Plezalni profil: Albert F. Mummery – drzni znanilec sprememb

Vizionar, ki je gore osvajal »po pošteni poti« – Človek, ki mu ni bila tuja razlaga tudi danes tako močno izrazitega, milo rečeno, nespodobnega kapitalističnega obraza človeštva

Ko je alpinist Hermann Buhl, prvi človek na vrhu Nanga Parbata (»Gori strahote« – »Ubijalski gori«), izjavil, da je bil Albert Frederick Mummery »eden največjih alpinistov vseh časov,« to ni bil le poklon — temveč priznanje človeku, ki je že v 19. stoletju plezal z idejami, ki so šele v 20. postale norma.

Mummery, rojen 10. septembra 1855 v Doverju v Angliji je odraščal v premožni družini — njegov oče je bil uspešen strojar in celo župan mesta. Čeprav je bil Albert kot otrok bolehen in kratkoviden, je že pri šestnajstih začel plezati najprej z vodniki (Alexander Burgener), nato pa kot eden prvih zagovornikov »guideless climbing« — plezanja brez gorskih vodnikov.
Njegovi vzponi so legendarni: Aiguille du Grépon, Dent du Requin, Grands Charmoz, Teufelsgrat na Täschhornu, Dürrenhorn, Zmuttov greben Matterhorna … Leta 1894 je po Zmuttovi smeri popeljal celo mladega vojvodo Abruzzijskega.

Mummery (pa) ni bil le plezalec, temveč tudi mislec. S prijateljem J. A. Hobsonom je napisal knjigo The Physiology of Industry (1889), v kateri sta analizirala ekonomske krize in zagovarjala potrebo po intervenciji države v primeru prevelikega varčevanja. Bil je torej tudi kritik laissez-faire* kapitalizma — kar je za viktorijansko Anglijo precej nenavadno. Zanimivo sovpadanje idej najdemo v tej knjigi, ki pa ni bila deležna pozornosti, ki bi si jo zaslužila. Obstaja več razlag za to zanemarjanje. Prvič, soavtorstvo knjige pomeni, da znanstveniki, ki jih zanima predvsem Hobson, ne vedo, v kolikšni meri je mogoče njene ideje pripisati Hobsonu in v kolikšni meri Mummeryju. Takšno mišljenje pa se pojavlja tudi pri alpinističnih navezah. Kdo je nosilec ideje »prvi v navezi,« je bolj »zaslužen klient,« ki je najel gorskega vodnika, ali pač le ta, ker je opravil »glavno delo«. V primerih »velikih ljudi« lahko dokaj svobodno razvijamo marsikatero tezo, mi so nam jo prepustili, a je žal zvodenela v množičnosti, …

Izumil je tudi »Mummeryjevo šotorko,« lahko zložljivo šotorsko konstrukcijo, ki je postala standard v zgodnjem alpinizmu. Njegova etika je bila jasna: plezati je treba »po pošteni poti« — brez umetnih pripomočkov, zgolj z lastno močjo in presojo. Njegov slavni vzklik ob neuspelem poskusu na Dent du Géant: »Absolutely inaccessible by fair means!« je postal simbol njegove filozofije.

Na enem od svojih potovanj v Alpe je Albert spoznal Mary Petherick, hčerko odvetnika iz Exetra, ki je prav tako užival v alpinizmu. Poročila sta se leta 1883 in v medene tedne vključila tudi vzpon na vrh Matterhorna. To je bilo sredi poletja in ko sta sedela na vrhu in gledala na veličastne Alpe, ki sta jih oba oboževala, je Arthur dejal, da »veter ni bil dovolj močan, da bi zanetil plamen vžigalice«. Rodila se jima je hčerka Hilda. Po Albertovi smrti sta se Mary in Hilda preselili k Maryjinim staršem v Exeter. Mary, ki se ni nikoli več poročila, je umrla 8. marca 1947 v Bournemouthu. Za hčerino nadaljnje življenje (še) nismo našli podatkov, …

