Slovenske novice, 15. februar 2021
GROZA NA STORŽIČU
V steni Storžiča so v soboto umrli 41-letna Mariborčanka Maja Lobnik, 48-letni Tržičan Slavko Rožič in 40-letni Kranjčan Marko Žepič. Na italijanski strani Kanina se je usodno poškodoval 49-letni turni smučar Matej Vranješ iz Nove Gorice.
Kamen v gori je sam, samoten, tako kot je človek, ki se zboji vseh prestrmih poti, ko so zanj vsi prehodi preozki in ni nikogar, ki bi zaustavil svoj korak ob srečanju in mu izrekel dobro besedo. Zato nemara človeka vleče vedno tja gor, da se naužije čistosti in si oddahne dušo. A gore so nepredvidljive, muhaste in zahtevajo vsake toliko časa svoje. Neizpodbitno dejstvo je: ko pride v gore smrt na obisk, nikoli ne odide praznih rok. Tako je bilo tudi v soboto, ko se je v Kramarjevi smeri v severni steni Storžiča odvijala drama, ki se je spremenila v tragedijo.
V dveh plazovih so ugasnila kar tri življenja alpinistov. Prvi je odnesel domačina, 48-letnega legendarnega tržiškega alpinista in gorskega reševalca Gorske reševalne službe (GRS) Tržič Slavka Rožiča – Slavca (član Alpinističnega odseka Tržič), ter zelo izkušeno alpinistko, tudi alpinistko leta 2009, 41-letno Majo Lobnik (AO TAM Maribor), drugi pa 40-letnega Marka Žepiča (AO Kranj), nekdanjega vrhunskega kolesarja.
Njegov soplezalec U. S. (AO Kranj) je bil hudo poškodovan, prav tako je drugi plaz zasul dva gorska reševalca.
»To je največja tragedija, odkar sem alpinist in gorski reševalec, in največja v Tržiču v času samostojne Slovenije. S Slavcem smo izgubili nepredstavljivo veliko, bil je veliko ime v alpinizmu in gorskem reševanju. Bil je gradnik naše GRS, štiri leta je bil tudi podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Vedno je bil zelo odkrit in vsako stvar je naravnost povedal. To smo pri njem vsi zelo cenili. Bil je izjemen in zanesljiv prijatelj, z njim sem splezal svoje najtežje smeri, skupaj sva tudi postala inštruktorja gorskega reševanja. Za njim bo ostala velika praznina,« je ob koncu črne sobote s težavo iskal besede ob izgubi prijatelja načelnik GRS Tržič Janez Primožič.
Mučne minute tišine
Gaber Štritof, predsednik komisije za reševanje iz plazov pri GRZS, je bil v času, ko se je v Kramarici sprožil prvi plaz, v Tržiču: »Prišel sem zaradi treninga svoje lavinske psice Kire, ki bi ga moral opraviti skupaj s člani Kinološkega društva Storžič. Prek mobilnika me je klical član GRS postaje Tržič Matjaž Kos, povedal nekaj informacij o začetku reševalne akcije ter predlagal, da se jim kot predsednik pridružim. Nemudoma sem odšel na Lom pod Storžičem, kjer je bila zbirna točka. Čakali smo na poziv za posredovanje, hkrati po radijskih postajah pridobivali informacije od teh, ki so že bili na terenu, in jih presojali. Nismo menili, da bo po Kramarici prišel še en uničujoč plaz, saj smo menili, da je že celotna snežna gmota šla prek strmine. Med časom čakanja smo izvedeli pretresljivo informacijo, da gre za našega Slavca in Majo. Kako težki trenutki so bili tisti čas za vse nas, vam ne morem opisati, čeprav smo vajeni marsičesa hudega.«
V akciji je takrat že sodeloval vojaški helikopter, po pozivu je naletel še policijski helikopter s sondo za iskanje pogrešanih v plazu.
