Razmere do sredine prejšnjega tedna v gorah in stenah niti niso bile tako slabe, da nebi »padel« kak alpinistični vzpon. Se-ve-da ne v stenah nad »zaklenjeno« dolino Vrat, …
Ledno in mešano plezanje v Val di Gares – Dolomiti
Tine Cuder z Erik Pavusa …
Karavanke
Urban Ažman
Pozabljena dolina
Luka in Luka
SMUČANJE
Mitja Vrhovšek
Gričarja
SPOMIN
Grega Lačen (1976–2020): kratek alpinistični portret alpinista ob 50‑letnici rojstva
Mlinarsko sedlo, ki se izgubi v grebenu Grintovcev, deluje navidezno mirno in nezahtevno. Žal pa je z njega na senčno stran zgrmelo precej preveč ljudi.
Minuli teden bi Grega Lačen praznoval prihod Abrahama. Za njim so ostali njegovi vzponi, razpršeni od domačih sten do Patagonije, Himalaje in Andov. Ti razkrivajo alpinista, ki je združeval redko vsestranskost, izjemno vztrajnost in ustvarjalno drznost. Grega Lačen je bil eden tistih, ki so s svojim delom tiho, a odločno premikali meje slovenskega alpinizma.
Rodil se je 19. februarja 1976 v Črni na Koroškem, v okolju, kjer je gorništvo del identitete. Za plezanje ga je navdušil oče Marijan, sam alpinist, ki je sina popeljal v domače stene Raduhe. Tam je Grega preplezal svojo prvo smer — začetek poti, ki ga je vodila v najpomembnejše stene sveta.
Že pri devetnajstih je postal član koroške odprave v Yosemite, kjer je v Devils Towerju preplezal prvenstveno smer Twilight Zone. Dve leti kasneje je v Peruju sodeloval pri odpravi, ki je v vzhodni steni Cayesha pustila prvenstveno smer Tretji svet (ED+, VI, 6, 90°, M6, 950 m). To je bil eden prvih signalov, da prihaja plezalec, ki bo pustil globoko sled.
Leta 1998 je pri 22 letih stal na vrhu svojega prvega osemtisočaka — Daulaghirija. V Himalajo se je vrnil še štirikrat, med drugim tudi na Mount Everest, kjer je dosegel vrh. Vrhunski dosežki v visokogorju so bili le del njegove zgodbe, a so potrdili, da je sposoben delovati v najtežjih razmerah in na najvišjih višinah.
Če obstaja pokrajina, ki je najbolj zaznamovala Gregovo plezalno identiteto, je to Patagonija. Na šestih odpravah je tam preplezal smeri, ki še danes veljajo za izjemne: Cerro Almirante Nieto – Eol (VIII-/VII+, 650 m), prvenstvena smer. Fitz Roy – Los últimos días del paraíso (VII+, A1, 700 m), prvenstvena smer v eni najdaljših skalnih sten sveta. Pachamama – Cortissima (VII-, A1, 350 m), kratka, a tehnično zahtevna prvenstvena smer. Patagonija je bila zanj prostor ustvarjalnosti, tveganja in svobode — prostor, kjer je združil svojo tehnično moč, občutek za linijo in sposobnost delovanja v nepredvidljivem vremenu.
Peru je obiskal štirikrat in tam pustil več prvenstvenih smeri. Leto pred usodnim sestopom z Mlinarskega sedla je v Kirgiziji opravil prosto ponovitev legendarne smeri Perestrojka Crack (VIII+/IX-, 950 m), enega najtežjih prostih vzponov v regiji.
V Evropi je njegov seznam vzponov impresiven in raznolik. Med zimskimi izstopajo: Heckmaierjeva smer v Eigerju, Beyond Good and Evil (Aiguille des Pèlerins), Direktna smer z izstopno varianto (Aiguille Sans Nom), Omega (Petit Jorasses), Pinocchio (Mont Blanc du Tacul), Schmidtova smer (Matterhorn)
Med letnimi pa: Hasse–Brandler in Iso (Velika Cina), Olimpo in Tempi moderni (Marmolada), Bonattijev steber (Dru), Flegrand délire (Grand Capucin)
To je nabor, ki ga dosežejo le najbolj vsestranski alpinisti svoje generacije.
