Alpinistične novice 46/1990

Šest dni alpskega stila zahodne stene Baghiratija

Janez Jeglič in Silvo Karo sta po vzponih v Patagoniji dosegla še en vhunski uspeh s smerjo v zahodni steni Baghiratija III
KRANJ — Nekaj časa je bila Patagonija tista, kjer sta oba domžalska alpinista plezala tehnično zahtevne smeri navpičnih granitnih sten. Potem ko sta sodelovala pri prvenstvenih smereh v Fitz Royu, Torre Eggerju in vzhodno steno Cerro Torreja, sta sama rešila tudi največji problem Patagonije — južno steno Cerro Torre.
Postala sta neke vrste specialista za tovrstna dejanja. Zahodna stena Bagiratija (6454 m) stoji v indijski Himalaji in je visoka 1600 metrov. Splezali so smeri levo in desno od osrednjega dela. Sredina zahodne stene pa je bila tarča mnogih poskusov in vsi so se končali neuspešno. Tudi poskus Silva Kara in Robija Supina, ki sta bila njej lani.
Janez Jeglič in Silvo Karo sta skupaj zdravnico Mojco Zajc po zapletih zaradi vstopnega vizuma in dovoljenja za vrh odpotovala od doma 15. avgusta, skupaj z odpravo Alpe-Adria Sagarmatha. Teden dni kasneje so že bili baznem taboru pod Baghiratijem in oba sta se takoj lotila dela. V steno sta prvič vstopila 27. avgusta ob tretji uri zjutraj in do večera priplezala približ­no 400 metrov visoko, do mesta, ki sta ga Karo in Supin dosegla ob lanskem poskusu. Pri nameščanju viseče poste­lje za bivak se jima je odlomil svedrovec, na katerem je bila le-ta pritrjena in padla sta za kakšen meter nižje, pri tem pa izgubila del opreme in hrano. Nadaljnji vzpon je bil tako seveda ne­mogoč in naslednji dan sta sestopila. Potem se je pokvarilo tudi vreme in naslednjič sta spet začela z vzponom septembra zgodaj zjutraj. Po začet­nih 300 metrih snežišča sta tega dne splezala še 8 raztežajev v skali. Težave so bile VIII. A1, naklonina v ledu pa do 85 stopinj. Drugi dan sta uspela preplezati samo 2 raztežaja (VII, A2), tretji dan 3 raztežaje (VII, A2), četrti dan spet 2 raztežaja (VII, A2), peti dan pa sta po 5 raztežajih, kjer sta imela zelo težko tehnično plezanje (A4, prosto pa do VII-) izstopila iz previsnega dela stene. Tako jima je za zadnji šesti dan ostalo lažje plezanje do vrha, ki sta ga dosegla 7. septem­bra ob 9.15 po lokalnem času.
Vreme je bilo v prvi in polovica drugega dne lepo, potem pa ves čas nju­nega plezanja slabo. Zapadlo je kakš­ne pol metra snega, zadnji dan pa ju je na vršnem delu oviral še močan veter. Na sestopu po SV steni, ki sta ga opravila v enem dnevu, sta za spušča­nje porabila prav vse kline in tudi 18 friendov.
Jeglič in Karo sta vzpon v izredno nevarni steni opravila v čistem alp­skem slogu. Zgornji del previsne stene pa je podoben »previsni njivi«, kot sta sama povedala. Skupno število razte­žajev, ki sta jih plezala v skali je 22. Zraven je treba prišteti še 300 m spod­njega ledišča (do 65 stopinj nakloni­ne) in zgornji del Škotske smeri, ki sta jo dosegla na grebenu. Med pleza­njem sta uporabljala opremo za pro­sto plezanje, ledno plezanje in vse vrste tehničnih pripomočkov. Med te­mi tudi najmanjša nože, rurpe, bakre­ne glavice in hudičeve krempeljce.
V bazo sta se vrnila samo z nahrbtni­kom, mokro spalno vrečo, cepinom in derezami. Vse drugo je ostalo v steni ali na sestopu.
V slabem tednu dni sta zaključila vzpon, ki je verjetno tehnično najtežji v indijski Himalaji. Glede na višino stene, višino gore, nevarnosti stene in predvsem glede na način, kako sta plezala, pa njun vzpon nedvomno spa­da med najtežje tovrstne na svetu.