Člani AO Tržič, ki so umrli v gorah:
Janez Hladnik (Grossglockner, 23. 8. 1963),
Miro Rožič (Storžič – Kramarjeva smer, 3. 2. 1965),
Riko Salberger (Triglav – Bavarska smer, 28. 9. 1969),
Jožica Dolinar (Ponce, 8. 3. 1971),
Borut Bergant (Yalung Kang, 27. 4. 1985),
Jože Rozman (Kangchenjunga, 3. 5. 1991),
Tomaž Kavar (Mustagh Ata, 14. 7. 2000),
Janez Stegnar (Storžič – Kramarjeva smer, 1. 5. 2006),
Filip Bence (Storžič – Kramarjeva smer, 3. 4. 2009),
Janko Meglič (Storžič – Kramarjeva smer, 27. 5. 2012),
Slavko Rožič (Storžič – Kramarjeva smer, 13. 2. 2021)
»Tako mi na zbirni točki kot posadka na samem kraju nismo vedeli, ali je bil še kdo z njima in ga je plaz potegnil globlje podse. Nenadoma je po postajah završalo, prihajala je nova nevarnost. Proti reševalcem v plazu je šel nov udarni snežni val, drugi plaz z vrha, ki je, kot smo pozneje spoznali, s seboj nesel še dva iz naveze, ta je bila po prvih ocenah okoli 500 do 600 metrov višje nad krajem nesreče.« Nato je nastala tišina na frekvencah. Gaber Štritof premolkne, nato tiho pove: »To je bilo nekaj najbolj mučnih minut mojega življenja. Kaj se dogaja? Ničesar nismo vedeli. Po radijski povezavi smo prejeli informacijo s plazu o žrtvah. Poškodovan je bil naš zdravnik na plazu in poleg še tretja smrtna žrtev, član AO Kranj Žepič. Tako lep dan se je spremenil v tragedijo za vse svojce žrtev, za nas, gorske reševalce, in celotno gorniško javnost.«
Predsednik komisije za reševanje iz plazov pri GRZS še dodaja: »Razmišljati o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, je brezpredmetno. Nesreča je grozljiva, žrtev je preveč. Eden umrlih je naš član, gorski reševalec, predvsem po duši pa alpinist, ki ga je čarobnost gora tako očarala, da je morda za hip pozabil na košček ali dva v podrobnostih popolne presoje.«
Bežali pred plazom
»Prvi plaz se je v Kramarjevi smeri sprožil okoli 10.30, s sabo pa je odnesel dva izkušena alpinista. Enega od njiju je plaz zasul, drugi je ostal na površini. Še dva alpinista, ki sta prav tako vstopala v isto smer, pa je ta plaz delno zasul,« je v soboto popoldne sporočala policija: »Nista bila poškodovana in sta takoj začela najprej samoizkopavanje, potem pa še reševanje prvih dveh alpinistov, vendar so bile poškodbe prehude.«
Po njunem klicu na številko 112 in podrobnem opisu dogodka so bili aktivirani tržiški gorski reševalci, helikopterska reševalna ekipa na Brniku z vojaškim helikopterjem in Gorska policijska enota s policijskim helikopterjem, ki sta se v reševanju izmenjevala v zraku, tako da je bil eden ves čas nad krajem. »Med prvo reševalno intervencijo se je v isti alpinistični smeri ob 13.20 sprožil še sekundarni plaz, ki je s sabo prav tako odnesel še dva druga alpinista. Sprožil se je na višini okoli 2000 metrov. Eden od alpinistov je v plazu zaradi hudih poškodb na kraju umrl.
Ustavil se je šele na višini
okoli 1400 metrov. Drugi alpinist pa je bil s helikopterjem in telesnimi poškodbami odpeljan v nadaljnjo oskrbo,« je nadaljevalo opis dogajanja poročilo.
