Kamniški občan, 24. julij 2003
V monografiji o kamniški ljudski umetnici in pastirici Kati Turk, ki je tik pred izidom, bo objavljen tudi prispevek, ki ga je sestavila njena svakinja Tinca Spruk. Takole piše: Kati Turk, z dekliškim priimkom Spruk, se je rodila 26. oktobra 1928 na Hribu 11 nad Kamnikom, po domače na Voki pri Jernačevih. Bila je četrti od devetih otrok očeta Franca in matere Katre, rojene Plahuta.
Oče Franc je bil 52 let cerkveni pevec v Nevljah in tudi mati je bila cerkvena pevka. Kako so ga ljudje imeli radi, pove podatek, da je bil kar 32-krat krstni boter svojim nečakom. Oče, po poklicu zidar, je služil le v sezoni, drugače pa so se preživljali z malo zemlje na kajži. Njegovo delo so še vedno dobre obcestne »škarpe« na začetku Tuhinjske doline pri Karotu, v Soteski in na Kavranu, ki so bile narejene pred skoraj devetdesetimi leti. Živeli so zelo skromno, zato so se starši odločili in dali služit na kmete pet otrok, da je bilo pri hiši manj lačnih ust. Med njimi je bila tudi Kati. Bila je zelo korajžno, zvedavo in klepetavo dekle. Pri Koširjevih na Brezjah nad Kamnikom, kjer je služila skoraj devet let, so jo imeli zelo radi, ker je bila pridna in je znala vse delati.
Kmalu po osvoboditvi se je morala redno zaposliti v tovarni usnja v Kamniku, kjer je spoznala svojega življenjskega sopotnika Jožeta in se 30.10.1948 poročila. Običaji in šege na vasi, ki jih je svakinja Kati nadvse spoštovala in tudi ohranjala, so zahtevali določeno obredje pred ohcetjo. Med Katinimi dokumenti se je našel tudi papir o prodaji neveste:
Nevesti Kati v slovo!
Dragi ženin in nevesta,
zdaj se bosta od nas ločila.
In mi smo vedno Vaju ljubili.
Zato pa ljubljena, predraga,
naj srečo Vama Bog odvaga.
Nevesto smo Vam varovali,
jo vedno zvesto spoštovali.
Zalo pa žalostni smo mi, ker nam,
odpeljete jo Vi.
Ko mašnik zvezo sklene in štolo okoli rok Vama dene,
blagoslov še Vama da,
da za vedno bosta združena.
Sedaj pa ženin Vi premili,
se bomo nekaj zgovorili:
Še prej, ko se zvežeta,
globoko v žep sežite!
Saj je v tujini deklet res vseh raznih vrst,
a Vi ste jo le izbrali iz sredine naših vrst!
Pismo naj vzame ženin za spomin,
za nevesto pa zahtevamo dvajset tisoč din.
Veliko sreče v zakonu Vam želimo fantje s Hriba.
Kljub vroči želji ji ni bilo dano, da bi si ustvarila družino. Zaradi bolezni je morala zapustiti službo. S tem je v njeno življenje stopilo mnogo življenjskih preizkušenj, vendar ji je bila njena vedra narava vedno v oporo. Tudi, ko je bila večkrat po več mesecev v bolnišnici, svoje skrbi in bolečine ni pokazala sotrpinom, pač pa jim je z vedro besedo, njenim značilnim glasnim govorom ali pritajenim pripovedovanjem pričarala lepe in vesele trenutke tudi v obdobjih njihovih preizkušenj. Že sama njena navzočnost in prava beseda sta dvigali duha bolniku, da mu je bilo lažje v trenutkih pred operacijo, v času osamljenosti in zapuščenosti. Saj ko je bodrila druge, je tudi sebe prepričala, si vlivala volje in moči ter se prepustila božji volji. Sestram v bolnišnicah in zdravnikom je zelo zaupala in jim posvetila več svojih pesmi.
Tako si je v spletu želja, hrepenenj in življenjskih možnosti oblikovala svoj značaj, ki so ga odlikovali vztrajnost, pogum in močna volja. Silno je bila navezana na naravo; prepričana je bila, da bi ji le-ta mogla zapolniti praznino, zato je sprejela ponudbo in postala pastirica. Tri destetletja je pasla krave na Gajški planini. To je bilo zanjo zdravilo. Delala je tisto, kar je rada počela: pasla krave in bila v naravi, pisala je pesmi, risala planinske kartice in motive za vezane prte, obleke, bluze. Narisala in izvezla je mnogo oltarnih prtov ter jih podarila cerkvam.
