NeDelo, 14. september 2003
Afganistanski Hindukuš je po četrt stoletja znova odprt za tujce. V petnajstčlanski mednarodni alpinistični odpravi, ki se je povzpela na najvišji vrh Nošak (7492 m), je bila tudi 30-letna Tržičanka Irena Mrak.
Najvišji vrh Afganistana, 7492 metrov visok Nošak, ki leži v pogorju Hindukuš, je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih priljubljen cilj alpinističnih odprav. Zaradi invazij in vojn pa je bilo območje 25 let za tujce popolnoma zaprto. Umirjanje političnega položaja v deželi je ponovno vzpodbudilo alpinistične težnje in tako je konec avgusta ta sedemtisočak osvojila mednarodna odprava. Med štirimi pristopniki na vrh je bila tudi 30-letna Tržičanka Irena Mrak.
Mednarodno odpravo – štela je 15 članov, od tega 7 alpinistov iz Italije, Švice, Španije, Francije in Slovenije – je vodil italijanski alpinist in režiser Carlo Alberto Pinelli. “Odprava je potekala v okviru organizacije Mountain Wilderness in Viki Grošelj, vodja slovenskega združenja mi je dal en dan časa za razmislek. Čez pol ure sem ga poklicala nazaj: Viki, jaz grem,” se spominja Irena Mrak.
Mednarodna organizacija Mountain Wilderness je bila ustanovljena leta 1986 v Italiji s ciljem ohranjanja neokrnjene gorske narave in sožitnega upravljanja gorskega sveta. In kako je organizacija zašla v Slovenijo? “Ko je Tomaž Humar splezal Daulaghiri sem mu v Slovenijo pomagal pripeljati Messnerja, ki je bil eden eden od ustanoviteljev te organizacije. Dal je pobudo, skoraj pogoj, naj tudi v Sloveniji ustanovimo in smo ga.” Organizacija šteje 50 članov, med njimi pa je vsa alpinistična elita in strokovnjaki s področja gorske narave. Eden izmed projektov je tudi prevesti Messnerjevo knjigo Rešite Alpe v slovenščino.
Cilj projekta je bil ponovno omogočiti razvoj gorskega turizma v afganistanskem delu Hindukuša ter tako imenovani Vakanski koridor, rep Afganistana, kjer ležijo gore Hindukuša in malega Pamirja, zavarovati kot narodni park, za kar se zavzema tudi mednarodna organizacija za zaščito narave I. U. C. N.
“Območje je bilo izjemno priljubljen cilj različnih odprav v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, po invaziji Sovjetske zveze leta 1979 pa območja ni bilo več možno obiskati. Po umiku sovjetskih vojakov so se v Afganistanu nadaljevali oboroženi spopadi in tudi zloglasni talibanski režim ni bi naklonjen razvoju turizma,” je povedala mlada alpinistka.
“Prvi, ki so poskušali priti pod Nošak so bili let 2002 štirje francoski alpinisti, ki pa so namero opustili po prejemu informacije, da so v pristopni dolini minska polja z okoli 600 minami. Tudi naša odprava je štirinajst dni pred odhodom dobila informacijo o minskih poljih na višini okoli 3000 metrov. Vodstvo odprave je o tem obvestilo italijansko deminersko organizacijo Intersos, ki so na terenu preverili možnost odstranitve min na dostopu do baznega tabora.” Afganistan je za Kambodžo druga država z največjim deležem miniranega ozemlja. Člani organizacije so ugotovili, da sta v pristopni dolini dve minski polji, ki bi jih lahko obhodili visoko nad dolinskim dnom. Verjetno pa kljub temu prvi ni bilo prijetno hoditi. “Zaminirane so tudi vse glavne ceste, tako da je tudi iz avtomobila tvegano stopiti. Domačini pa so upali, da bodo z našo odpravo očiščena ta polja, ki so bila postavljena pred tremi leti, v želji, da bi preprečili dostop Talibanom s pakistanske strani. Tako smo do baznega tabora speljali in označili pot, ki zaobide minska polja, o njih pa smo obvestili tudi deminerske organizacije.”