Alpinistični razgledi 43/1993 – Bine Mlač: Prigoda sodi v prejšnje stoletje in se je zgodila pod više ležečimi vzhodnimi travnatimi pobočji Matterhorna. Po golem naključju so se na potki, ki je vodila do kapelice ob Črnem jezeru (op.: Schwarzsee), srečali trije veliki gorniki tedanjega časa: tržaški alpinist in poet gora dr. Julius Kugy, angleški alpinist sir Frederic Mummery in sloviti švicarski gorski vodnik Alexander Burgener. Prvi je tiste dni po daljši krožni turi prihajal iz smeri današnje koče Schönbiel, najbrž s Tête de Valpelline, druga dva pa iz Winkelmattna, iz samotnih senikov, ležečih nedaleč od čela gornergratskega le­denika. Nevsakdanje srečanje, prejkone »trčenje« teh mož je bilo na moč smešno. Dolgi in sloki Mummery sedeč na muli kot Cervantesov Don Kihot, poleg njega pa peš z veliko krošnjo na ramenih še mali, debelušni bradač Burgener – živa podoba Sancha Pansa. Dr. Kugy, ki je bil v gorah vajen marsičesa, vsakršnih ljubih in neljubih srečanj, je vrgel le bežen pogled na mimoidoča gornika, ju vljudno pozdravil in se na videz ves resnoben odpravil naprej.
Kakor je to pri ljudeh v navadi, zlasti takih, ki poznajo zelo veliko ljudi, je tudi on nekaj korakov naprej pobrskal po spominu, obraz na muli mu je bil namreč od nekod znan, nemara iz neke angleške gorniške revije. Še malo naprej, ko se je pomiril z dej­stvom, da se ne more spomniti, kdo je ta možak, se je po tihem in z nasmeškom na ustih, bolj sam zase, vprašal: »Kdo neki je ta pokveka na muli?«
Res, kdo je bila ta »pokveka« na muli? Da videz vara, da se ni zmotil samo pronicljivi svetovljan dr. Kugy, temveč tudi lepo število švicarskih gorskih vod­nikov, priča še neko drugo dejstvo: pri slehernem gor­niku ali vodniku, s katerim se je Mummery v gorah prvič srečal, je takoj vzbudil nekakšno usmiljenje, me­šane občutke, ki so praviloma zapeljali v zmotno oceno na prvi pogled. Šele pozneje, po kakšni težki in nevarni alpski turi, med kosilom ali večerjo v gostišču, hotelu ali na samotni planini, ko ga vodnik ni in ni mogel prehvaliti, ali na predavanju Alpen Cluba v Zermattu, ki so bili enkrat v sezoni obvezni za vse njegove člane, so vedoželjneži izvedeli, koga imajo pred sabo oziroma kdo je ta »pomilovanja« vredni Anglež.
Sloki mož je bil največji angleški gornik 19. stoletja, »posebnež in drugačnež«, prvi pravi alpinist na svetu, ki je s svojo neizmerno energijo, podjetnostjo, izvir­nimi idejami, drznostjo in spretnostjo hkrati begal in presenečal tedaj vodilne gorske vodnike in najbolj dejavne člane angleškega Alpen Cluba. Čeprav je nav­zven deloval hladno, nedostopno, kot »zavezani molčečnež«, kot ga je označil rojak sir Leslie Stephen, je bil v svojem bistvu mehak, čuječ gornik. Slednjega nemara ni znal ali hotel pokazati.
Samoljubim švicarskim vodnikom predvsem ni bil všeč njegov nastop, čeravno je vsakemu ob prvem sre­čanju posebej in brez ovinkarjenja predočil njuno bo­doče gorniško in poslovno razmerje: »Gospod, upoštevati boste morali tudi moje zamisli, v primeru, če se izkaže, da so boljše in manj nevarne kot Vaše. Jaz tvegam z Vami, Vi z mano, tisti zakaj in koliko tvegava, pa sta skupna in ju deliva na dvoje.«
Od časa do časa pa je svojemu najetemu vodniku plačal za to, kar je bilo v tistih časih do kraja neresno in neodgovorno, da ga je ta jemal s sabo kot enakoprav­nega člana naveze. Plačal mu je še enkrat več, kot je znašala vodniška tarifa, da bi lahko tu in tam plezal na čelu naveze. Sicer je stanovski pravilnik združenja švi­carskih gorskih vodnikov to izrecno prepovedoval, ven­dar je pohlep po denarju tudi v njemu izvrtal luknje. Vodniki, ki so pristali na takšen strogo prepovedan način sodelovanja z vodencem, so sila slabe volje za­mižali na obe očesi in s svojim čudaškim vodencem zamenjali vodniške vajeti: »En prismuknjen Anglež gor ali dol,« je menil njegov francoski vodnik Gaspard Simond.
Ko je vse te prepovedane reči dodobra preskusil, kar ga seveda nikdar ni povsem zadovoljilo, saj je vztrajno iskal druga pota, je začel hoditi še s sebi podobnimi. Včasih so to bili Norman Collie, Geoffrey Hastings ali William Slingsby, včasih pa gospodična Lily Bristow. Ker je iz tistih davnih časov ohranjeno več dokumentov, od pristnih dnevnikov in pisem do pričevanj ostarelih vodnikov, izvlecimo iz njih nekaj zbledelih zgodovinskih drobcev. Toliko, da pričaramo dva, Mummeryju najljubša obraza.
Marsikdo bo takoj vprašal, kje se da to prebrati, saj Mummery o njiju ni posebej pisal ali ju omenjal. Prav­zaprav je, samo njegove spise je treba brati drugače, kot smo vajeni. Vse se začne in konča v skritih besednih detajlih, ki, potem ko poznamo ključ za branje, prak­tično povedo vse o njihovih medsebojnih razmerjih. Le nadpovprečno dober poznavalec starih angleških obi­čajev in šeg bo znal ta Evropejcu težko dojemljiva razmerja razložiti. Na primer pojmovne sklope besed, ki se nanašajo na hojo in vikanje. Vse, do zadnjega vodnika ali soplezalca, ki so hodili pred njim oziroma za njim, je vikal, gospodično Bristow in gospoda Burgenerja, ki sta hodila z njim, čeprav sta morda hodila pred njim ali za njim, pa je tikal. Toda, vedno ko o njiju piše, ju vika. Zadnje je moč razumeti na več načinov, vendar ta »hoja« vštric pomeni, da ju ni upošteval samo kot gorska sopotnika, marveč tudi kot osebnosti, ki imata svoje mnenje, čustva in razum. Ko se z njima pogovarja, ju tika, ko o njiju piše, ju vika. Za vse druge vodnike se to ne bi moglo reči. Njih je dosledno vikal in hkrati, vsaj kar zadeva bolj sproščene odnose, držal na določeni razdalji …