TOMO ČESEN

Znamka ob uspehu Toma Česna
LJUBjANA – Na predlog Planinske zveze Slovenije in sestavljene­ga PTT podjetja Slovenije je skupnost jugoslovanskih PTT vključila v pro­gram priložnostnih poštnih znamk, ki bodo izšle v prihodnjem letu, tudi znamko v počastitev svetovno odmev­nega uspeha našega alpinista Toma Česna, ki je letos spomladi sam v alp­skem slogu preplezal 3000 metrov vi­soko, doslej še nepreplezano južno steno 8516 metrov visokega Lotseja v Himalaji.
Zelo redko najdejo uspehi vrhun­skih športnikov prostor na poštnih znamkah, tako pri nas kot v tujini. Zato bo imela jugoslovanska poštna znamka velik odmev po svetu; veliko je filatelistov, ki zbirajo znamke z do­ločeno tematiko, zlasti med mlajšimi prevladujejo zbiralci »športnih« znamk. O znamki bodo poročali do­mači in tuji časopisi, svoj prostor bo našla v katalogih poštnih znamk doma in po svetu. O njej bodo razpravljali na strokovnih filatelističnih sestankih. Skupnost jugoslovanskih PTT bo raz­poslala propagandno gradivo in ob­vezno količino znamk Svetovni poštni zvezi in vsem poštnim upravam, nje­nim članicam. Vrhunsko alpinistično dejanje Toma Česna, ki ga je možno enačiti s svetovnim rekordom ali z zmago na olimpijskih igrah, bo s poštno znamko obšlo ves svet, prišlo bo tudi v dežele, ki o alpinizmu ne vedo veliko.
Priložnostna poštna znamka bo izšla 24. aprila 1991 v 150.000 izvodih, vrednost bo 6,50 dinarja, kar je pošt­nina za pismo v tujino. Hkrati bo izšel tudi filatelistični ovitek »Prvega dne«.
Planinsko zvezo Slovenije je že obi­skal akademski slikar mr. Dimitrije Čudov iz delovne organizacije Jugomarka iz Beograda, ki je zadolžena za izdajanje poštnih znamk. S predstav­niki PZS in Tomom Česnom se je pogovoril o oblikovanju znamke, ki naj čimbolj verno prikaže največje de­janje sodobnega svetovnega alpi­nizma.

JOŽE DOBNIK

Drugi osemtisočak za Marijo Štremfelj
Po Broad Peaku (8047 m) je kranjska alpinistka splezala še na najvišjo goro sveta
KRANJ — Po vrnitvi mednarodne odprave Alpe-Adria Sagarmatha’90 je bilo o njej že veliko napisanega. Odprava je bila uspešna, njeni člani so splezali na vrh najvišje gore na svetu, 8848 metrov visokega Mount Everesta.
Sicer to ta čas ni nič kaj izjemnega, navsezadnje je bilo na Everestu že krepko prek 300 ljudi. Toda večina med temi je bilo alpinistov, medtem ko je število alpinistk mnogo manjše. In med temi imeni je sedaj tudi Marija Štremfelj, prva Jugoslovanka, ki se je leta 1986 z vzponom na Broad Peak v Karakorumu povzpela prek 8000 metrov. 7. oktobra je postala prva Jugoslovanka na Everestu in tako dosegla svoj drugi osemti­sočak. Odprava je imela v začetku v načrtu vzpon po ameriški smeri iz leta 1961 na zahodni greben in potem prek Hornbeinovega ozebnika na vrh. Dosegli so zahodni greben, 7500 metrov visoko in se potem obrnili zaradi globokega snega. Smer bi bila težja kot normalni pristop na Everest, toda kot so ugotovili na koncu – če bi se za spremembo odločili le dan kasneje, potem zaradi močnega vetra ne bi dosegli vrha Everesta niti po normalni smeri. Ta pa je kljub vsemu bil prvi cilj.

V odpravi so sodelovali Tomaž Jamnik, Andrej in Marija Štremfelj, Žare Guzej (zdravnik), Janez Jeglič, Silvo Karo, Dušan Jelinčič, Lorenzo Mazzoleni, Sergio de Infanti, Petronio Mauro, Lenard Vidali, Narco Sterni in Davor Zupančič. Tomaž Jamnik je imel kot vodja težave z zdravjem in se je moral vrniti domov še predno je odprava sploh odšla iz Kathmanduja.

