Spomin na Alberta »Magico« Bonafedeja in Alda »Olpe« Giustino ➠ Tragedija, ki je zaznamovala italijanski gorskoreševalni svet

Petnajst let je minilo od dne, ko je Monte Pelmo postal prizorišče ene najtežjih in najbolj bolečih reševalnih oakcij v zgodovini italijanskega gorskega reševanja. 30. avgusta 2011 sta v skalnem podoru med poskusom reševanja dveh poškodovanih nemških alpinistov življenje izgubila Alberto Bonafede in Aldo Giustina, izkušena reševalca Stazione di Soccorso Alpino di San Vito di Cadore.
Njuna zgodba je zgodba nesebičnosti, strokovnosti in bolečine, ki je za vedno zaznamovala skupnost reševalcev v Dolomitih.
Začetek operacije: klic ob 17.38
Ob 17.38 je SUEM 118 prejel klic iz Rifugia Staulanza: dva nemška alpinista sta bila v smeri Simon–Rossi na severni steni Pelma poškodovana zaradi padajočega kamenja, z delno pretrgano vrvjo in brez možnosti, da bi nadaljevala vzpon ali sestop.
Aktivirana posadka je s helikopterjem poskušala večkrat pristopiti, a ga je gosta megla in severni veter prisilil v umik. Reševalci iz San Vita so zato začeli organizirati nočni vzpon po normalni smeri, da bi do jutra dosegli izstop smeri.
Nevihta, čakanje, nato odločitev za spust
Med vzponom jih je zajela silovita nevihta, ki jih je za skoraj tri ure prisilila v zavetje pod skalnim previsom. Ko se je vreme izboljšalo, so nadaljevali proti vrhu, kjer so pripravili kompleksen sistem sidrišč za spust do poškodovanih.
V poročilu je zapisano: »Si sottolinea come siano stati utilizzati addirittura cinque spit… condizione che alla fine ha evitato che la tragedia assumesse proporzioni maggiori.«
Ta vrvna sidrišča povezana s petimi svedrovci so kasneje rešila življenja sedmim članom ekipe, ki so ostali na vrhu.

05:07 – trenutek, ki je spremenil vse
Ob 05:07 je območje stresel izjemno močan zvok. Reševalci so takoj posumili, da se je odtrgal velik del vršne strukture Pelma. Radijske zveze so utihnile. Poskusi klica so bili neuspešni.
Ko so preverili vrvi, so ugotovili, da sta bili trgano prekinjeni zaradi silovitega udarca padajoče mase. Ena od vrvi – statična – se je zaradi sile celo vrnila nazaj k sidrišču.
Alberto Bonafede in Aldo Giustina, navezana na te vrvi, sta padla 735–750 metrov skupaj s skalnim podorom, ocenjenim na 2.500 m³. Preživetje ni bilo mogoče.
Reševanje alpinistov in začetek iskanja
Kljub tragediji je bilo treba rešiti tudi dva nemška alpinista, ki sta bila še vedno na steni. V operaciji je sodelovalo 79 reševalcev, ekipe SAGF, karabinjerji, VV.F., ter dva helikopterja – eden zasebni, posebej poklican zaradi zahtevnosti terena.
Alpinista sta bila uspešno prepeljana v dolino in hospitalizirana. Poročala sta, da sta med celotnim vzponom opažala stalno drobljenje peska, drobirja in manjših kamnov, kar je nakazovalo nestabilnost stene.
Iskanje reševalcev: tri dni podoru, 71 skalnih odlomov
Iskanje je bilo izjemno nevarno. Samo 31. avgusta je bilo zabeleženih 39 novih skalnih odlomov, 1. septembra še 32, kar je onemogočalo sistematično iskanje. Vzpostavili so napredni bazni tabor, zaprli celotno območje Pelma in uvedli stalne patrulje za varnost pohodnikov.
2. septembra so ekipe končno uspele vstopiti v območje in pod stalnim drobljenjem kamenja našle posmrtne ostanke Alberta in Alda.
Ob 16.40 so bile operacije uradno zaključene.
Spomin, ki ostaja
Tragedija na gori Pelmo, ki se na senčni strani iz leta v leto vse bolj podira, iz leta 2011 je ostala v kolektivnem spominu italijanskega gorskega reševanja kot simbol: nesebičnosti, profesionalnosti, močno vezanega poguma in bolečine, ki jo nosijo prostovoljci, ko stopijo v gore, da bi rešili druge.
Alberto »Magico« Bonafede in Aldo »Olpe« Giustina sta dala življenje za druge. Petnajst let pozneje se ju spominjamo z globokim spoštovanjem.








