča in Kara so zbrani v baznem taboru na višini 5350 metrov.
10. septembra: postavljen tabor 1 na višini 5950 metrov.
13. septembra: postavljen tabor 2 na višini 6350 metrov.
14. -21. septembra: napetih 1500 metrov vrvi do zahodnega grebena (7500 metrov). Prvenstvena varianta (45—55 stopinj, 55—85 stopinj, 150 m, IV) na zahodni greben (ameriška smer).
23. septembra: postavljen tabor 3 na zahodnem grebenu.
24. -25. septembra: slabo vreme. V taboru 2 je padlo pol metra snega.
28. septembra: zaradi globokega snega na SZ strani Everesta in nevarnosti plazu je odprava spremenila smer in nad taborom 2 ponovno pričela plezati po smeri prvopristopnikov preko južnega sedla.
29. septembra: postavljen tabor 3 v zahodni steni Lhotseja (7200 metrov).
1. oktobra: postavljen tabor 4 (7906 metrov) na južnem sedlu. Mazzoleni je opravil prvi poskus vzpona na vrh.
2. oktobra: Mazzoleni je zaradi močnega vetra sestopil. Vsi so se zbrali v bazi.
4. oktobra: zabeležen je bil prvi uspešen poskus osvojitve. Na vrh so prišli Američan, Kanadčan in Francoz.
5. oktobra: vrh je osvojilo 8 alpinistov iz drugih odprav. Jeglič, Marija in Andrej Štremfelj so s šerpo Lhakpa Rito krenili iz baze v tabor 2.
6. oktobra: vrh je osvojilo 6 alpinistov drugih odprav. Četverica naše odprave je iz tabora 2 dosegla tabor 4.
7. oktobra: na vrhu Everesta skupno 14 alpinistov. Med njimi tudi naša četverica, ki je goro .osvojila ob 13.15.
8. oktobra: poskus je opravil Lorenze Mazzoleni. Zaradi močnega vetra je moral na južnem sedlu odnehati. Dosegel ga je sam. To je bil zadnji poskus vzpona. Vse nadaljnje je preprečil močan veter.
14. oktobra: nadaljnje poslabšanje vremena z močnim sneženjem.
16. oktobra: odprava je zapustila bazni tabor. 20.-23. oktobra: odprava se je vrnila v Kathmandu.

Bruno Križman