Planinski vestnik 2006/11
Iskalec Sfingine skrivnosti
V planinskih krogih je Ante Mahkota znan predvsem kot pisec alpinističnega življenjepisa Sfinga. Nekateri so delo ocenili za vrhunec povojne alpinistične literature. Kaj menite, kaj je bilo tisto, kar je bralce najbolj pritegnilo? Je bila to neposrednost, odkritost, ali kaj drugega? Sam sem Sfingo krstil za romantizirano dokumentacijo. Vse osebe, ki v njej nastopajo, so resnične in nosijo svoja prava imena. Vendar pa zaradi napetosti knjiga ni napisana kronološko, temveč preklaplja med različnimi časovnimi obdobji. Osrednja tema je seveda Sfinga v severni steni Triglava, vendar v knjigi ni govor samo o njej, poleg tega pa tudi ni najtežje, kar sem v svoji alpinistični karieri preplezal. Vendar je knjiga doživela tri izdaje in tudi ugledni literarni ocenjevalci so ji namenili lepe pohvale.
Vaš dobri prijatelj in takrat verjetno naš najboljši plezalec, Marko Dular, je dejal: »Če si ne bi prizadevali doseči nedosegljivih ciljev, še dosegljivih ne bi dosegli.«
Marko Dular – Durus je bil intelektualno zelo močan človek. Z odličnim uspehom je maturiral na klasični gimnaziji in tudi zelo dobro začel študij kemije, ob tem pa je bil, tako kot preostali, »kuhan in pečen« v plezališču na Šmarnogorskem Turncu. Tista njegova nesreča v severni steni Ojstrice pa je, vsaj kar zadeva mene, še vedno zelo skrivnostna. Z Milanom Scharo, ki je bil najboljši prosti plezalec med nami, sva se takoj naslednjo pomlad odpravila v usodno Herletovo smer, da bi poskusila na kraju samem ugotoviti, kaj se je zares zgodilo. Na svoje začudenje v vsej smeri nisva našla skoraj nobenih klinov. Težko verjamem, da bi jih soplezalec, alpinistični pripravnik Zupan, sproti izbijal, kajti plezanje je potekalo izredno hitro. Prvega dne sta prišla do Herletove prečnice in tam bivakirala. Vendar jima je sreča obrnila hrbet, kajti vreme se je popolnoma pokvarilo. Z Milanom sva nad prečnico našla le še tri zapuščene kline z vpetimi stremeni in lestvicami. Durus je torej čez tista mesta še splezal, vse do ozkega kamina čisto na koncu, ki pa ga je po mojem mnenju našel popolnoma zalitega z ledom. Čezenj ni mogel, zato sta se odločila za tvegan spust po steni. Kako sta to storila, pa ni več jasno, saj na vrvi ni bilo nobene vponke ali česa drugega. Morda je eden izmed njiju padel, morda se je izpulil tudi varovalni klin, vrv pa se je izmuznila iz razprte vponke, tako da je potegnil za seboj še soplezalca. Do vrha jima je manjkal le še raztežaj. Našli so ju pod steno v snegu, povezana samo z vrvjo.
1960 – Trisul (7120 m). Prva prava slovenska (jugoslovanska) alpinistična odprava v Himalajo. Kaj je to pomenilo za vas in kaj za naš alpinizem?
