Plezalni profil: Veverica

Del gorskega grebena med Zadnjo in Spodnjo Trento – Véverica, kolektivno ime vrhov (H. Tuma) v grebenu od kote 1894 do Trentskega Pelca – Gornikom so ljubša prečenja, raziskovalnim alpinistom pa nepreplezane stene – Na srečo to niso stene, kjer bomo dosegli slavo, poplačani smo lahko le s čudovitimi doživetji.*

Dolina Trente je postala znana zaradi različnih ljudi in tudi dejavnosti. Turizem pa je prinesel skoraj nikoli sluten razmah, ki ga lahko primerjamo le z obdobjem rudarstva. Različne fužine so v tej (nekoč?) idilični dolini delovale do leta 1778. Železovo rudo pa so kopali nad Zapodnom, pod Veliko Dnino in pod Pelci. Po propadu železarstva se je veliko ljudi odselilo, ostali pa so se preživljali s planšarstvom in kmetijstvom. Ker smo v pogovorih z različnimi ljudmi prišli do tega, da so našli tudi vhode v te rudnike, je prav verjetno, da je iz tega obdobja ostalo nekaj krajevnih imen v omenjenih koncih in tudi na nasprotni strani doline. Greben Ušje – kota 1894 – Vprta vrata – Plešivec – Vratca – Trentski Pelc – Ribežni … in je del grebena med Zadnjo in Spodnjo Trento (od Ušja do Srebrnjaka) pa ima po Henriku Tumi naziv Veverica.

Ušje je zadnji izraziti vrh v grebenu, preden se le-ta izgubi v strmih pobočjih nad Zadnjo Trento, od koder vodi na vrh stara pastirska in lovska pot. Po razpoložljivih podatkih premore le eno kratko skalno smer v severozahodni steni, do katere prideš po zahtevnem brezpotju. Mogoče bi bilo razdrapano in z grapami obdarjeno pobočje primernejši cilj za zimske obiskovalce. Gre za smer, kjer je dostop trajal štiri ure, plezanje eno uro, sestop na drugo stran pa še dve debeli uri. Prava raziskovalna tura za ljubitelje trentarskih dogodivščin.

Vprta vrata so razgiban del ostenja in grebena Véverice, ki zajema stene pod K 1894 in razdrapano steno Plešivca vse do Vratc, ponuja plezalcem nekaj klasike in nekaj zahtevnih skalnih smeri, kjer je dobra psiha pogoj, za kaj splezati. Dobrih tristo metrov visoka stena v koncu Jurcovga žleba, za katero je Slavc nekje staknil ime “Vprta vrata,” sodi v izbor zelo zahtevnih sten, kjer so še možnosti za nove, težke smeri. Na svoje so prišli tudi plezalci, ki so v precej višji steni Plešivca poiskali možnosti zimskih vzponov. Tudi v tej steni čakajo še skriti prehodi, da jih plezalno raziščemo.

Čeprav se tale del grebena z markantno škrbino ponaša z imenom Vratca, je pogled na steno iz Zapodna povsem drugačen. Verjetno izvira ime iz lažje dostopnega jugovzhodnega pobočja, kjer so domačini nekoč sekali travo, pasli drobnico in lovili divjad. Navpična, okrog tristo metrov visoka gladka stena v koncu Klonskega žleba ne ponuja smeri, lažjih od pete stopnje v včasih krušljivi skali.

Trentski Pelc je najvišji in najbolj izrazit vrh v tem trentarskem grebenu, ponaša se z najvišjo steno nad Zapodnom. Tuma je napisal, da leži vrh gore skoraj sredi velikega kroga alpskih velikanov. Ne premore nobene poti, zato mora obiskovalec računati z zahtevno hojo in lažjim plezanjem v izpostavljenem terenu. Najlažje je dostopen iz Srednje Trente po jugovzhodni strani oziroma s planine Zapotok preko Ribežniv in po jugozahodnem grebenu. Plezalno zanimiva stena nad Zapodnom ponuja smeri zmernih težav, ki niso preveč obiskane. Verjetno sta vzrok dolg dostop včasih krušljiva stena in predvsem dolg sestop, ki zahtevata primerno znanje gibanja po zahtevnem brezpotju.