Leta 1895 se je skupaj z J. Normanom Colliejem, Geoffreyjem Hastingsom in dvema Gurkhama podal na Nanga Parbat — prvi poskus vzpona na katerikoli osemtisočak v zgodovini. Njihov pristop je bil revolucionaren: lahka oprema, majhna ekipa brez »obleganja«. Med raziskovanjem Rakhiotskega predela je Mummery skupaj z obema Gurkhama izginil v plazu. Njegovo telo nikoli ni bilo najdeno.

Mummery je občasno plezal tudi z ženo Mary Petherick, kar je bilo za tisti čas izjemno redko.
Bil je prijatelj z Lily Bristow, eno prvih britanskih alpinistk, ki je prav tako plezala brez vodnikov.
Njegova knjiga My Climbs in the Alps and Caucasus (PDF, 15,8 MB) Leta 1888 in 1890 je plezal tudi v Kavkazu, kjer je osvojil Dykh-Tau (5198 m)) ostaja klasika gorske literature — polna humorja, samoironije in filozofskih razmislekov in osnova za spoznavanje Mummeryjevaga, gorniškega življenja.

Albert F. Mummery je umrl (pre)mlad, a za seboj pustil idejo, ki je spremenila alpinizem: da je plezanje več kot osvajanje — je dialog med človekom in goro. Njegova etika, pogum in vizija so še danes navdih za vse, ki iščejo »pošteno pot« v gorah in življenju. Morda pa »talne spremembe« nekoč kmalu spet vrnejo njegovo telo iz snega in ledu, ki naj bi bil sicer večen, …

*(dobesedno ‘pustimo delati’) vrsta ekonomskega sistema, v katerem so transakcije med posamezniki proste, kakršne koli oblike ekonomskega intervencionizma(kot sosubvencije ali predpisi). Kot miselni sistem laissez-faire temelji na naslednjih aksiomih: »posameznik je osnovna enota v družbi, tj. standard merjenja v družbenem računu; posameznik ima naravno pravico do svobode, kjer je fizični red narave je harmoničen in samoregulirajoč se sistem.« Prvotni izraz je bil laissez faire oziroma laissez passer, pri čemer drugi del pomeni »pustiti (stvari) mimo«. Na splošno ga pripisujejo Vincentu de Gournayu.