Planinski vestnik, 1996/3
Pozabljena bodo naša pota po stenah in grebenih, ostali pa bodo čudoviti spomini na prijateljstvo z gora.
Janko Šilar se je rodil marca 1916 v železničarski družini v Bohinjski Bistrici. Izučil se je za ključavničarja. Vojaški rok je služil pri letalcih v Beli crkvi in se potem zaposlil v Železarni Jesenice. Od leta 1941 je bil aktivist OF, od pomladi leta 1944 pa terenec NOB. Po osvoboditvi se je spet zaposlil v Železarni Jesenice kot skupinovodja oziroma delovodja, na tem delovnem mestu pa je delal vse do upokojitve.
Ves svoj prosti čas je namenil dejavnostim v gorah. Že kot deček je presmučal vse bohinjske hribe. Kot »zelenca« sta s Stankom Koblarjem preplezala več težavnih smeri v Poncah, Široki peči, Šipku in Triglavu. Z Jankom in Slavkom smo se prvič srečali v severni steni Triglava. Postali smo si dobri prijatelji, največkrat v skupni navezi. Plezali smo takratne težke smeri pri nas, na primer v severni steni Široke peči, severni steni Špika, Šinkovo v Frdamanih policah, severovzhodni raz Jalovca, Hudičev steber, Skalaško v Škrlatici, Skalaško v Triglavu, Jožev steber v Triglavu, Herletovo v Ojstrici in mnogo drugih. Seveda se nismo omejili le na ponavljanje — vsa leta smo beležili nove smeri v Oltarjih, Rokavih, Široki peči, Kukovi, Špiku, Rušici, Rogljici, Stenarju, Kotovi špici, Pelcu, Srebrnjaku itd. Tudi veliko zimskih smeri je bilo med njimi. V Čvrsnici in Durmitorju smo preplezali zelo veliko novih smeri. Tudi v tujih gorah je bil Janko poleg tako v širših kot v ožjih odpravah: Gesause (raz Rosskuppe, Haindlkarturm), Lienški Dolomiti (laserzkante), Glockner (Stiidlgreben, Palavicini), Zahodni Julijci (severna Belopotoška, severna stena Montaža), Dolomiti (Zinne, Pelmo, Tofane itd.), Centralne Alpe (Les Droites, Whimperjev kuloar v Aig. Verte, Matterhorn, Wiesshorn, Alalinhorn, prečenje Dent Blanche, Welzenbachova v Breithornu, Sas Maior, Cimone della Pala itd.). V Pirenejih je plezal v Pic Aneto, na Korziki Monte Cinto in Muffrella — in še bi lahko naštevali, vendar bi bilo to predolgo.
V zadnjih letih sva »prehodila« tudi Župančičevo PP (Planica — Pokljuka), ki zahteva dobro poznavanje naših Julijcev. Bil je odličen inštruktor mladih alpinistov na različnih poletnih in zimskih tečajih in taborih. Kot vodnik je bil na vseh pohodih železarjev in spominskih pohodih na Stol. Sodeloval je pri vseh delovnih akcijah PD Jesenice za novogradnje ter popravila planinskih koč in bivakov. Bil je zelo aktiven markacist in izvedenec za nadelavo novih poti v gorah. Za svojo dejavnost v službi, v NOB in še predvsem v gorništvu je prejel številna odlikovanja, več državnih ter srebrni in zlati znak PZS in PSJ. Janko nam je bil in nam je še vedno vzor delavnosti, natančnosti, poštenosti, prijateljstva in skromnosti. Kljub osmim križem je še zelo vitalen in mladosten, tako da mu tudi zahtevne gorske ture ne delajo nobenih problemov. Prijatelji z gora mu želimo še na mnoga uspešna, zdrava leta!
Janez Krušic
