Foto: Nina Pirš Majcen, julij 2025
Drobirski tokovi, ki so predvsem lanskoletno poletje dodobra zastavili “svoje delo” med Grintovci prinašajo nevšečnosti. V Logarskem Kotu so morali v grapi pod slapom Rinka temeljito očistiti strugo – odpeljati na deponije ogromno kamenja in “šudra”. Seveda se ta lokalni material ne sme uporabljati za “obnovo,” ker bi bilo to potem prepoceni …
Na Okrešlju so zelenico, zeleno oazo, zaščitili z opornimi zidovi pred drugo svetovno vojno. Kamniti zid brez cementa stoji kot pribit le material, ki bi ga lahko prav koristno porabljali npr. za gradnjo novega hotela na Okrešlju (raje kopljejo v gozdnem peskokopu) vse bolj zasipa zid. V Kotu pa so Kotovec uredili po drugi vojni. Takrat niso delali z “mašinerijo,” ampak “na roke,” z dleti in kladivi so prav lepo oklesali kamenje in skale, ki so povsem pri roki.
Žal nove generacije tega znanja in materiala ne znajo več uporabljati, nočejo, ne smejo, ker je to prepoceni v odnosu do lastnika in plačnika. In kot (smo) lahko dnevno gledamo, bodo rajši z (zastonj!?) vojaškimi helikopterji vozili iz doline material in stroje, da le ne bo kdo “zašvical”.
Zadeva je torej sistemsko zgrešena od šolstva naprej, a oplemenitena s politiko, ki streže kapitalu in tako imenovanim “koncesionarjem”. Ker (pa) smo lahko le opazovalci, lahko omejen čas le gledamo in se čudimo naravi ter človekovim posegom … opazujemo, če bodo nad balvanom (morda le) z(a)gradili klin in razdelili drobirski tok, da bodo zaščitili spomenik.
PN – specticismus