Alpinistke na vrhu Everesta
Junko Tabei (Japonska) 16. 5. 1975
Phantog (Kitajska) 25. 5. 1975
Wanda Rutkiewicz (Poljska) 16.10. 1979
Hannelore Schmatz (Nemčija) 2. 10. 1979
Balchendri Pal (Indija) 23. 5. 1984
Sharon Wood (Kanada) 20. 5. 1986
Stacy Allison (ZDA) 29. 9. 1988
Peggy Luce (ZDA) 2. 10. 1988
Lydia Rradey (Nova Zelandija) 14. 10. 1988
Gui San (Kitajska) 9. 5. 1990
Ekaterina Ivanova (SZ) 10. 5. 1990
Christine Janin (Francija) 5. 10. 1990
Marija Štremfelj *(Jugoslavija) 7. 10. 1990
Catherine Gibson (ZDA) 7. 10. 1990

Potem ko so se odločili za spremembo smeri, so konec septembra postavili tabor 3 (7200 m) v zahodnem pobočju Lotseja in dva dni kasneje še tabor 4 (7906 m) na južnem sedlu Everesta. Prvi oktobrski dan je bil že opravljen prvi poskus proti vrhu (Mazzoleni), ki pa se je končal zaradi močnega vetra neuspešno. Četvorka Andrej in Marija Štremfelj, Janez Jeglič in Šerpa Lakpa Rita so iz baze odšli 5. oktobra do tabora 2, naslednji dan v tabor 4 in potem 7, oktobra zgodaj zjutraj proti vrhu. Dosegli so ga ob 13.15. Čisto po naključju se je zgodilo, da sta bila Marija in Andrej prvi par na vrhu Everesta, samo uro za njima je prišel na vrh tudi ameriški par. Štremfljeva pa je bila 13. alpinistka na vrhu. Od prvega ženskega vzpona Junko Tabei do danes je minilo celih 15 let, podatek, ki pove, da ženske ne splezajo na Everest kar po tekočem traku. Toda to so samo statistični podatki, ki včasih morda povedo preveč, včasih premalo. Pri Štremfljevi je poleg obeh dosedanjih osemtisočakov vsekakor treba prišteti še vse tiste vzpone v drugih panogah plezanja, ki jih večina žensk, ki so na osemtisočake splezale, nima.
Za Andreja Štremflja je bil Everest že drugič. Leta 1979 sta bila na vrhu skupaj z Nejcem Zaplotnikom kot prva Jugoslovana. Kot je dejal sam, je bilo takrat mnogo težje. Takrat je opravil 85. vzpon na Everst, letos je bilo to že 357. Za Janeza Jegliča je bil Everest prvi vrh nad 8000 metri. Toda tudi pri njemu je treba dodati vrsto odličnih vzponov na drugih področjih, nenazadnje se je mesec dni pred Everestom ubadal s povsem drugačnim problemom — zahodno steno Baghiratija, ki bo najbrž na njegovi lestvici daleč pred Everestom.

TOMO ČESEN

Program vrhunskega alpinizma in plezanja
Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS ponovno poziva alpiniste, plezalce ter njihove AO in PD, da prijavijo na KOTG PZS akcije, pri katerih računajo na podporo. Mišljeni so vrhunski alpinistični vzponi v tujih gorah in mednarodne tekme v šport­nem plezanju. Navesti je potrebno na­črt, udeležence, čas in finančni pre­dračun. Skrajni rok je 15. november.

Predavanja Pavleta Kozjeka
V domu španskih borcev bo jutri, 13. t. m. ob 19. uri predaval naš znani alpinist Pavle Kozjek. Naslov preda­vanja je Po gorah in dolinah perujskih Andov, v njem pa bo predstavil svoje vzpone. Vstopnice bodo na voljo uro pred predstavo.

Alpinistične šole
AO Vrhnika bo z letošnjo alpini­stično šolo pričel v petek, 16. t. m., ob 19. uri v prostorih društva na trgu Karla Grabeljška (prvo nadstropje).
AO Železničar Ljubljana pa bo s programom začel v sredo, 5. decem­bra, ob 19. uri na Trgu OF 3/1 (pri železniški postaji). Prijave sprejemajo vsako sredo med 19. in 20. uro do vključno 28. novembra. Vabijo tudi vse, ki jih zanima samo športno ple­zanje.