Tudi v športnem plezanju je bil izjemen: v Burjakovi peči je štirikrat preplezal smeri ocene 8a, njegova najtežja smer pa je bila 8a+ (Go West).
Domače stene so imele posebno mesto v njegovem srcu. Na Raduhi in predvsem na Kordeževi rami je pustil vrsto prvenstvenih smeri, med katerimi izstopata: Pepelka (VIII, 250 m) Divja jaga (IX, 250 m).
Po njegovi smrti sta Andrej Gradišnik in Andrej Jež v Kordeževi rami preplezala Spominsko smer Grega Lačna (VIII, A1, 250 m) …
RAZ/MISLEK
Ko plezanje preseže skalo: zgodba o vijakih, spoštovanju in vizualnem vplivu
V plezalni (alpinistični) skupnosti pogosto razpravljamo o varnosti, opremi in etiki. Redkeje pa se vprašamo, kako nas vidijo drugi uporabniki prostora — domačini, pohodniki, varuhi narave ali, kot v primeru iz ZDA, pripadniki staroselskih skupnosti. Prav zato je zanimiva zgodba, ki jo je nedavno delil ameriški opremljevalec plezalnih smeri Evan Wisheropp, saj odpira vprašanja, ki so pomembna (zanimiva) tudi za nas.
V devetdesetih letih je bila v enem od svetih območij staroselske skupnosti v ZDA opremljena stena. Kmalu zatem je bila uvedena prostovoljna plezalna zapora, a kljub temu so plezalci še naprej obiskovali sektor in puščali fiksne komplete.
Ko so se na skali začele nabirati vrvi, vponke in bleščeči kompleti, je plezanje postalo vizualni problem — ne zaradi samega plezanja, temveč zaradi vtisa, ki ga je puščalo.
Staroselska skupnost in gozdna služba sta zato prosili plezalce, naj odstranijo vse svedrovce. Wisheropp opisuje, kako je bilo to za plezalce žalostno, saj je šlo za izjemno kakovostno skalo, a je bilo jasno, da je treba pogledati širše.
Ko so odstranili zadnji vijak, je vodja skupnosti dejal: »Ni šlo toliko za plezanje ali za barvo vijakov. Šlo je za to, kako je vse skupaj izgledalo — in kako nespoštljivo je bilo videti vse tiste viseče komplete.«
To je lekcija, ki presega Ameriko. Vizualni vpliv je tih, a močan. In pogosto odloča o tem, ali nas drugi vidijo kot partnerje ali kot vsiljivce.
Wisheropp v nadaljevanju pokaže svojo torbo z vijaki — od ponovno uporabnih betonskih vijakov do različnih premerov in dolžin, ki jih uporablja glede na tip skale in namen.
Zanimivo je njegovo razmišljanje o 1/4-palčnih vložkih, ki jih uporablja za nekritične točke (rebelaji, usmerjevalni vijaki), medtem ko za ključne varovalne točke uporablja 3/8-palčna sidra.
To je opomnik, da opremljanje ni samo tehnična veščina, ampak tudi presoja odgovornosti: kdaj je vijak »dovolj dober«, kdaj je treba uporabiti močnejšega, kdaj je treba staro opremo zamenjati, in kdaj je treba reči: »Tu pa svedrovcev ne bo.«
Wisheropp pravi: »Barvani vijaki so prihodnost. Bili so tudi preteklost, a smo pozabili nanje.«
Zakaj? Ker zmanjšajo vizualni vpliv. Ker se zlijejo s skalo. Ker pokažejo, da plezalci razmišljamo tudi o drugih, ne le o sebi.
V Sloveniji se seveda o tem (premalo9 nič ne govori. V plezališčih, kjer je skala občutljiva ali kjer si prostor delimo z drugimi uporabniki, bi bila to lahko odlična praksa.
Wisheropp zaključi z iskrenim priznanjem: »Hand drilling sucks!« Vsak, ki je kdaj ročno vrtal luknjo v trd apnenec ali granit, ve, da je to res. A ravno ta napor nas spomni, da opremljanje ni nekaj samoumevnega. Je delo, ki zahteva čas, znanje, odgovornost — in spoštovanje do prostora, kjer delamo.
