Priimek in ime Muhameda Gafića najdete tudi v iskalniku teh strani in številnih omembah v alpinističnih novicah. Včasih so alpinisti iz območja nekdanje Jugoslavije pošiljali podatke o vzponih in dosežkih, pisali novice v belo Ljubljano, kjer jih je Franci Savenc urejal in objavljal …
V hiši na strmi in ozki ulici Bistrika, ki je skoraj prilepljena na pobočje, živi človek, ki je več kot pol stoletja nosil bosanski alpinizem na svojih ramenih. Muhamed Gafić, rojen 23. februarja 1948 v Sarajevu, poročen in oče dveh otrok, profesor sociologije, alpinist, gorski reševalec, pisec, poveljnik specialne policije, učitelj generacij in sedaj »penzioner«.
Njegova alpinistično-plezalna biografija je tako široka, da se zdi skoraj neverjetna: več kot 800 alpinističnih vzponov, od Dinaridov do Aljaske; štiri velike himalajske odprave; devet vzponov na Mont Blanc; vodstvo sedmih državnih ekspedicij; desetletja poučevanja v Sarajevski šoli alpinizma; pisec knjig, ki so postale kronika nekega časa; in življenjska pot, ki je preživela vojno, razpad države, izgubo prijateljev – ter ostala pokončna.
Pravijo, da če hočemo razumeti Gafića, moramo začeti na Romaniji. Ta gora je bila od leta 1929 dalje laboratorij bosanskega alpinizma. Tam so se kalili pionirji, tam so nastajale prve smeri, tam je stala legendarna koča Slaviše Vajnerja Čiče – srce nekdanje plezalne skupnosti.
Gafić je bil njen otrok. Član PD Bjelašnica je postal leta 1965, Alpinističnega odseka Sarajevo pa štiri leta pozneje. Njegov prvi učitelj je bil Zijah Jajatović, ki je tragično umrl v Lupoglavu – dogodek, ki je zaznamoval celo generacijo.
Na Romaniji je Gafa plezal smeri, ponavljal klasike, tudi solo. Tam je dobil samozavest, ki ga je leta 1971 pripeljala na Matterhorn – prvi bosanski vzpon na ta vrh.
Gafićeva alpinistična pot je skoraj katalog nekdanje jugoslovanske in poznejše bosanske himalajske zgodovine:
Kavkaz 1974 – vzpon na Elbrus (5642 m) in severno steno Ulu Tau Čana,
Everest 1979 – jugoslovanska odprava, dosežena višina 7170 m,
Pamir 1989–1990 – Pik Lenin (7124 m), Pik Korženjevska (7105 m),
Tien Šan 1991 – Han Tengri (7013 m),
Karakorum 1994 – vodja odprave na Pik Komunizma (7495 m), v času 54 °C, taljenja ledenikov in nenadnega vstopa v območje spopadov med Indijo in Pakistanom,
Everest 1997 – doseženo Severno sedlo (7170 m),
Manaslu 2008 – član odprave.
Na Mont Blanc se je povzpel devetkrat, po različnih smereh, poleti in pozimi. V njegovem življenjepisu se nizajo vrhovi, ki so za večino alpinistov življenjski projekt – pri njem pa so del širše zgodbe, ki jo je gradil desetletja.
Gafićev profesionalni del življenja je bil prav tako ekstremno zahteven. Od leta 1985 do 2002 je bil v specijalni policiji RSUP/MUP R BiH, v vojni komandir čete, nato pomočnik komandanta, po vojni pa komandant Federalne specialne enote.
Kot gorski reševalec je deloval v: bosanskih gorah, francoskih Alpah, Pamiru, Himalaji.
Njegova knjiga Sarajevski rulet je ena najmočnejših kronik obleganja Sarajeva – napisana iz perspektive človeka, ki je bil hkrati alpinist, policist in pričevalec.
Od leta 1972 je Gafić instruktor Sarajevske šole alpinizma, ene najstarejših in najpomembnejših alpinističnih institucij v regiji. Po vojni jo je obnovil in vodil kot direktor. Šolal je generacije alpinistov, med njimi številne, ki so kasneje stali na osemtisočakih. Njegov vpliv je generacijski: od prvih povojnih tečajev do sodobnih plezalcev, ki se vračajo k tradiciji in klasičnim smerem.
Gafić je tudi pisec, član Društva pisaca BiH. Njegova bibliografija je obsežna in raznolika: Sarajevski rulet (več delov), Zrelo doba, Odiseja 7000, Monografija Specijalne jedinice BOSNA, Kanjon Rakitnice, Maglić, Volujak, Zelengora, Prenj, Čvrsnica
Njegova proza je mešanica dokumentarnega, osebnega in alpinističnega – kronika časa, ki ga je sam preživel na fronti, v gorah in med generacijami mladih plezalcev.
Med najpomembnejšimi priznanji se navajajo: Zlat(n)e značke planinskih zvez BiH, Jugoslavije, Slovenije, Makedonije, Hrvaške, GSS BiH za zasluge pri reševanju, PS BiH za življenjsko delo, znak zaslug za narod s srebrnim vencem – kolektivno odlikovanje predsednika Tita za vzpon na Everest 1979.
Muhameda v intervjujih in zapisih opisujejo kot »gospoda iz vrhov« – posluša se kot človek z mirnim glasom, prefinjenimi manirami, z zgodovino, ki jo nosi brez patosa. Ko govori o Romaniji, govori o generacijah. Ko govori o alpinizmu, govori o etiki. Ko govori o Bosni, govori o odgovornosti.
Njegova zgodba je zgodba alpinizma, ki je preživel vojno, izgubo, pomanjkanje, a je ohranil dostojanstvo in kontinuiteto.