Grošelj jutri v CD
Kot smo že poročali, bo jutri, 13. t. m., ob 19. uri v srednji dvorani Cankarjevega doma predaval Viki Gro­šelj. Naj višji vrhovi kontinentov je naslov predstave, v kateri bo prikazal, vzpone na šest naj višjih vrhov različ­nih celin, ki jih je opravil od leta 1985 dalje.

Prva istrska odprava v Himalajo
V Nepal je odpotovala prva istrska himalajska odprava, ki ima v načrtu vzpon na 6.091 m visoki Pisang Peak. Sedem članov PD Glas Istre vodi Antun Filipčič, ki je pred odhodom pove­dal, da se je odprava dobro pripravlja­la. Z odpravo je odpotovalo tudi deset udeležencev trekinga. Istra, naš največji polotok, ima dolgo planinsko tradicijo. Prvo planinsko društvo so v Pazinu ustanovili že leta 1876.

Nov plezalni čevelj
V italijanski tovarni plezalnih in planinskih čevljev La Sportiva, so iz­delali nov model plezalnih copat, ki vsebuje nekaj presenetljivih inovacij.
V sodelovanju s plezalcema L. Lova­ne in H. Mariacherjem so izumili po­seben sistem zavezovanja z dvemi po­tegi. S tem, da je vezalka speljana okrog pete, so dosegli, da se copat popolnoma oprime noge, za razliko od prejšnjih izdelkov, iz katerih je peta vedno neprijetno drsela. Druga izboljšava je posebni gumijasti vložek v petnem delu, ki je na zunanji strani oblepljen z enako gumo, iz katere je podplat. Plezalka namenjena pred­vsem plezanju po umetnih stenah, kjer je velikokrat potrebno peto zata­kniti med oprimek in steno. Ti novi plezalni copati se imenujejo Maythos, v La Sportivi pa predvidevajo, da bo­do že v začetku decembra prišli na tržišče.

8c v Švici
Jürg von Kànel je v plezalnem cen­tru Lehn pri Interlaknu kot prvi pre­plezal smer Mission Miranda z rdečo piko. Smer poteka po 20 m dolgem in močno previsnem razu in je ocenjena z 8c. Ta čas je tudi najtežja smer v Švici.