Kaj lahko potegnemo iz te zgodbe? Plezanje ni izoliran svet. Naš vpliv je viden — tudi ko ga sami ne opazimo. Opremljanje smeri je privilegij, ne pravica. Barvani vijaki in premišljena oprema lahko zmanjšajo konflikte. Spoštovanje lokalnih skupnosti (pri nas: lastnikov zemljišč, naravovarstvenikov, planincev) je ključno za dolgoročno sobivanje.
Morda je najpomembnejše to: plezanje je svoboda, a svoboda zahteva odgovornost.
OD TOD IN TAM
GMHM Chamonix v sezoni ledu
Nove smeri v Megèvu, varianta v Montriondu in odhod v norveške fjorde
Več članov Groupe Militaire de Haute Montagne (GMHM) je te dni na severu Evrope, kjer raziskujejo nove možnosti za ledno plezanje v norveških fjordih. A še preden so odpotovali, so imeli za seboj že zelo aktiven začetek sezone, ki je potekal — kot pravijo sami — »v zamrzovalniku«.
V decembru sta Konrad Piontek in Clovis Paulin preživela številne dni v domačih stenah, predvsem v sektorju Côte 2000 nad Megèvom. Tam sta preplezala dve novi smeri, od katerih je zgornja linija, splezana skupaj z Adrienom Lebouquetinom, in poimenovala »Dernière danse en live«. Spodnja smer najverjetneje ni prvenstvena, zato je nista poimenovala.
Konec januarja sta nadaljevala z odličnim tempom in se lotila klasične smeri »La Dame du Lac« nad jezerom Montriond. Tokrat sta izbrala kratko, a tehnično zanimivo mešano varianto, ki elegantno obide ključni raztežaj. Novo linijo sta poimenovala »Variante Dry Queen«.
Za GMHM je to začetek sezone, ki obeta veliko. Po domačih stenah, novih smereh in mešanih variantah se zdaj odpravljajo v deželo fjordov in modrega ledu, kjer jih čakajo povsem drugačne razmere in nove možnosti za raziskovanje.
Kot pravijo sami: najboljši del zime se šele začenja.
Megaphone in nove smeri v Valsavarenche
V Valsavarenche, dolini, ki je v zadnjih letih postala skoraj sinonim za najbolj divje kombinacije ledu in dry toolinga v Aosti, se je to zimo zgodilo nekaj, kar je nekaj časa čakalo svoj trenutek. Megaphone, smer, ki jo je Niccolò Bruni opremil decembra 2023, je končno dobila svojo prvo prosto ponovitev. In to v razmerah, ki so bile prej bolj izjemne kot prave.
Bruni je smer zasnoval kot štiriraztežajno linijo, a narava je vmes posegla po svoje. Led v tretjem raztežaju se preprosto ne tvori več, zato je ostal le spodnji del — dva raztežaja, ki sta bila od začetka srce smeri. Prvi in tretji raztežaj je Bruni preplezal že pred dvema letoma, drugi pa je ostal trd oreh, ki ga je bilo treba še streti. Vmes so prišli drugi projekti, druge stene, druge zime, in Megaphone je počasi zdrsnil v pozabo.
A letos se je vrnil v ospredje. Marco Sappa je vzel v roke tisto, kar je ostalo nedokončano, in v drugem raztežaju našel ritem, ki ga je Bruni dolgo iskal. Ko je Sappa preplezal raztežaj v prostem (orodnem) slogu, je Bruni stopil za njim in ga ponovil. Oba sta se strinjala, da gre za raztežaj, ki je tehničen, fizičen in predvsem skop s stopi — takšen, ki ti v podlakteh prižge ogenj. Bruni je predlagal oceno M11+, kar pove dovolj samo po sebi.
