Glas, 9. oktober 1971
Bilo je v nedeljo, 3. oktobra. Nebo je bilo čisto kot slivovka v steklenici in Dravska dolina od Beljaka prek Celovca in naprej proti Velikovcu je bila kot na dlani. To seveda z vrha 2143 metrov visoke Kepe. Mežaklja je bila tako blizu, da bi jo prijel, in za njo Triglav, škrlatica, Prisojnik in vse Julijske Alpe. Le Mojstrana in vsa gornjesavska dolina se je skrivala pogreznjena za planinami.
Bolj pa je bila razkošna dravska stran od Zilje z vijugasto Dravo in jezeri. Prek Stola in drugih vrhov Karavank je bilo komaj videti Kamniške. Le naš Storžič z izrazito silhueto Tolstega vrha in Kriške gore v nadaljevanju se je izdal. Nepozaben užitek!
Ob vrnitvi k edini koči Slovenskega planinskega društva pod Kepo na višini nekaj nad 1000 metrov nas je pozdravil 72-letni Miklavčič, vneti organizator, planinec in domoljub. Tudi njegov brat je pri šel in če ne bi vedel, da sta od tam doma, jima ne bi verjel. Niti značilna izgovorjava črke »r« ju ni izdala.
Mnogo sta pripovedovala o tamkajšnjem življenju naših Slovencev za Karavankami, o njihovi edini planinski koči, ki ji ni dovoljena nobena postrežba okrepčil razen golega prenočišča.
Društvo s sedežem v Celovcu zajema članstvo vseh krajev slovenske Koroške od Zilje do Železne Kaple.
Prejšnjo nedeljo, kot je pravil Miklavčič, so jih obiskali rudi planinci iz Ljubljane. Z njimi sta bili tudi dve pevki, baje iz Opere. Ni mogel dopovedati, kako lepo sta zapeli v njihovi slovenski koči in v gornjem domu »Bertahütte«. Planinci so se zbirali, tudi tisti, ki te družbe niso razumeli (nemško govoreči) in spraševali, kdo, od kod so pevke. Miklavčič je navdušeno pravil, kako je mnogo tamkajšnjih turistov in planincev poslušalo razne operne arije in narodne pesmi.
Toda, kot je menil, včasih mi Kranjci ne upoštevamo, da so tam tudi Slovenci. Nekoč, kot je povedal, ga je na cesti pri Rožu ustavil voznik z vozilom ljubljanske registracije in v polomljeni nemščini spraševal o cesti. »Kaj ne veste, da smo tu Slovenci! Če pa že hočete govoriti nemško, se najprej naučite,« je povedal Miklavčič in še dodal: »Kranjci ostanete Kranjci!« Vsi smo se nasmejali.
Bil je to izlet kranjskih planincev skupno z vsemi mentorji sekcij mladih planincev-pionirjev po šolah, katerim gre velika zasluga, da kranjsko PD nosi zastavo med sorodnimi organizacijami po veliki udeležbi mladega naraščaja. Pot nazaj je vodila mimo Vrbskega jezera in skozi mnoge kraje, ki ob
močnih koreninah Miklavčičev trdno vzdržujejo slovenstvo proti trajnemu pritisku večine onstran Karavank.
K. Makuc