N. R.

Za SP prepričljivi francoski zmagi
TRŽIČ – Na letošnji tekmi za svetovni pokal v športnem plezanju v Nürnbergu so udeleženci plezali na 12 m visoki in 18 m široki umetni steni, ki je imela obliko srednjeveškega gradiča. V četrtfinalu se je pomerilo kar 73 plezalcev in 40 plezalk iz 18 držav. Nagradni sklad je znašal 40.000 nemških mark.
Prvenstva se je udeležilo tudi pet plezalcev in tri plezalke iz Slovenije. Uradna reprezentanca, v kateri so bili Tadej Slabe, Igor Jamnikar, Nataša Stritih, Miranda Ortar in Simona Škarja z izjemo Slabeta ni posebno blestela.
V polfinalu nas je tako zastopal le Tadej Slabe in v končni razvrstitvi zasedel 19. mesto. Smer, ki se je pri­čela po polkrožnem oboku je bila Sla­betu zaradi svoje previsnosti pisana na kožo, ko pa je bilo potrebno s strehe prestopiti v rahlo previsno ploščo, mu je zmanjkalo moči in le s skokom je pridobil še nekaj višine. Takorekoč vsak plezalec, ki je ta detajl zmogel, se je uvrstil v finale, saj se je enega in istega oprimka pri naslednjem težkem gibu, dobra dva metra višje, dotaknilo kar sedem plezalcev in vsi ti so zasedli osmo mesto. V finale se je tako uvrsti­lo namesto osem, kar štirinajst fantov. Polfinalno smer sta do vrha splezala le Legrand in Moffat.
Naša dekleta so v četrtfinalu razo­čarala. Vsaj od Ortarjeve je bilo priča­kovati boljši rezultat, saj je na prvi letošnji tekmi na Dunaju dokazala, da je zmožna posegati po točkah svetov­nega pokala. Tam je namreč zasedla odlično sedmo mesto. A tokrat ni šlo, kljub temu pa je prišla najvišje od naših deklet.
V sobotnem polfinalu je bila prav gotovo najbolj nesrečna Američanka Lynn Hill. Takoj na začetku smeri, nekaj centimetrov nad tlemi, je pri gibu z roko izgubila ravnotežje in sto­pila nazaj na tla. Pomagalo ni ne žviž­ganje občinstva, ne njeno odkrito razočaranje. Pravila so pač taka: ko se plezalec z obema nogama odlepi od tal, vrnitev ni več mogoča in tako je drugouvrščena na lestvici v svetovnem pokalu na tekmi v Nürnbergu ostala brez novih točk.
Druge najboljše so z neverjetno gracioznostjo in lahkoto premagovale težave z oceno 7b+ in štiri polfinalistke so dosegle vrh smeri. V strehi kaka dva metra pod vrhom, so izvajale prave akrobacije z zatikanjem nog nad glavo.
V nedeljo smo v nabito polni dvorani pričakovali finale in se zgrozili, ko smo videli, kje v steni visijo kompleti za vpenjanje vrvi. S prečko v desno se je smer vila na notranjo stran oboka in potem po dokaj konkretnih oprimkih po njegovem robu. Če se plezalec ne bi pravočasno obrnil, bi moral enostavno plezati z glavo navzdol. Od kočljivega prestopa iz strehe v navpič­nico je bilo potrebno obiti pravokoten rob, v katerem so kasneje skoraj vsi tekmovalci imeli težave z ravnotež­jem. Sledil je previs in dve metrski strehi. Smer je bila ocenjena s 7c+ in organizatorji so nam pripravili pravi spektakel: Finalna smer je bila ista za ženske in moške. Obžalovali smo le to, da je Lynn Hill sedela med gle­dalci …
V končni skupni razvrstitvi med 6. dekleti in 14. fanti je najboljša, Isabel­le Patissier, dosegla enako višino kot 12. Scott Franklin. Tudi druga, R. Erbesfield, je prehitela dva fanta, tretja N. Raybaud pa enega. Štirje plezalci so dosegli vrh smeri in čakal jih je še superfinale. Od vseh je naj­bolj posrečeno plezal Jerry Moffat. Pod strehama je našel popolnoma svojo varianto v levo in namesto oprimkov je za levo roko uporabil pravokoten rob. Prav tam je bila smer omejena z rdečo črto, a na srečo mu roka ni zdrsnila čeznjo. Tu je vztrajal kar nekaj minut, preden se mu je po­srečilo »odkvačkati«. Na žalost pa je v tem detajlu izgubil preveč moči in ni dosegel vrha.
Superfinale v smeri z oceno 8a je odločil o končnem vrstnem redu fan­tov. Cabane je odnehal že po nekaj metrih, Hirayama pa je za nekaj deci­metrov presegel Cortijoja. Vrhunec prireditve je bilo plezanje Legranda, ki je z lahkoto zmogel skoraj vso smer in s skokom le za nekaj centimetrov zgrešil vrh.
Vrstni red – ženske: 1. I. Patissier (FRA), 2. R. Erbesfield (USA), 3. N. Raybaud (FRA),… 30. M. Ortar, 34. N, Stritih, 38. S. Škarja (vse YU) moški: 1. F. Legrand (FRA), 2. Y. Hirayama (JAP), 3. R. Cortijo (FRA),… 19. T. Slabe (YU).
Vrstni red za svetovni pokal – žen­ske: 1. Patissier (78) in Raybaud (78), 3. Erbesfield (£2), 4. Hill (56), 5. Jovane (41). . . moški: 1. Legrand (73), 2. Moffat (46), 3. Nadin (43), 4. Godoffe (39), 5. Karn(36)…
Vso pohvalo zaslužijo organizatorji tekme v Nürnbergu, kakor tudi postavljalca smeri Albert in Giillich. Na­slednje tekmovanje za svetovni pokal v športnem plezanju bo v Lyonu, 17. in 18. novembra.

NUŠA ROMIH

Vsi štirje v stene

Triintridesetletna Kranjčanka Marija Štremfelj je mati dveh otrok in profesorica biologije na kranjski gimnaziji. Z alpinizmom se je začela ukvarjati pred petnajstimi leti, danes pa vam jo odstavljamo kot prvo našo alpinistko in trinajsto žensko na svetu, ki je stopila na najvišji vrh sveta, 8848 m visoki Mount Everest. Po Broad Peaku (8047 m) je to njen drugi osemtisočak, znamo pa jo tudi kot odlično športno plezalko. Na vrh Everesta se je povzpela 7. oktobra letos ob 13.15 z možem Andrejem, Janezom Jegličem ter šerpo Lakpa Rita. Z Andrejem sta tako tudi prvi zakonski par na svetu, ki je stopil na streho sveta.