A Megaphone ni osamljen primer. V tej zimi se je Valsavarenche spet izkazala kot dolina, ki neprestano ustvarja nove priložnosti. Bruni in Giovanni Ravizza sta med delom in vmesnimi prostimi dnevi našla čas, da sta splezala dve novi liniji. Najprej Le fantome de bricolage, suho varianto smeri, ki se oblikuje le enkrat na dolgo obdobje. Ledeni fantom je bil letos sicer tam, a ne dovolj stabilen, da bi ga bilo mogoče plezati. Zato sta se lotila frang, krhkih ledenih zaves, ki zahtevajo največjo mero nežnosti in hkrati brutalno moč. Nastala je linija, ki združuje občutljivost in napetost, značilno za najboljše dry smeri v dolini.
Le nekaj dni kasneje sta v sektorju Treinadan splezala še Super Patacca, kratek, a intenziven preizkus moči, ki se dviga čez strm previs in izstopi med dvema masivnima frangama. Ravizza je zapisal, da je Valsavarenche postala njun drugi dom, Bruni pa je dodal, da je to smer, ki bo ogrela podlakti vsem, ki se je bodo lotili.
Zdi se, da je letošnja sezona v Valsavarenche nekaj posebnega. Led je bil radodaren, mix je ponujal nove možnosti, in tisti, ki so znali prisluhniti steni, so našli linije, ki bodo ostale. Megaphone je dobil svojo prvo prosto ponovitev, Le fantome de bricolage in Super Patacca pa sta dodala nova poglavja v zgodbo doline, ki postaja ena najbolj živahnih laboratorijev zimskega plezanja v Alpah.
Michi Wohlleben: poklon Korri Pesceju v dolini led(e)nih pošasti
Nemški alpinist Michi Wohlleben se je po osmih letih znova vrnil v norveško dolino Gudvangen. Vedel je, da to ne bo le še ena ledna tura. Dolina, obdana z 900-metrskimi stenami in slapovi, ki visijo kot zamrznjene katedrale, je prostor, ki nosi spomine. In eden od teh spominov je Korra Pesce — prijatelj, soplezalec, človek, ki je znal v pravem trenutku izreči pravo besedo, in eden najboljših alpinistov svoje generacije.
Wohlleben je zapisal, da je bil tokratni obisk Gudvangna kot »čustveni povratek v preteklost«. Ko je stopil v dolino, je imel občutek, da se je čas za trenutek ustavil. Pred očmi so mu oživele slike zadnje skupne ture s Korro in Lucianom Schiero, ko so se odpravili na znameniti Fosslimonster — enega najdaljših in najtežjih lednih slapov na svetu. V Alpah so veliki slapovi visoki 250 ali 300 metrov; v Gudvangnu se številke začnejo šele pri 500.
Takrat so se na pot podali »v Korrovem slogu«: spontano, brez odvečnega pompa, z lahkotnostjo, ki je bila značilna le za najboljše. Prileteli so v Oslo, se ponoči vozili pet ur, dve uri spali v avtu in se še v temi lotili vzpona. A ko je prišla severnjaška svetloba, so opazili nekaj, kar bi marsikoga spravilo na kolena: del slapu je medtem padel. Ogromni kosi ledu so se odlomili verjetno prav v času, ko so oni spali v avtu ali se vozili skozi noč. Zavedanje, da bi jih lahko zasul slap, je bilo srhljivo.
A Korra je bil Korra. Namesto da bi dan končali v kavarni, so se spustili in se odpravili na Thorfossen — 500-metrski slap težavnosti WI6/M8. In ga preplezali. Naslednji dan še nekaj manjšega. Potem domov. Tako preprosto, tako intenzivno, tako zelo v njegovem duhu.
Letos je bil Fosslimonster suh, neplezljiv. A narava je ponudila drugo priložnost: Kjerskredvelven, skoraj 900-metrski slap, ki le redko zraste in še redkeje dočaka ponovitev. Wohlleben ga je preplezal skupaj z Lukasem Hinterbergerjem, a v mislih je bil ves čas še nekdo tretji. »Prepričan sem, da je Korra gledal z nama,« je zapisal. »In da je užival tako kot midva.«
Korra Pesce je umrl na Cerro Torreju, gori, ki je zaznamovala življenja mnogih velikih alpinistov. A njegova zapuščina živi naprej — v zgodbah, v poteh, v prijateljih, ki se vračajo na kraje, kjer so skupaj delili strah, smeh, tveganje in lepoto.