Trisul je bil naša velika šola, v kateri je bilo storjenih kar nekaj začetniških napak. Najprej se nam je zalomilo že s samim ciljem, saj smo se pravzaprav odpravili na Nanda Devi, skoraj osemtisočak, pa nismo dobili dovoljenja oblasti. Osebno menim, da je bila za nas pravzaprav sreča, da nam niso odobrili tega vrha, saj nam je manjkalo izkušenj. Bili smo le štirje plezalci: Aleš Kunaver, Marjan Keršič – Belač, Ciril Debeljak in jaz, zraven pa še zdravnik in vodja, ki sta oba zbolela. To je bila precej izpostavljena in nevarna dogodivščina, pa tudi časovno je ekspedicija, ki je potekala še z ladjo, trajala skoraj pol leta. Kakšen bo odziv javnosti ob naši vrnitvi, se nam ni niti sanjalo. Ko smo se vračali domov, smo med seboj zbijali šale, da nas bodo pričakale mlade deklice z nageljčki v ustih. Vendar se nismo dosti zmotili, saj nas je v Ljubljani pozdravila velika in navdušena množica. Uspeh je torej bil, bila pa je tudi dobra popotnica za prihodnje odprave. Čeprav smo imeli v primeri z zahodnimi plezalci zelo slabo opremo, smo izpolnili pričakovanja. Ja, takrat smo sami sebe še imenovali plezalce, ne alpiniste. Oprema je bila izključno domača, deviz zanjo ni bilo, v tujini smo kupovali le zadrge in najlonsko blago, iz katerega nam je domača vezilja iz ljubljanskega Šenklavža, ki je sicer šivala mašne plašče, izdelala vestone. Šotore so nam sešili v Induplati, jaz in Aleš Kunaver, ki sva bila strojnika, pa sva naredila načrte zanje. Lahko bi rekel, da smo imeli za majhen denar, seveda z veliko iznajdljivosti, še kar solidno opremo.
Odprava je bila zanimiva kombinacija več generacij. Med opremo je bilo tudi lovsko orožje za potrebe prehrane; to je povzročilo kar nekaj govoric, da so imeli nekateri člani tudi lovske ambicije. Lahko poveste še kakšno besedo o tem?
To pa ne, takšnih ambicij ni imel nihče. Lahko pa vseeno povem anekdoto o tem. S pokojnim Marjanom Keršičem – Belačem sva se nekega dne odpravila na lov. Jaz o orožju nimam pojma, še pri vojaščini sem imel težave s tem. Belač pa je bil iz drugačnega testa in tistega dne mu je uspelo upleniti tara, katerega glava je tudi na eni izmed slik v Sfingi. Žival je bila kar velika, mesa je bilo kakih 70 kilogramov, naredila se je že noč in odšel sem po nosače; ti so opravili mesarsko čiščenje plena, še prej pa so si izgovorili svoj delež. Priredili so si pravo gostijo z drobovino – vso, z neočiščenim črevesjem vred, so pospravili v želodce. Nato smo tara ob baklah odnesli do baznega tabora in naslednji dan smo se tudi mi nepopisno mastili, saj smo vse dni jedli le konzerve.
Bili ste novinar, generalni direktor Dela, prvi urednik revije Avto, Jane in Teleksa ter idejni oče še nekaterih. Nekoč ste povedali enačbo za uspešno založništvo: časopis = vsebina + bralci + oglasi. Bi nam lahko zaupali, kje se v njej skriva neznanka, ki je pri PV nismo opazili? Naša revija pač nima profesionalnega uredništva in si tudi ne more privoščiti, da bi bralce priklepala nase z rumenim tiskom.
Planinski vestnik je posebna vrsta revije, ki je namenjena izbranemu občinstvu. A če ste me že vprašali: mislim, pravzaprav sem trdno prepričan, da bi bilo dobro, če bi uredništvo na primer dvakrat na leto izdalo polletnik, ki bi bil bolj posvečen alpinizmu. Tega bi potem dobili vsi registrirani člani PZS, ki jih je več kot 50.000. To je brez dvoma število, ki bi omogočalo tudi minimalen popust, tako da bi lahko vsak član ob razmeroma majhnem povišanju letne članarine dobil še dva polletnika te revije. To bi ji pomagalo tudi pri popularizaciji. Poleg tega pa, ker govorimo o tako visoki nakladi, z gotovostjo trdim, da bi bila revija zelo aktualna za reklamne oglase, s katerimi bi brez težav pokrili stroške tiska in imeli tudi dobiček. To idejo sem sicer nekoč že razkril, o tem sem celo govoril z Miho Potočnikom, vendar so se takrat vsi bali, da bi zaradi tega upadlo število članov PZS. Vendar vztrajam pri mnenju, da dve takšni masovni številki nikakor ne bi tako hudo zvišali planinske članarine, da bi se bilo bati upada. In ne nazadnje, v to bi se tudi sam z velikim veseljem aktivno vključil.
pod Kotovim sedlom
Nadja Fajdiga. Brez nje Sfinga ne bi bila to, kar je, prav tako ne brez Anteja Mahkote. Povejte mlajšim bralcem, kdo je bila in kaj je nekoč pomenila.