Ribežni so vrh tik pod dva tisoč metri v predelu grebena med Trentarskim Pelcem in Srebrnjakom, ki ponuja zaradi večinoma lažjih smeri odlično možnost sestopa iz obeh sosednjih vrhov. V vsakem primeru morajo obiskovalci računati na izpostavljeno plezanje v raznolikem terenu (skala, trave, rušje – lahko krušljivo). Poleg domačinov, ki so pasli na obeh straneh grebena, se je na Ribežne med prvimi povzpel Henrik Tuma pred letom 1921.

Peter Podgornik: Kmalu ko pustiš za sabo kočo pri izviru Soče, se pokrajina razširi in postreže s čudovitim pogledom po dolini Zadnje Trente vse do zatrepa, kjer kraljuje mogočni Bavški Grintavec. Očarajo te posamezne trentarske domačije široka struga Suhega potoka in objem gora na obeh straneh prodnate doline. Lepoto ujetništva nekoristnega sveta poudarjajo samotne stene nad Zapodnom, vpete visoko v greben, do katerih vodijo izraziti žlebovi nekateri poimenovani po trentarskih domačijah v Zadnji Trenti in strma poraščena rebra. Greben, ki se vleče iz smeri Bavškega Grintavca proti severovzhodu, postaja proti svojemu koncu zmerom bolj samoten. Dostopen lovcem in ljubiteljem brezpotji, predstavlja pravi raj za častilce samotnih kotičkov gorskega sveta. Verjetno je zmedo okrog krajinskih imen še najbolje razumel Henrik Tuma, ki je ob pomoči domačinov uspel ohraniti to, kar se je še dalo. Prav njemu, ki je dolga leta tiho in vztrajno preučeval gorski svet, si zvesto beležil imena, ki so jih uporabljali prebivalci gorskih predelov, smo lahko hvaležni, da se je vse to ohranilo. Za tiste čase je bil gotovo poleg vseh stvari, ki jih je počel v svojem pestrem življenju, tudi neumoren raziskovalec sten sam ali v družbi vodnikov je marsikatero preplezal med prvimi.
V svoji knjigi Imenoslovje Julijskih Alp je Tuma menil, da bi lahko bilo ime Véverica skupno za vrhove v grebenu od vrha z višino 1894 m (v nadaljevanju K 1894) pa vse do Trentskega Pelca. Jugovzhodno pobočje nad Srednjo Trento premore boljšo neoznačeno pot, ki pelje mimo ostankov planine Veverice (Berebíca) vse do lovske koče Na Glavah na nadmorski višini 1590 metrov, kjer je tudi križišče drugih neoznačenih stez (predel Staro Utro), ki vodijo sem iz Trente. Ena od njih vodi proti Ušju, zadnjemu izrazitemu vrhu v severovzhodnem delu grebena. Greben se nato izgubi v zaobljenem svetu strmih poraščenih pobočij nad strugo reke Soče nasproti spomenika Juliusu Kugyu – poetu Julijskih Alp. Sam greben je primeren za dobro opremljene, izurjene obiskovalce brezpotij, ki so vajeni izpostavljenega plezanja in vešči plezalne tehnike. Severozahodna stran nad Zapodnom (Zadnja Trenta) je od nekdaj rezervirana za izurjene pastirje in lovce, sredi prejšnjega stoletja pa je medse privabila plezalce.
Novejšo plezalno zgodovino so tu začeli pisati slovenski alpinisti v letih po drugi svetovni vojni, ki jih je očaral pogled na deviške trentarske stene. Kasneje je svoje dodal neumorni raziskovalec primorskih sten Janez Rupar s soplezalci. Prvotnim plezalnim smerem po izrazitih naravnih prehodih so kasneje primorski plezalci z Miroslavom Svetičičem – Slavcem na čelu dodali še par zahtevnih smeri preko navidez neprehodnih gladkih sten. Slavc ni bil samo odličen plezalec in poznavalec trentarskih sten, bil je tudi avtor plezalnega vodnika Zadnja Trenta. Med pripravo gradiva o ostenju Véverice za spletno objavo mi je v zadnjem pismu Janez Rupar* (soavtor štirih smeri v ostenju Véverice) takole strnil svoje pisanje: »Na srečo to niso stene, kjer bomo dosegli slavo, poplačani smo lahko le s čudovitimi doživetji.«

Primorske stene: Ušje, K 1894, Vprta vrata in Plešivec, SZ stena,  Vratca, SZ stena ,  Trentski Pelc, S in SZ stena,  Ribežni, SZ stran