Kdaj si si pravzaprav zastavila cilj priti na vrh Eve­resta?
Prvič sem si zaželela priti vrh Everesta po uspešni od­pravi na Broad Peak. Prej še nisem upala razmišljati o tem, ker sem v literaturi zasledila, da je velika razlike med vzponom na nižji oziroma višji osemtisočak. Želela sem si priti samo čez 8000 m. Ko pa smo dosegli Broad Peak in nisem imela večjih težav, sem začela razmišljati o Everestu. Konkretno pa smo se o tem začeli pogovarjati pred enim letom, ko so člani iz Italije povabili Kranjčana Jamnika za vodjo odprave, kot člana pa tudi naju z Andrejem. Andrej je namreč že leta 1979 osvojil vrh Everesta, to je za vso ekipo pomenilo veliko prednost. Slednjič je bila za vse velika sreča. da je sodeloval na od­pravi, saj je bil po Jamniko­vem odhodu edini, ki je znal prevzeti vodstvo.«

Kakšne so bile tvoje fizič­ne m psihične priprave? Kako dolgo si trenirala izključno za vzpon na Everest?
»Samo za to odpravo sem skupaj z Andrejem trenirala od lanskega decembra, in to zelo intenzivno. Zlasti vztraj­nostni tek je veliko lažje treni­rati v dvoje. Poleg tega sva ve­liko plezala v gorah. Ugotovila pa sem tudi, da zelo pomaga, če plezaš prosto v navpičnih in previsnih stenah. Ko potem prideš na pobočje, ki ima od 50-60 stopinj naklonine, to ni več kakšna posebna strmina. Pri odhodu sem čutila, da sem fizično izredno dobro priprav­ljena in zato sem se tudi psihič­no odlično počutila. Poleg tega sva z Andrejem, v letu pred odpravo pregledala vso litera­turo in vse podrobno pretehta­la. Mislim, da so bile to prave psihične priprave za plezanje v Himalaji. Že pred odhodom se moraš zavedati, kam prav­zaprav sploh greš, da nisi po­tem, ko prideš pod hrib, tako presenečen, da ostaneš brez besed.«

Kako prenašaš napore in razmere v Himalaji kot žen­ska? Smo ženske res bolj od­porne proti mrazu kot moški?
»Mislim, da se v Himalaji resnično pokažejo velike razli­ke v fiziologiji ter fizioloških potrebah moških in žensk. Že samo če pogledamo higieno, ki je veliko bolj zahtevna za žen­ske. Sama sem poskušala ohra­njati navade od doma, le s pri­mitivnimi sredstvi. Verjetno sem v baznem taboru porabila veliko več vode, kot katerikoli izmed članov. Mraza nisem nič lažje prenašala kot moški, ker na hribu nisem jedla. Na višini vedno vse izbruham, sicer pa je važno le pravočasno in za­dostno nadomeščanje vode. Tako sem popila veliko tekoči­ne, končni rezultat pa je bil, da sem se z gore vrnila kot živ okostnjak.
Spanje je bilo po aklimatizaciji solidno, a šele potem, ko smo se navadili na trdo podlago. Le na sedlu, kjer je bila nadmorska višina že skoraj 8000 m, to sploh ni bilo več spanje. To je bila omotica med odmori, ko sem razmišljala, kam grem, in ali nam bo uspelo, ker je močno pihal veter. Višina me zelo utrudi. Pred dokončno aklima­tizacijo imam vedno glavobol, sem zaspana in mi je slabo. Ko se preneham gibati, bi najraje kar obležala. A v taborih je treba delati.«

Katero doživetje na od­pravi se ti je poleg osvojitve vrha najbolj vtisnilo v spomin?
»Mogoče to, da smo v enem izmed jezer na višini več kot 5000 m našli žive organizme. Kot biologa me je to močno impresioniralo, saj nihče ni verjel, da obstaja tam še kaj drugega kot ledena voda. Te živalice smo potem lovili in na­birali, ter jih prinesli tudi domov.«