Kati res ni nikdar mirovala. Svoje talente je podarjala na različnih področjih: na zabavnih večerih v okviru društva upokojencev, dnevih narodnih noš, planinskih obletnicah in praznovanjih, folklori in še mnogokje. Od vseh naštetih naslovov in tudi od RTV je prejela pisna priznanja in pohvale. Prvič je javno nastopila, ko je advokat dr. Žvokelj leta 1950 organiziral neko prireditev v tovarni usnja, kjer je delala. Recitirala je pesmi, nastopala pa je tudi s skečem, ki je kolektiv spravil v izredno veselo razpoloženje. Na vprašanje, koliko slik, na katerih je bilo največkrat gorsko ali poljsko cvetje, je narisala, ni vedela odgovora, bilo pa jih je veliko več kot petsto. Mnogo jih je podarila ljudem, ki jih je imela rada, za spomin.
Sezonsko življenje na planini ji je prineslo tudi številna poznanstva; v stikih z mnogimi izobraženimi gorniki si je nabirala življenjskih izkušenj in iskrenih prijateljev. Med njimi so bili kipar Marjan Keršič, arhitekt Valens Vodušek, ki mu je pomagala pri zbiranju ljudskega pesemskega gradiva. Stari ljudje so p o znali mnogo pesmi, predvsem takšnih, ki so jih peli pri mrličih. Vendar jih je bilo težko pripraviti do petja. Kati pa jih je s svojim humorjem in petjem vedno znala vzpodbuditi, da so premagali tremo.
Na kmetijah ali pa v njeni hiši so se tako zbirali pevci in prepevali stare pesmi, strokovnjaki pa so jih v muzikoloških zapisih in posnetkih ohranili kot našo bogato dediščino.
V njenem domu, ki sta ga s pridnostjo zgradila z možem, vanj sta se vselila dan pred Jernejevo nedeljo – »smajno« – leta 1971, so se ustvarjali številni obiskovalci, vsi gostoljubno sprejeti in zaželeni. Bila je odprtih rok, vedno je pomagala pomoči potrebnim. Kuhala je tudi neveljskim župnikom, ki niso imeli urejenega gospodinjstva. Tako je bil France Gačnik, ki je dolga leta poleg Stranj upravljal tudi neveljsko župnijo, stalni gost pri Kati in večkrat je pripeljal s seboj znane osebnosti. Pogosto se je dogajalo, da so prišli k njem na pogovor in celo po nasvet tudi visoko izobraženi ljudje različnih poklicev, saj je življenjske izkušnje in svoje talente tako razvila, da je znala modro svetovati vsakomur. Izhajala je iz načela, da ima narava vedno prav.
Župnik France Gačnik je bil tudi zbiratelj starih, predvsem nabožnih predmetov. Kati ga je vodila po njej znanih hribovskih kmetijah. Tako je na poti proti Hribu na Kavčevi kmetiji stalo znamenje ž zelo starim rezljanim lesenim križem. S kmetovim dovoljenjem je zamenjal stari korpus z novejšim. Mimo tega znamenja so včasih za veliki šmaren peš romali ljudje iz te okolice v Novo Štifto. Veliko je tudi fotografiral vsakršne stare predmete, domačije, »bohkove kote«, znamenja…
Razvajala je tudi nas, sorodnike, ki smo se pri njej redno sestajali po nedeljski sveti maši, kaj popili in pojedli, se pogovarjali in pogosto tudi zapeli. Ta druženja smo imenovali »kofetarski klub«. Središče številnega sorodstva je bila vedno Kati. Pogosto se je spominjala svoje matere in njenih naukov, zlasti misli, da se dobrota vedno vrača, če imaš za druge, ti zase še vedno dosti ostane. Ob tem nauku se mora človek zares zamisliti – in takšna je Kati v resnici bila.
Kljub napredujoči bolezni je še vedno upala, da bo ozdravela, a je, preden je odšla v bolnišnico, obiskala tudi nekatere bližnje in daljne sosede in sorodnike, kot da je prišla po slovo. Prosila me je, da sem jo na septembrsko nedeljo popoldne zapeljala v Kamnik gledat sprevod ob Dnevu narodnih noš. Tisto leto je bila prireditev že petindvajsetič. Njene begajoče oči, kakršne je imela zadnja leta, so želele še poslednjič videti vso lepoto naše b o gate kulturne dediščine, ki je bila prav tisto jubilejno leto tako zelo raznolika in lepa.
Potem pa se je kmalu približal datum, ko je na ponedeljek zjutraj poslednjič zaobjela s pogledom svojo kuhinjo, previdno stopala po stopnicah in ko sva se poslavljali, sem začutila, da Kati zadnjič stoji na travi pred svojo hišo. Tudi ona se je ‘tega dobro zavedala. Ni se bala operacije in uredila je tudi vse potrebno za svoj odhod. V bolnišnici je bila previdena. Mirno in spokojno je ugasnila 7. decembra 1995. Naši hiši sta si le nekaj deset metrov narazen, pa tudi sicer sva si bili zelo blizu in o poslednjih stvareh se je pogovarjala le z menoj. Veliko krat se je z lepo mislijo spominjam.
(nadaljevanje prihodnjič)
