Medtem ko znanstveniki iščejo zadnje koščke snega na ledenikih, množica turistov uživa v »pogrebnem sprevodu«
Turizem je postal stroj, ki ne proizvaja več zgolj doživetij, temveč tudi iluzije. Iluzije o razvoju, o napredku, o »tradicionalnih prireditvah«, ki naj bi bile izraz lokalne identitete — v resnici pa so pogosto samo pralnice denarja, komunikacijski spektakel in dokaz, kako močno so lokalni mediji postali orodje oblasti, ne pa javnosti. Množični turizem zagotovo najbolj g(n)ojijo družbeni mediji. Milijarde objav, ki idealizira, pač vpliva na razvoj in obstanek možganov …
To, kar opisuje Marco Albino Ferrari v Livignu, je popoln primer. In hkrati ogledalo, v katerem bi se morale prepoznati tudi slovenske gorske občine.
Ferrari opisuje 44‑letno prireditev Gara da li contrada da Livigno! — poletno zabavo na snegu, ki jo v času, ko se ledeniki topijo, organizatorji vzdržujejo s tehniko »snowfarming«. Snežni kupi, izolirani s plastmi materiala, da preživijo poletje. Snežna »provokacija«, ki je bila v 80. letih avantgardna, danes pa deluje kot ples na krovu Titanika.
»Negli anni Ottanta la neve ad agosto era originale. Oggi può ricordare alla lontana il ballo spensierato del Titanic.«
To ni več tradicija. To je anahronizem — vztrajanje pri nečem, kar je izgubilo stik z realnostjo.
Ferrari govori o Livignu, a opis velja tudi za številne druge kraje: lokalna glasila, ki jih plačujemo davkoplačevalci, so pogosto orodje županske propagande. Ni kritike, ni nadzora, ni novinarstva. Le neskončen tok »prireditev«, »dosežkov«, »investicij«, ki so pogosto samo kulisa za porabo javnega denarja.
Turizem je postal priročen izgovor: vsaka prireditev je »za promocijo«, vsaka investicija je »za razvoj«, vsaka kritika je »napad na lokalno skupnost«.
In mediji, od občinskih do od države preplačanih, to pridno reproducirajo.
Tako kot v Livignu: zabava, alkohol, glasba, smeh — vse v redu. A za kuliso se skriva nekaj drugega: stroški, ki jih nihče ne preverja, pogodbe, ki jih nihče ne nadzira, projekti, ki se ponavljajo leto za letom, »tradicionalne prireditve«, ki so postale samoumevna poraba proračuna.
Ko Ferrari pravi, da tradicija ni argument, ima prav: »Si è sempre fatto così« je najnevarnejši stavek našega časa.
Anahronizem kot bolezen sodobnega turizma
Livigno je vroč, ledeniki se topijo, snega ni več. A prireditev na snegu se nadaljuje. Zakaj? Ker je »vedno bila«. Ker je »identiteta kraja«. Ker je »promocija«.
Toda v času, ko se Alpe spreminjajo hitreje kot kadarkoli, je vztrajanje pri takšnih ritualih simptom širše bolezni: turizem, ki se ne zna prilagoditi, lokalne oblasti, ki se ne znajo odpovedati spektaklu, mediji, ki se ne znajo postaviti pokonci.
Livigno in ta njegova prireditev je samo primer. A zgodba je univerzalna: ko turizem postane sam sebi namen, ko mediji postanejo glasniki oblasti, ko prireditve postanejo rituali porabe, ko tradicija postane izgovor, takrat se začne razpadati tisto, kar bi morali varovati — gorski prostor, skupnost, prihodnost.
Alpe ne potrebujejo snega avgusta. Ne potrebujejo spektakla. Ne potrebujejo anahronizmov.
Potrebujejo resničnost.