V enciklopediji alpinizma, ki jo je napisal Toni Hiebeler, je Nadja zelo vidna osebnost. Bila je ženska z izrednimi ambicijami. Po poklicu je bila inženirka elektrotehnike, na institutu pa je delala kot asistentka pri betatronu, s katerim so obsevali obolele za rakom. V njeni družbi sem pravzaprav plezal sam, kajti bila je zelo krhke postave, niti 50 kilogramov ni imela. Bilo mi je jasno, da me pri hujšem padcu ne bi mogla zadržati. Vedno sem plezal prvi, vendar sem imel v njej neverjetno psihološko podporo. Lahko rečem, da mi je s svojo močno voljo pomagala v najtežjih preizkušnjah.
Danes o nekaterih dosežkih poročajo neposredno po internetu, alpinisti se lahko po satelitskem telefonu oglasijo celo neposredno iz nevarne himalajske stene. Kaj menite o t. i. medijskem alpinizmu?
Medijski alpinizem je dobra stvar, predvsem zaradi popularizacije športa. Vendar pa bom to razložil ob primeru. Sam sem bil vedno proti pretiranim obljubam, kakršnim smo bili priča v Humarjevem primeru. Vnaprej reči, da imaš le 30 odstotkov možnosti, da se boš živ vrnil iz neke stene, je, če nič drugega, vsaj neokusno. Mi smo pred tveganimi vzponi v glavnem molčali, pa ne zato, ker bi se bali, da bi nam kdo ukradel prvenstveno smer. Ko sva se z Alešem Kunaverjem odpravila na prvo zimsko ponovitev dolge nemške smeri v severni steni Triglava, je za najin namen vedela le peščica prijateljev. Razlog je bil, da nam je bil zaradi tega prihranjen pritisk javnosti, češ da smo nekaj obljubili, zdaj pa moramo za vsako ceno uresničiti. Humarja pa sta Američana v Nanga Parbatu osramotila s svojo skromnostjo in končnim uspehom. Seveda pa nikakor nočem reči, da je Humar slab alpinist. Nasprotno, ima tudi svoje mesto v Messnerjevem muzeju gorništva v Bolzanu, se pravi, da je nepopisno dober, in tudi jaz verjamem, da je. Ne vem pa, zakaj si je tako močno prizadeval za medijsko pozornost. Verjetno zaradi pritiska sponzorjev.
Kakšno pa je sicer vaše mnenje o vrednosti slovenskega alpinizma v svetovnem merilu?
Prepričan sem, da naši fantje – naj naštejem le tiste, ki se jih najprej spomnim: Silvo Karo, pokojni Johan Jeglič, Viki Grošelj, Pavle Kozjek in tudi Tomaž Humar; to so ljudje, ki sem jih tudi osebno spoznal – brez vsakega dvoma sodijo med alpiniste prvega razreda. Imajo sicer to prednost pred našo generacijo, da se je oprema izredno izboljšala, vendar se je izboljšala za vse, tudi za tuje alpiniste. Da lahko iz tako majhnega naroda, kot je slovenski, pride toliko vrhunskih alpinistov, je res čudež. Verjetno je tako zato, ker se mora majhen narod dokazovati z velikimi stvarmi. Ko govorim o vrednosti našega alpinizma, pa nikakor ne smem pozabiti na prispevek žensk, saj so imele v svetovnem merilu ves čas velikansko vlogo. Od starejše generacije s Pavlo Jesih in Miro Marko Debelakovo prek Nadje Fajdiga in Barbke Ščetinin iz naše generacije do mlajših, z Marijo Štremfelj na čelu. Nekoliko me moti le mlajša generacija, ki za moje pojme prehitro zavrta svedrovec v steno. A tudi to je povezano z moderno opremo. Vrtanje je postalo tako lahko kot doma, ko z vrtalnikom zavrtamo luknjo v zid, namestimo vložek in obesimo nanj sliko. Nekoč pa je bilo to ročno »kamnoseštvo«, za en svedrovec si potreboval pol ure udarjanja s kladivom. V svojem življenju sem zavrtal samo tri. Enega poskusno v Turncu, dva pa v Sfingi.
