Ko si gora in (Vandotova) čarovnica delita ime – Izrazita monolitna stena pod Ruso pečjo, Rušico, Rigljico in Šiljico, je po drugi svetovni vojni pritegnila prvo navezo
Gledano iz doline, jugovzhodna stena Rušice leži na desni strani krnice Pod srcem v Martuljških gorah. Stena je primerna za plezanje nekje od druge polovice maja in do konca oktobra, kasneje je sonce prenizko in postane prehladno. Za plezanje med poletnimi vročinskimi valovi pa je stena mnogo prevroča. Lep pogled na steno je s stene Špika in Frdamanih polic.
Če že pišemo, je prav, da tudi omenimo, da je spomladi potrebno paziti, da v grapah nad steno ni več snega, ker lahko kaj prileti dol. V preteklosti so imele naveze tudi težave pri sestopu sestopi so trajali mnogo dlje (tudi bivaki) kot plezanje samo. Klasičen sestop z Rušice pe je orientacijsko zahteven. Nameščeni spusti preko smeri Aga (VI, Slavko Svetičič, leta 1984) pa olajšajo sestop.
Smeri potekajo v solidni skali ali odlični škrapljasti skali. Za steno so značilni razni navpični, škrapljasti, žlamborji in plošče, v katerih je marsikje težko namestiti varovanje. Vse moderne smeri v steni so resne smeri z mestoma slabim varovanjem. Opise najdete v plezalnih vodničkih in tudi prostodostopne na spletu, v Slovenskih stenah in na Plezanje.net.
Prva sta po II sv. vojni steno preplezala Janez Krušič in Janko Šilar. Najprvo Zahodno smer V/IV, in nato še Direktno smer (V+/IV). Franček Knez je splezal Črni Kamin (V/IV+), Črni steber (VI/IV-V) Mimo strehe (VI+/V+), Vzdih (-VII/V+). Najtežjo smer, kot je Čingul Maki, sta prva preplezala Tomaž Jakofčič in Miha Kajzelj.
Lala Salama
Z Matjažem sva v Delu zasledila novico o novi smeri v Rušici in to sedme stopnje. Bila sva ravno prav našpičena in Praprotnika sem prosil za shemo. Iz njegovega pripovedovanja sem takoj videl, da smer ni šala in ko sva se z Matjažem znašla pod vstopom, sva se lahko prepričala o naslednjem: da smer je šala in sicer neslana. Njen vstop je namreč petmetrski rumen previs brez kakšne posebne razčlembe, sledi pa mu 15 m visok pas gladke plošče, čez katero gresta dva vzporedna žlebiča (boljše za slikanje kot za plezanje). Žreb je padel name in zagnal sem se v previs. Neogretega me je v hipu navilo, pa še sonce mi je udarilo v glavo. Ničesar nisem mogel zabiti, brez tega pa si nisem upal čez. Na tleh sem si celo odmaknil večje skale, če bi moral skočiti dol. Poskusil sem že dvakrat, pa je bil rezultat vedno slabši. Zamenjal me je hladnokrvnejši Matjaž, ki je v nemogočem položaju uspel zabiti klin, se poživalil čez previs in se znašel pod žlebičema. Zabil je še dva slaba klina in se po dolgem zbiranju poguma lotil žlebičev. Vedel je, da v njih dolgo ne bo nobenega varovanja in da bo šel v poden, če bi padel. Seveda ni, ker je lahko samo on 110-procenten. In bilo je samo 6+. Vrisknil je, ko je gori nekje zabil dober klin. … Miha kajzelj, Alpinistični razgledi št. 48
Stena Rušice je zaradi svoje zgodovine prav tako klasična stena, v kateri se naj nebi dodajale športnoplezalne smeri, narejene od zgoraj. Prav tako naj bi ob preopremljanjih kontaktirali avtorje in jih povprašali za mnenje. Vedno je tudi prav najprej poskusiti od tal ali pa pustiti komu, ki bo bolj sposoben.
Južna stena Rušice je razmeroma kratka, vendar zahtevna stena, v kateri so najbolj obiskane smeri: Aga, Zahodna, Kuštrasta, smer Lijak, Direktna smer. Ker se zaradi omejevanja dostopa počasi zapira izbor alpinistom in plezalcem dosegljivih smeri, bodo takšne stene še bolj popularne …
Čarovnica Rušica
Dolgo je zrla Jelica nepremično v razorani obraz. In tedaj jo je stresel mraz. Spomnila se je zimskih večerov, ko je sedela pri sosedu za pečjo. Kraj nje pa je sedela sosedova stara mati in je pripovedovala. O čarovnici Rušici je pripovedovala, ki domuje nekje med pečinami, tam v gošči med Brdmi in Stanmi. Njen obraz sestoji iz samih gub in gubic, in velika je in suha kakor vse čarovnice. Prišla je kdoveodkod, in vidi se jo le tupatam, ko stopa počasi in sključena ob tihih večerih čez polje. Nihče se je ne upa nagovoriti blizu; živi pa se menda samo od jedi, ki ji jo prinaša velik in črn vran. Po njeni koči prepeva zlata ptica. Kadar hoče koga zapeljati v žalostno smrt, pošlje tisto zlato ptico človeku naproti. Ptica poje, tako sladko poje, da človek izgubi vso pamet. Ničesar ne vidi več, ničesar ne sliši več. Slep in gluh tava za zlato ptico, in naenkrat mu zmanjka trde zemlje. Prekotali se s strme skale v globoki prepad, in niti duha niti sluha ni več o njem.
Domislila se je Jelica zimskih večerov in pripovedovanja sosedove stare matere. Prestrašila se je in je zakrila obraz z rokami. »O, Marija! Čarovnica Rušica …«
»Da, tako mi pravijo.« – Posmehnila se je starka in je nadaljevala: »A ne boj se me! Nikdar še ni Rušica storila ljudem žalega … Ne boj se me, deklica.« … Josip Vandot – Vitranec, pripovedka iz davnih dni
Naveza Krušic – Šilar je opravila številne prvenstvene vzpone, odkrivala nove stene v Julijcih in tudi drugje. Janez Krušic je po tragični nesreči v severni steni Špika in po zahtevni, nadvse tvegani reševalni akciji, ki se je odvijala leta 1952, in posledičnih zapletih prenehal z gorskim reševanjem. Zagrenjenost, ki ostane po takšnih dogodkih in procesih, se lahko (od)reši tudi z nadaljevanjem alpinistične dejavnosti, kar sta s Šilarjem nedvomno dokazala sebi in drugim. Vsekakor pa velja za bodoče rodove še poglobiti znanje o takšnih navezah.
BR/uredništvo