Wohllebenov poklon ni le spomin na prijatelja. Je opomnik, da alpinizem ni le šport, ampak skupnost. Da so velike ture sestavljene iz več kot le težavnosti in metrov. Da so to zgodbe o ljudeh, ki so znali živeti intenzivno, iskreno in z neukrotljivo željo po raziskovanju. In da nekateri, čeprav jih ni več, še vedno plezajo z nami.
La Sombra del Chamán: ko sta dva mlada domačina premaknila meje mehiškega plezanja
V gorah nad La Ciénega de González, tam kjer se apnenčaste stene El Salta dvigajo v modro-zlate lise, je več kot dvajset let visela smer, ki je med plezalci krožila kot mit. La Sombra del Chamán — ali El Chamán Loco, kot ji pravijo domačini — je bila ena tistih linij, ki jih vsi poznajo, a se jih skoraj nihče ne dotakne. O njej so govorili kot o najtežjem večraztežajnem izzivu v Mehiki, o smeri, ki je bila preprosto preveč pred svojim časom.
Prve svedrovce sta leta 2001 v steno zabijala Alejandro Patiño in Paco Medina. Videla sta linijo, ki je bila tako drzna, da je dolgo ostala le vizija. Stena je čakala, kot da preizkuša potrpežljivost generacij. Šele leta 2015 so italijanski plezalci Marco Maggioni, Paolo Marazzi in Simone Pedeferri dodali zadnje raztežaje in dokončali smer v celoti, a tudi oni je niso uspeli prosto preplezati. Od takrat je Chamán postal legenda: smer, o kateri se govori, a ki ostaja nedotaknjena.
Vse do decembra 2025.
Takrat sta se v steno podala dva mlada plezalca iz Guadalajare, Álvaro Basich in Damián Zepeda. Nista profesionalca, ki bi prišla iz tujine z medijsko podporo. Sta domačina, ki sta El Salto poznala skoraj kot domače dvorišče. Basich živi in dela v majhni restavraciji v vasi, Zepeda pa je bil komaj polnoleten, a z neverjetno hitrim napredkom. Njegova mama ga je pri dvanajstih vpisala v plezalni klub, da bi ga odvrnila od videoiger — in nehote sprožila nekaj, kar je preraslo v obsedenost.
Njuno partnerstvo je raslo spontano. Basich je v Zepedi prepoznal talent, ki ga je bilo vredno usmerjati, in postal njegov mentor. Skupni prijatelj Mango ju je spodbudil, naj poskusita Chamána, čeprav je imel Zepeda komaj kaj izkušenj z večraztežajnimi smermi. A imel je nekaj drugega: neizmerno energijo in mladostno drznost, ki je pogosto močnejša od dvoma.
Ko sta decembra stopila pod steno, nista imela predhodnih projektov, nobenega razkošja počitka. Zepeda je celo tri dni zapored plezal, ker ni mogel sedeti pri miru. Ko je začel smer, je priznal: »Bil sem grozno utrujen v rokah.« A Chamán ne odpušča. Na 385 metrih se zvrsti vse, kar El Salto ponuja: tehnične plošče, previsi, tufne, dolgi gibi, sekvence, ki zahtevajo hladno glavo in trdno voljo.
Tri dni sta se vzpenjala po steni. Basich je prosto preplezal vse raztežaje, Zepeda vse razen dveh najtežjih. A to ni bila zgodba o tem, kdo je bil boljši. Bila je zgodba o tem, kako sta skupaj naredila nekaj, kar je dve desetletji veljalo za nemogoče. Smer, ki je bila opisana kot 14 raztežajev med 7a+ in 8b+, je končno dobila svoj prvi prosti vzpon.
La Sombra del Chamán je tako postala najtežja večraztežajna smer v Mehiki in ena najzahtevnejših v Severni Ameriki. A morda je še pomembnejše to, kdo jo je preplezal: ne zvezdniki svetovnega formata, ampak dva mlada domačina, ki sta steno gledala vsak dan, jo spoštovala in se ji približala brez pompa, samo z voljo in predanostjo … mexicoclimbing.mx
KAR TAKO
Tehnološko plezanje
Bi vam uspelo?
Dekle z naslovnice – Antonia Albrecht
ID