Leta 1966 ste v tedniku TT objavili idejo o vzponu 100 žensk na Triglav. Tudi po 40 letih je akcija še vedno živa in vsako leto je udeleženk več, kot jih je mogoče peljati na vrh. Kako ste sploh dobili to zamisel?
O, to je bilo pa zelo preprosto. Mi novinarji smo bili na TT-ju plačani po napisanih vrsticah. Vsakega prvega si začel in kolikor si imel na koncu meseca napisanih vrstic, toliko so ti plačali. Sam sem se tako potrudil, da sem imel po navadi celo višjo plačo kot generalna direktorica. Vendar je to ni nič motilo. Zgodilo pa se mi je, da neki teden nisem imel v objavi nobene vrstice in sem bil pravzaprav prisiljen nekaj napisati. Tedaj sem bil že poročen, zato je zadeva postala precej zoprna, saj veste, prihajajo položnice in treba jih je poravnati. Potem pa sem se spomnil na nekega švicarskega župnika, ki je nekoč peljal 100 žensk na najvišji vrh Švice – Monte Roso. Seveda so se z železnico potegnili na Gornergrat, od tam pa se da povzpeti do vrha brez večjih težav. Jaz pa sem se domislil, da bi tudi mi lahko poskusili z našim Triglavom. Objavili smo razpis, toda naše dvome, ali se jih bo res prijavilo sto, je pregnal pravi plaz prijav; mislim, da jih je bilo kakih tisoč. Potem smo še izbirali, sicer naj bi žrebali, v resnici pa smo pazili tudi na to, da smo izbrali najmlajšo, najstarejšo udeleženko in tako naprej, da bi se dalo o tem napisati dobro zgodbo za časopis. Prvi dan vzpona smo imeli zelo slabo vreme, vendar ni nobena odnehala, razen neke gledališke igralke, ki je imela v ponedeljek predstavo in se je bala, da bo hripava. Naslednjega dne se je vreme izboljšalo in imeli smo čudovit razgled. Ženske so bile navdušene, da je bilo kaj. Zadeva se je tako uspešno prijela, da je aktualna še po štirih desetletjih in nič ne kaže, da bi izgubljala popularnost.
Kot sem že omenil, ste bili oče izrednih idej. Tudi slovenski zimski cirkus vam je dolžan veliko zahvalo, saj ste mu pomagali z zbiranjem sredstev, z akcijo Podarim – dobim, ki je vrsto let pomagala krpati njegov nizki proračun.
To je bila dobra zamisel, saj je šlo pravzaprav za najbolj pošteno loterijo, kar jih je kje obstajalo. Že samo ime nam pove, da je smisel v tem, da kupci kartic najprej nekaj podarijo slovenski smučariji, šele nato morda lahko tudi kaj pričakujejo. Napisali so svoje ime, tako da je imelo vse to tudi osebni ton, dobitki pa v nasprotju s preostalimi loterijami niso bili obremenjeni s plačilom davka, ker je pri tem pomagala tudi država. Pozneje se je denar po dogovoru s Smučarsko zvezo delil tudi drugim športom, tudi alpinisti so ga nekaj dobili. Deset let sem vodil akcijo Podarim – dobim in ko je bila v največjem razmahu, je našim športnikom prinesla več kot dva milijona takratnih nemških mark na leto; to je bil za tisti čas velikanski denar. Z njim so lahko pokrili skoraj polovico proračuna.
