Slovenske novice, 29. julij 2022
NOVODOBNI PLANINCI
Ogorčenje med gorniki po reševanju 18 planincev, ki so v nevihti izzivali srečo na Triglavu. Intervencijo bi morali plačati, pravi Tomo Česen.
Pred dvema tednoma se je na grebenu Triglava odvijala prava gorska grozljivka. Strašno neurje je zajelo kar 18 planincev, ki so se kljub napovedanim popoldanskim nevihtam mnogo prepozno odpravili na našo najvišjo goro. V dva je neposredno udarila strela, vse druge pa je razmetalo po skalovju.
Pravi čudež je, da ni bilo nobenega mrtvega, so po koncu zelo zahtevne in dolgotrajne intervencije opozorili gorski reševalci, potem pa je vse skupaj počasi utonilo v pozabo.
Po skorajšnji tragediji so se med gorniki razplamtele burne debate o dogajanju pred neurjem in po njem. Predvsem so mnogi ogorčeni nad tem, da jo bo vseh 18, ki so s svojim ravnanjem spravili sebe in tudi gorske reševalce v smrtno nevarnost, odneslo brez vsakršne kazni ali sankcij.
Za malo so se izognili črnim vrečam
Med tistimi, ki so prepričani, da bi morala ob dogodkih, ki se zgodijo zaradi očitne malomarnosti, udeležence obravnavati policija kot povzročitelje oziroma da bi morali prevzeti odgovornost za svoje brezumno ravnanje, je tudi znani alpinist, športni plezalec in gorski vodnik Tomo Česen, strokovni sodelavec za športno plezanje na Planinski zvezi Slovenije (PZS).
»Popolnoma sem zgrožen nad ravnanjem teh ljudi. Najprej zato, ker so kljub opozorilom rinili na Triglav, nato pa so se, kot sem izvedel, vsi pijani kot kakšni junaki hvalili, da bi moral takšno nevihto doživeti prav vsak planinec. Ali ti ljudje res nimajo nobenega spoštovanja do narave in tistih, ki so jih rešili? Ali se ne zavedajo, da je le malo manjkalo, pa bi vse v črnih vrečah spravili v dolino?« je močno zgrožen nad dogajanjem.
Kot gorski vodnik namreč opaža katastrofalno opremljene in popolnoma neizkušene osebke, ki v gorah sploh ne bi smeli biti: »Kljub vsem preventivnim akcijam PZS in Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) nič ne zaleže. Res ne razumem, zakaj niso reševanja plačljiva oziroma zakaj se tega ne uredi z zavarovanjem in presojanjem, ali je bilo reševanje upravičeno ali je šlo za malomarnost. Če slovenski državljan v tujini povzroči takšno intervencijo, kot je bila na Triglavu, je ne bo odnesel brez kazni oziroma plačila. In tudi če jaz na cesti povzročim nesrečo, bom zanjo odgovarjal.«
En leži pod zajlami!
Govorili smo tudi z alpinistom in gorskim vodnikom Blažem Stresom, ki je bil tistega popoldneva v Triglavskem domu na Kredarici in je bil tako rekoč prvi, ki je prišel na pomoč planincem, ki jih je zadela strela. S pomočjo prisotnih je organiziral sestop, da so poškodovani, mokri in podhlajeni izjemno počasi sestopili do začetka zavarovane poti na sedlu pod Kredarico.
Na pomoč je vmes prišla tudi Neža Kejžariz oskrbniške ekipena Kredarici inprinesla toplo obleko zanje. Iz doline je v čedalje gostejših oblakih pristal helikopter policije z zdravnico in nekaj gorskimi reševalci. Zdravnica je na sedlu pregledala planince, lažje poškodovane je do Kredarice pospremila Neža, Blaž se je vrnil pomagat težje poškodovanima, da so ju spravili čez zadnje mokre skale na Kredarico.
