Kamniški občan, 24. julij 2003
Za letošnje poletje so v naših planinah značilne tudi precej pogoste nevihte in udari strel. V juniju je strela na Lepenatki ubila 10 krav, treščilo je tudi v slovaška planinca na območju Mojstrovke, a sta na srečo oba preživela. In še kod drugod je prišlo do »bližnjega srečanja« z »naravno« elektriko. Tudi na vrhu Planjave 3. julija letos je bila okoli pol dvanajstih močna razelektritev – strela, kar se na srečo ni končalo tragično, čeprav bi lahko ugasnilo šest življenj.
V okviru alpinističnega tečaja, ki se je odvijal na Kamniškem sedlu, se je naveza dveh tečajnic iz Radovljice Polone Tomazin in Saše Dolenc, pod vodstvom alpinističnega inštruktorja Blaža Vrabca iz Kamnika, okoli sedmih zjutraj odpravila plezat JZ greben s Sukalnika. Pri vstopu v smer se jim je pridružil še pripravnik AO Kamnik Marko Petek. Vreme je bilo na začetku lepo, zato so vstopili v smer. Čez čas so se začele nabirati megle, ki so obetale dež, zato so hoteli že obrniti, vendar se je nato vreme malo izboljšalo in so nadaljevali. Malo pred vrhom jih je ujel dež in so se, zavedajoč se možnosti strele, pripravili na sestop, ki pa gre preko vrha.
Vreme se je nato začelo spet boljšati. Ko so bili na vrhu, se jim je pridružila še naveza, ki je plezala SZ greben. Takrat se je zabliskalo in zagrmelo.
Strela, pravzaprav je šlo bolj za razelektritev, je oplazila Sašo, nato pa še Marka. Sašo je malo opeklo po obrazu, Marko pa je čutil samo močno tresenje v nogi. Pri tem je Saša izgubila zavest za kakšno minuto in padla kot spodsekana. Blaž jo je prisebno ujel za nogo, da je ni odneslo v Logarsko. Hitro so jo prenesli v škrbino in nato sestopili na označeno pot. Vodja je poklical GRS, ki je ponesrečenko s helikopterjem prepeljala v Kamniško Bistrico in od tam z reševalnim vozilom v bolnišnico. K sreči si je povsem opomogla in naslednji dan zvečer je bila spet na Kamniškem sedlu, da nam je lahko povedala, kako je bilo ob njenem ponovnem rojstnem dnevu.
Pravi, da je gledala dokumentarec o ljudeh, ki so preživeli udar strele in so o tem pripovedovali: kako je, kakšen občutek so imeli, kaj so doživeli. Takrat si je rekla, da bi to bilo zanimivo videti, seveda, da preživiš. In želja se ji je uresničila.
Spominja se samo, da so splezali smer, stali na vrhu, prihajala sta še dva. Rekli so, tla ju bodo počakali, nato so pa kar naenkrat šli dol. Hodila je za Šerkijem in vedela, da mu mora slediti. V začetku ni videla povezave, potem pa se je začela počasi zavedati in se spraševati in si odgovarjati: kdo je, zakaj zdaj tukaj hodi, kje je, kaj je in podobno. Počasi se ji je začel vračati spomin, ni pa vedela, kaj se je zgodilo, to so ji pozneje povedali ostali, ker jo je zanimalo, kaj se je pravzaprav dogajalo. Z zavedanjem je začutila tudi nekaj vročega na levi strani obraza. Malo jo je peklo, kjer je bila opeklina, Potem ji je bilo zelo hudo, da so jo poslali na helikopter, ker se je počutila čisto v redu, vse je bilo normalno, pač ni razmišljala, da so lahko tudi takšne posledice. V bolnici je bila 24 ur na opazovanju, pa je bilo vse v redu. Ni bilo nobene vstopne in izstopne točke, ki so ju iskali, če bi bila strela. Le ožganim. . Marko jo je odnesel še bolje.
Medtem, ko je bila Saša kakšno minuto v nezavesti in se je šele čez kakšne pol ure povsem zavedla, je Marko videl močno iskro, ki je švignila od Sašine glave v njegovo nogo. Začutil je samo tresenje in že je bilo vse mimo.
In še nasvet iz ust udeleženke bližnjega srečanja s strelo: »Se je kar za paziti, ni za podcenjevati tele narave. Če je tako slabo vreme, pa ste kje na grebenu ali vrhu, čimprej v zavetje, sestopati čim prej, ne čakati. Čeprav strele ravno ne sekajo tako naokoli, se lahko zgodi, da kakšna pride in človek še sam ne ve od kod.«
Toda v planine, v stene Saša ne bo nehala hoditi. To je dokazala že s tem, da se je naslednji dan vrnila na Kamniško sedlo. Bo pa previdnejša ko se bodo začeli pojavljati oblaki in bo megla zavila vrhove, saj ni nobene garancije, da bi preživela še kakšno bližnje srečanje s strelo. Eno dodatno življenje je že izkoristila, pravzaprav že dve, saj je naslednji dan brez ene same praske preživela podor skalnega bloka, nihče pa ne ve, če ima še kakšno življenje »na zalogi«, na srečo se pa ni zanašati. Morda so ji pa planine ravno s tem, da je preživela, pokazale svojo naklonjenost?
Bojan Pollak