Bili ste tudi gorski reševalec in eden izmed ustanoviteljev ljubljanske GRS. To se je takrat izkazalo za zelo koristno. Kaj pa menite o polemikah glede plačevanja reševalnih akcij?
Bom odgovoril kar s primerom. Ko sta v šestdesetih letih naša alpinista Barbka in Peter Ščetinin plezala v Piz Badilu, ju je za osem dni prikovalo v steno izredno slabo vreme. V Sloveniji se ni za to zmenil nihče, zato smo vzeli stvar kar v svoje roke. Štirje prijatelji smo se usedli v avto in se odpeljali tja. Zraven je bil tudi Sandi Blažina, financiralo pa nas je Delo, zato smo imeli še novinarja. Ko smo prišli v kočo in se tam srečali s švicarskimi reševalci, so nam povedali, da vedo, kje sta, in da lahko tudi krenejo v akcijo. Toda dokler ne bo zagotovljenih 15.000 švicarskih frankov, se ne bo nihče niti premaknil. Pa če se mi vsi skupaj postavimo na glavo! Na srečo je bil tam tudi neki slovenski inženir, ki je položil »keš na mizo«, in potem so šli v steno in ju rešili. Takšen odnos je bil za nas in za naše razumevanje reševanja zelo stresno doživetje. Sicer pa osebno menim, da je absolutno potrebno, da ima vsakdo urejeno ustrezno zavarovanje. Če pa ga nima oziroma če v hribih dela bedarije, tudi to se pogosto dogaja, pa je seveda prav, da človeku za to tudi izdajo račun. Vsaj jaz tako mislim.
Naj se vrnem k vašemu romanu Sfinga. Bralec se kar potopi vanj in do naslednjega poglavja nima pojma, kdaj mu boste dovolili zajeti sapo. Nam mogoče pripravljate še kakšno zanimivo pisanje?
Alpinističnega ne, sem pa pred kratkim končal knjigo z naslovom Nekaj slovenskih prispevkov za zgodovino človeške neumnosti. V njej bodo opisani resnični primeri, kot so bili Vodiška Johanca s svojimi lažnimi čudeži, Legatov Tonček, ki si je med drugim tako lepo privoščil Bohinjce, pa tudi tisti šejk, ki jo je tako elegantno zabelil Blejcem. Trenutno se še dogovarjam za časopisni feljton, saj se izdajanje knjig pri nas finančno sploh ne splača. Na koncu, če se prodajo vsi izvodi, je zaslužka le kakih 5 %. Imel sem že zelo slabo izkušnjo, ko sem izdal knjigo Kako živeti z nevrotičnim psom. Šlo je za prevod iz angleščine, knjiga je bila tako rekoč po vsem svetu uspešnica, tukaj pa smo z velikimi težavami prodali 500 izvodov in zato sem zelo dolgo slabo spal. Res ni bilo vredno živcev.
Vedno je težko odgovoriti na vprašanje, kaj bi v svojem življenju spremenili, če bi lahko. Kaj pa bi Ante Mahkota v enem stavku odgovoril »zlati ribici«?
Kar zadeva profesionalno življenje, sam z njim popolnoma zadovoljen, čeprav sem v karieri popolnoma preklopil iz inženirstva v novinarstvo. Tudi alpinizem me je v življenju izredno obogatil. Vendar pa sem po drugi strani v zasebnem življenju doživel nekaj velikih nesreč. Prva hči, ki sva jo imela z Nadjo, je izgubila življenje v prometni nesreči in tudi žena mi je sorazmerno zgodaj umrla. Skratka, če bi res imel to možnost, bi si izprosil, da se mi ti žalostni dogodki ne bi zgodili, jaz pa bi iz tiste zlate ribice naredil platinasto.
Gospod Mahkota, hvala za pogovor in naj vam ob koncu še enkrat zaželim veliko zdravja ob minuli sedemdesetletnici.
Dušan Škodič
