Ker lahko vsakodnevno (le) opazujemo vse bolj in bolj idiokratsko slovensko šolstvo, je prav, da pokažemo, da se da tudi drugače, kot pa samo tako, da mladino in otroke strpaš v avtobuse in jih po nevarni cesti voziš čim višje na planino, kjer potem dobiš povrnjen »merverštojer«. Pri naših sosedih gojijo projekt Strade Maestre. Gre za enega najzanimivejših sodobnih poskusov, kako šolo iz učilnic prenesti v svet, v (peš) gibanje, v skupnost. Tretje leto programa, ki se je prav danes začelo v Dobbiacu/Toblachu, je lep primer tega novega, inovativnega pohodniškega načina učenja: devet mesecev hoje, več kot tisoč kilometrov, dvesto dni pouka, laboratorijev, srečanj in skupnega življenja — vse to na poti, ne v stavbi.
Gre za šolo, ki se dogaja med koraki, ne med stenami. Učenje je razpršeno v pokrajino, v srečanja, v izkušnje, v utrujenost, v radovednost, v skupnost. To je model, ki združuje klasično izobraževanje z izkušnjo hoje, ki je hkrati fizična, mentalna in socialna.
Kako deluje ta pohodniški način učenja
Skupina devetih dijakov iz različnih italijanskih šol se je 15. septembra podala na prvo etapo proti Monguelfu. Z njimi hodijo štirje učitelji‑vodniki, ki so hkrati mentorji, spremljevalci in pedagoški kompas: Cristiana Luzi, Alessandro Pintus, Nicolò Quadrelli in Pietro Vertamy.
Prve tedne se skupina uči osnov: kako živeti skupaj, kako se učiti na poti, kako se prilagoditi ritmu hoje. Šele nato se začne pravi program — potovanje skozi regije, mesta, pokrajine, kjer se pouk prepleta z geografijo, zgodovino, ekologijo, družbo, umetnostjo in osebnim razvojem.
Zakaj je ta model inovativen
Učenje v gibanju: hoja postane pedagoško orodje. Učenci se učijo med pokrajinami, ne med stenami.
Dolgotrajna skupnost: devet mesecev življenja v skupini ustvari vezi in probleme, ki jih klasična šola ne more.
Prostor kot učilnica: Trentino, Padova, Ravenna, Firenze, Siena, Sardinija, Rim — vsaka pokrajina je predmet.
Interdisciplinarnost: geografija, zgodovina, literatura, ekologija, družboslovje, umetnost — vse se dogaja tam, kjer se je zgodilo.
Vzgoja za odgovornost: hoja zahteva organizacijo, skrb za druge, vztrajnost, samostojnost.
Srečanja: lokalne skupnosti, strokovnjaki, umetniki, naravovarstveniki, vodniki — šola postane mreža ljudi.
Letos: od Dobbiaca do Rima in naprej
Itinerar je razdeljen na več poglavij:
Alto Adige: Via Romea Germanica, Via Claudia Augusta, Cammino delle Terre Sospese, Cammino Retico.
Severna Italija: Padova, Benetke, Ravenna, Bologna, Firenze, Prato, Pistoia, Lucca, Livorno.
Zima: Siena → Via Francigena → Rim.
Pomlad: Sardinija.
Zaključek: pot proti jugu Italije.
Skupina bo 29. septembra v Bolzanu predstavila svoj pristop in letošnji program na javnem dogodku v Teatro Cristallo.
Kdo omogoča projekt
Tretje leto Strade Maestre nastaja s podporo:
AIGAE – italijanske zveze okoljskih vodnikov,
CAI – italijanskega planinskega kluba,
Generas Foundation,
ter številnih drugih organizacij, ki prispevajo opremo, znanje in logistiko.
Zaključek: šola, ki se dogaja na poti
Strade Maestre je eden bolj radikalnih poskusov preoblikovanja šole v Evropi: pouk, ki se dogaja v pokrajini, v hoji, v skupnosti, v izkušnji. Gre za model, ki vrača učenju telesnost, pokrajino, čas, skupnost — in ki dijakom ponuja leto, ki ga ne bodo nikoli pozabili. Gre za model, ki ga že poznamo: »enajsta šola«.