Irena Mrak (30) dela na Filozofski fakulteti, na Oddelku za geografijo kot asistentka. Zaključuje magistrsko delo in v mislih že načrtuj doktorsko temo. Zadnja odprava v Afganistanu ji je dala nov navdih. Zanimajo jo predvsem zavarovana gorska območja, kakšen bo njihov razvoj v bodoče …
Odprava je v Kabul prispela 10 julija in po novinarski konferenci na italijanski ambasadi odpotovala v Fajzabad v provinci Badakšan, od tam pa naprej po poti vasi Iškašim in Kadzideh, kjer so najeli 130 nosačev. V bazni tabor so znosili tri tone najrazličnejše opreme, katere velik del je bila snemalna oprema, saj je bilo snemanje dokumentarnega filma ena glavnih nalog odprave. Bazni tabor na višini 4500 metrov so dosegli po treh dneh, za dan so jim hojo podaljšala minska polja, ki so jih morali obhoditi. “Odločili smo se za avstrijsko smer pristopa na goro iz leta 1963, ki sledi zahodnemu grebenu. Le za zadnji del vzpona, iz tretjega tabora do vrha, smo izbrali strm snežno-ledni ozebnik, ki vodi naravnost na srednji vrh, visoke 7400 metrov,” je razložila Irena. Postavili so tri višinske tabore – prvega na višini 5300 metrov, drugega na 6100 in tretjega 700 metrov više. Prvi je vrh dosegel italijanski alpinist z osvojenim vsemi 14 osemtisočaki Fausto De Stefani, nekaj dni za njim Francois Carrel iz Francije, Italijan Marco Schenone in Slovenka Irena Mrak. Ostali člani vrha niso dosegli. “Smer smo ocenili III do IV, v ledu do 50 stopinj in v skali 4+. Vsi so nam govorili, da gre za lahek vzpon, a smo se morali kar truditi. Bolj kot teren so bile sicer zahtevne razmere. Prevladoval je trd led, plezanje pa so otežili še stalen in izredno močan veter in mraz.”
“Ideja odprave je bila, da vse, kar na goro prinesemo, z nje tudi odnesemo.” Po sestopu, pripoveduje Tržičanka, so se na goro še enkrat vrnili in z nje prinesli opremo z višinskih taborov ter nekaj smeti in fiksnih vrvi, ki so ostale od prejšnjih odprav, očistili pa so tudi bazni tabor. Nabrali so okoli 150 kilogramov ostankov konzerv izpred 25 let. Cilj odprave je namreč bil, da vrh dosežejo brez pomoči višinskih nosačev in za seboj počistimo vse, tudi ostanke prejšnjih odprav.
Nošak so prvi preplezali člani japonske odprave leta 1960, sledile so številne ponovitve, med njimi tudi slovenska odprava leta 1977 v organizaciji planinskega društva Ljubljana Matica. Vrh je doseglo vseh 13 plezalcev, edina ženska Slava Mrežar Suhač, pa je dosegla Zahodni vrh (7250).
Prebivalci so bili nad skupino zahodnjakov v glavnem presenečeni. “Sicer pa navdušeni, tudi nad nami, štirimi ženskami. Vsekakor je v Afganistanu odnos do žensk posebna zgodba. Po mestih in vaseh je še vedno več kot polovica žensk v javnosti popolnoma zakritih. Njihov položaj v družbi je drugorazreden. Tako je trenutno predvsem v Kabulu precej tujih organizacij, ki se ukvarjajo izključno z izboljšanjem položaja Afganistank. Sama sem se deloma prilagodila lokalnim merilom, kar pomeni, da v javnosti hodiš z ruto ter obleko z dolgimi rokavi. Kljub temu te stalno gledajo, no, pravzaprav kar buljijo vate, tako, da se moraš tega navaditi. Moši so se sicer pogovarjali tudi z menoj, vendar pa sem čutila, da jim je nerodno. Pravo spoštovanje pa sem doživela ob prihodu v bazni tabor z vrha Noška. Tam prisotni domačini so se spoštljivo priklonili in zaploskali. Enako je bilo ob prihodu v prvo vas v dolini, kjer mi je še posebej čestital šah, vodja vasi.
In kako so alpinisti doživeli posledice vojne? “Vidne so predvsem v Kabulu, kjer je veliko porušenega, višje kot greš proti severu in severovzhodu, manj je posledic vojn, za mestom Talakom, kjer je potekala frontna linija med talibani in severnim Afganistanom, praktično ni več ostankov bombardiranj, niti talibanskih tankov. Zato pa so tudi v provinci Badakšan še vidni ostanki ruskih tankov iz konca sedemdesetih let.” Irena med pripovedovanjem omeni tudi uničene velike kipe Bude iz 4. in 5. stoletja v Bamijanu, mimo katerih so šli. Te so marca 2001 s topovi obstreljevali Talibani.
Sicer pa se je projekt Oxus, kot so ga imenovali, s to odpravo šele dobro začel. Nadaljeval se bo z organizacijo izobraževanja nosačev ter pripravo razglasitve narodnega parka. In kakšna prihodnost čaka afganistanski del Hindukuša? Irena Mrak pravi, da so prebivalci že zavohali zaslužek. V šestih dneh so namreč zaslužili 60 dolarjev, kar je za tamkajšnje razmere veliko. Irena Mrak upa, da bo turizem mehek, da se bo razvijal tako imenovani ekoturizem. Poleg tega pa bo treba izobraziti nosače in gorske vodnike, saj je predel primeren tudi za trekinge.
Maja Roš
