Slovenske novice, 20. 07. 06
Avstralca, 50-letnega Lincolna Halla, so soplezalci pustili 8400 metrov visoko na Mount Everestu prepričani, da mu bijejo zadnje minute ali da je morda celo mrtev — Naslednje jutro je prišel mimo ameriški gorski vodnik Dan Mazur s svojimi klienti — Odpovedal se je vrhu in Avstralca vrnil v življenje
Lincoln Hall je bil mrtev ali pa tako blizu smrti, da so soplezalci, ki so ga nekaj ur oživljali, obupali; odpeli so z njega nujno potrebno opremo in odšli, njega pa pustili na ozkem grebenu, 8400 metrov visoko na Mount Everestu. Dogajalo se je med spustom po osvojitvi najvišjega vrha na svetu. Naslednje jutro, 26. maja, je njegova družina dobila obvestilo, da je Hall umrl.
Istega jutra se je na Everest vzpenjal 45-letni Dan Mazur, gorski vodnik ameriškega rodu, skupaj s šerpo in dvema alpinistoma. Malo pod vrhom so našli Halla, 50-letnega izkušenega avstralskega alpinista. Bil je brez rokavic, pokrivala, zadrga vetrovke je bila odpeta. Tam je mirno sedel in nobenega dvoma ni bilo, da je živ. Reševanje alpinista Halla je zgodba o izjemni sreči v gorah in o včasih kruti etiki alpinistov na strehi sveta.
Našli so ga na kar precejšnji strmini, pokriti s tankim slojem snega. Bilo je zelo mrzlo zgodnje jutro, komaj se je začelo daniti. Premikali so se počasi, kot zahtevajo razmere tik pod vrhom. Treba je stopati počasi, da človek ne pokuri vse energije. Ustavljati in počivati se ne sme, ker je nevarno, da zmrzneš. Premikati se je treba stopinjo za stopinjo.
Zagledali so ga nenadoma. Sedel je na skalnem robu, pod katerim je zeval več kot 2000 metrov globok prepad. Na sebi je imel samo tanek flis. Bil je brez sončnih očal in brez kisika. Kar sedel je in lovil zrak. Ker so ga spremljevalci imeli za mrtvega, so mu pobrali vse, kar bi jim pri spustu lahko prišlo prav. S seboj je imel tri šerpe. Menda so mu pritiskali prste v oči, da bi se prepričali, ali je živ, pa se ni zganil. Zato so mislili, da je mrtev ali skoraj mrtev. Njegovi spremljevalci so pozneje zagotavljali, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. »Najbrž ste presenečeni, da me vidite,« je ogovoril prišleke. Dan Mazur iskreno priznava, da mu je bilo žal, da ga je zagledal. Njegova naloga je bila peljati ljudi na vrh, ne pa reševati nekega tipa iz Sydneyja. Kljub temu ni za hip pomišljal, da mu ne bi pomagal, saj ni mogel iti mirno mimo človeka v smrtni nevarnosti.
Najprej mu je poskušal zapeti obleko, nataknil mu je rokavice in kapo, ki ju je Hall večkrat spet snel. Prste je imel kot sveče, napol zmrznjene, vse voščene, rumene. Bilo je minus 20 ali celo minus 30 stopinj. Na srečo ni pihalo. Hall se mu je kot majhen otrok prepustil, da ga je postopoma oblekel.
Niti privezan ni bil. Pravi čudež je, da se ponoči ni skotalil čez previs. Šerpa Jangbu je v tla zabil palico in nanj so privezali Hallov varovalni pas. Zaradi pomanjkanja kisika je mislil, da je na barki. Kar naprej je ponavljal: »A smo na čudni plovbi, kaj?« in »Fantje, a se tudi vi peljete s to barko?«
Dali so mu nekaj ploščic snickersa, malo vode in kisika iz rezervne jeklenke. Vidno si je opomogel in postal gibljivejši. Začel je spraševati, kje ima očala, se ozirati naokoli in se čuditi.
Poklicali so bazni tabor in prosili, naj gre kdo v Hallov tabor povedat, kako je z njim. Ker je imel znak na obleki, so vedeli, od kod je prišel. V njegovem baznem taboru niso hoteli verjeti, da je res živ. Danu so dali na telefon šerpo, ki zna angleško, in ta je začudeno ponavljal: »Da je še živ?!«
»Da, živ je, hodi, govori, kar dobro se drži, zdi se, da je v redu,« je odgovarjal Dan. Čez štiri ure sta prišla dva himalajska nosača, trije pa so jima še sledili. Dan jima je izročil Halla in se nato s svojo odpravo začel spuščati. Naslednji dan so Halla obiskali v njegovem taboru. Počutil se je dosti bolje, čeprav je imel visoko temperaturo in je bil ves šibak, vendar so se mu moči očitno vračale.
Dan in njegovi se niso povzpeli na vrh. Z reševanjem so zamudili štiri dragocene ure. Nadaljevanje poti je bilo tvegano, kajti popoldne so rade nevihte, pa tudi precej kisika so že porabili.
»Ta izkušnja me je zelo spokorila. Veliko spoštovanje čutim do gore. Včasih se človek počuti kot palček. Droben in krhek, kot majhno zrno graha,« je dejal Dan. Hall utegne zaradi ozeblin ostati brez kakšnega prsta, drugih posledic pa verjetno ne bo imel. (M. G.)