V kakšno pomoč ti je v gorah mož Andrej? Bi si za­stavila enake cilje tudi brez njega? Kakšen vpliv ima na te­be, oziroma ti na njega?
»Z Andrejem sva naveza tu­di doma. Odkar imam otroke in po sestrini nesreči, grem redkokdaj plezat z drugimi. Zdi se mi, da imam zaradi otrok veliko večjo odgovor­nost, kot kdorkoli drug, zato plezam z Andrejem, ki mu naj­bolj zaupam. Pri vzponu na Everest mi je bil v veliko psi­hično oporo, saj je izkušen hi­malajec in se odlično znajde v situacijah, ki so lahko kritič­ne. Zanj pa je odprava, na ka­teri sodelujeva oba, veliko tež­ja. Odgovornost do otrok je veliko večja in resnično mu je lažje na odpravah, ki se jih udeleži brez mene. Everest pa bi poskusila osvojiti tudi brez njega.«

Kako dejstvo, da si mati dveh otrok vpliva nate, ko plezaš?
»Če so mi na Everestu, misli ušle domov, v Kranj, k otroko­ma, sem sama sebi zavestno prekinila tok misli. Med pleza­njem nikoli ne mislim na Kata­rino in Anžeta. Za stvari, ki jih počnem, se odločim doma in takrat razmislim o tem. Ko pa enkrat odločitev pade, mi razmišljanje o tem zmanjšuje samozavest.«

Kaj ti alpinizem pomeni? Ti je to užitek, način življenja, sla po uspehu?
»Alpinizem je zame način življenja, to preprosto potre­bujem. Če nekaj časa ne ple­zam, postanem nezadovoljna, kar občutijo tudi moji bližnji. Alpinizem mi resnično pomeni sprostitev po vseh drugih dolž­nostih.«

Kar na nekaj tekmah v športnem plezanju pri nas si osvojila prvo mesto. Ti je športno plezanje le dober tre­ning, ali si želiš v tej zvrsti do­seči še kaj več?
»Zelo težko je primerjati al­pinizem in športno plezanje. Mislim, da ima vsaka veja svo­je specifičnosti, ki niso primer­ljive. A športno plezanje me ne zadovoljuje tako kot alpini­zem. V alpinizmu je prisotna večja objektivna nevarnost in ko le-to premagam, sem bolj zadovoljna sama s seboj. Naj­bolj mi je všeč plezanje v veli­kih kopnih stenah. Če pa pred tem treniram športno plezanje, mi je plezanje v gorah, kot so npr. Julijci, največji užitek.«

Takorekoč v vseh športih obstajajo organizacije, ki skr­bijo za reklamo, denarne zade­ve in nasploh za nemoten tre­ning športnikov.
Kako bi oce­nila stanje na naši planinski zvezi? Ali imaš sponzorje, ki ti krijejo stroške odprav in tre­ningov?
»Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS vsako leto podpira določene cilje, ki so pač v načrtu. Nikoli pa ni ta podpora taka, da bi lahko alpi­nist preprosto vzel denar in odpotoval, ampak so vedno potrebna še dodatna sredstva. Osebno nimam sponzorjev. Tokrat smo imeli srečo, saj so nam vrhunsko opremo priskr­beli Italijani, a tudi zanjo smo nekaj morali prispevati iz svo­jih žepov. Trimesečna odsot­nost iz službe je bila neplača­na, le delno nama je osebni dohodek nadomestila ZTKO iz Kranja. Od odprave nisem imela nikakršnih finančnih ko­risti.«

Človek, ki se enkrat zapi­še alpinizmu, se težko odpove temu športu. Imaš pred seboj nov cilj, oziroma, kako si za­mišljaš prihodnost?
»Verjetno se bom za nasled­njo odpravo odločila šele čez kaka štiri leta. Z Andrejem sva namreč oba športnika in vsako leto hodi na odprave le on. Zaradi otrok si ne dovolim bolj pogostih izostankov, pa tudi ne želim si tega. Vseeno pa v alpinizmu ostajam še na­prej. Prav tako v športnem plezanju, pač odvisno od tega, kako bi mi šlo. V bližnji pri­hodnosti bi rada preplezala še kako dobro smer v Centralnih Alpah, v naslednjih dveh letih pa si vsi štirje želimo obiskali plezalne centre v ZDA. Druži­na mi pač pomeni največ v življenju.

NUŠA ROMIH