Tudi on ne razume ravnanja planincev, saj je bilo njihovo početje podobno samomoru oziroma, kot se je slikovito izrazil, kot bi nekdo skočil v mesoreznico in upal, da ga ne bo zmlelo.
»Glede na vremensko napoved je bil vseskozi plan, da čim hitreje pridemo samo na Kredarico in tam ostanemo. Še na pristopu pod kočo sem srečal dva Nizozemca, očeta in 11-letnega sina, ki sta bila namenjena proti vrhu. Opozoril sem ju, naj ne hodita gor, a je oče samo rekel, da ne izgleda tako slabo in da morata nujno na vrh, ker morata biti jutri že nekje drugje. Malo po tistem se je megla zgostila v temen oblak, začelo je deževati, napovedan je bil oranžni alarm za nevihte. Mi smo sedeli v koči, ljudje pa so tik pred tem veselo odhajali na turo v to temo. Nekatere sem opozoril, naj vendar ne odidejo na vrh, a me niso poslušali. Skozi okno smo že videli, kako je naelektreno ozračje, kmalu je zunaj treskalo, videli smo razelektritve v obliki ognjene krogle, padala je sodra, shladilo se je, ko so se odprla vrata in je vskočil ves premočen mladenič in zavpil, da ga je strela ter da jih je še nekaj gor na grebenu, eden od njih je v nezavesti. Nato je pritekla še ena punca, da en res tam leži pod zajlami. Ko je nehalo treskati, sem odšel na pomoč. Na sedelcu ob začetku jeklenic zagledam tista dva Nizozemca, otrok ves zmrznjen in s topim pogledom, niti hlipal ni več. Nato pride Romunka in pove, da jih je še najmanj 20 gor na grebenu in da so vsi pomrznjeni in prestreljeni. Grem naprej in zagledam ob jeklenicah vso potolčeno vrsto ljudi in se sprašujem, kaj sploh lahko naredim. Bili so čisto mokri, prezebli, eni prestreljeni, omrtvičeni, premraženi, komaj so se premikali. Sestopali so, se držali za zajle, a nihče od njih ni bil pripet na jeklenico, čeprav ni več grmelo. Bili so v pajkicah in v kratkih majčkah, eni brez čelad in brez nahrbtnikov. Nekako nam je uspelo sestopiti do konca zajl, nato sta že prišla zdravnica in policist letalec in skupaj smo jih spravili do koče, pri tem nam je pomagala Kejžarjeva, sam pa sem šel nazaj gor po preostala težje poškodovana,« pripoveduje Blaž Stres.
Praznili viski in pivo
Gorski vodnik še zdaj ne more pozabiti tistega dneva. »Ne morem verjeti, da se je to res zgodilo. Zaradi človeške norosti je bila sprožena vsa ta reševalna mašinerija, v nevihti so gorski reševalci z vsem železjem s Konjskega sedla proti Kredarici tvegali svoja življenja, pa ne vem, ali se je kdo od teh norcev sploh komu zahvalil. Kako žalosten je bil pogled na izpraznjeno jedilnico, ko so jih naslednjega dne vse s helikopterjem odpeljali dol, za njimi je ostalo vse polno praznih steklenic viskija in pločevink piva pa salam in štrudljev, razmetanih po tleh,« zelo razočaran opisuje dogajanje.
Po vsem skupaj je prepričan, da bi morala biti prav ta nesreča priložnost, da bi GRZS kot najbolj obremenjen člen zavzela stališče, da bi bilo treba pri obravnavi njihovih intervencij marsikaj spremeniti, predvsem bi morala policija na podlagi njihovega poročila presojati o odgovornosti posameznikov, vpletenih v reševanje, kakor imajo to urejeno v tujini. »Koliko reševalcev mora umreti, da bodo ljudje v gorah postali bolj odgovorni?« se za konec sprašuje Blaž Stres.
Tina Horvat