V času sprožitve drugega snežnega plazu je bila na plazovini prvega ekipa štirih gorskih reševalcev z zdravnikom. Na proženje drugega plazu je skupino gorskih reševalcev prek radijske postaje še pravočasno opozorila koordinacijska ekipa pod krajem intervencije, ki je imela dober pregled nad dogajanjem. Vsi štirje so zbežali pred plazom in si rešili življenje. Kljub temu je drugi plaz delno zasul reševalno posadko na plazovini in poškodoval dva od njiju, tudi dr. Iztoka Tomazina, ki je že drugič prestal srečanje s plazom. Oba sta bila s kraja odpeljana s helikopterjem.
Tragedija na Okrešlju Najhujša nesreča za slovensko gorsko reševalno službo se je zgodila 10. junija 1997, ko je med vajo gorskih reševalcev letalcev v Turskem žlebu nad Okrešljem umrlo kar pet članov GRZS. Šlo je za zelo nesrečen splet okoliščin, pri katerem je helikopter s sidrišča v skali odtrgal del skale in pet reševalcev, ki so bili na njej, nato so zgrmeli v globino. Življenje so takrat izgubili Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič, Jani Kokalj in Boris Mlekuž. V spomin na njih na Okrešlju vsako leto pripravijo spominsko slovesnost.
Policija je zaokrožila: »Preverjanje posameznih okoliščin še poteka, celotna intervencija pa je bila izjemno zahtevna. Razmere so bile težke tako v zraku kot tudi na tleh. Pihal je veter do 50 km/h, tudi po sekundarnem plazu pa je realno obstajala verjetnost še novih plazov.
Ogled kraja je opravila Gorska policijska enota, v intervenciji pa je sodelovala tudi dr. Manca Volk Bahun, strokovnjakinja za snežne plazove iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU in Službe za varstvo pred snežnimi Plazovi Zelenica – Tržič, ki še dodatno opozarja na veliko nevarnost snežnih plazov nad 1800 metri. V zadnjih dneh je pihal okrepljen severni veter, ki je prenašal sneg v zavetrne lege. Na teh delih je veliko napihanega snega in že ob manjši dodatni obremenitvi lahko sprožimo snežni plaz. Ne glede na smer vetra so se lokalno gradile klože tudi pod severnimi grebeni, predvsem pod opastmi. Na teh delih bo tudi v prihodnjih dneh zaradi nizkih temperatur ostala velika nevarnost proženja snežnih plazov. Pihal bo tudi veter, ki bo še prenašal rahel sneg in gradil klože in opasti. Še enkrat opozarjamo, da so snežne razmere v visokogorju resne.«
Priljubljena Kramarca
Kramarjeva smer v severni steni tržiške svete gore Storžič, med alpinisti znana kot Kramarca, je zagotovo najbolj znana in priljubljena tržiška alpinistična smer. Pozimi, ko sicer krušljive skalne skoke zalije sneg, vsi domači, a tudi okoliški alpinisti komaj čakajo, da »bo narejena«, torej primerna za vzpon. Ker je lahka, je pogosto prva zimska smer mnogih slovenskih alpinistov, za Tržičane, tudi najbolj izkušene, pa je domača smer, v katero gredo radi vedno, kadar nimajo druge boljše ideje. Največja nevarnost Kramarce, ki se sicer ponaša tudi z edinim bivakom prav sredi stene, so plazovi. Ti prav po smeri, ki velik del poteka po grapi, zabobnijo vsakič, ko zapade več snega.
Sobotna tragedija ni bila prva v tej smeri in prav med domačimi alpinisti je terjala najvišji davek. Že večkrat so tržiški gorski reševalci v dolino prinesli le še trupla svojih prijateljev. Na začetku aprila 2009 je v njej svojo pot končal znameniti tržiški alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik, himalajec, inštruktor alpinizma Filip Bence – Ta Črn.Zanj je bil usoden plaz, ki ga je odložil prav ob vznožju njegovega Storžiča, tam, kjer se začne Kramarjeva smer. Kramarca je bila njegova prva smer, tam je začutil ljubezen do strmih in previsnih smeri, ki jo je ohranjal do zadnjega diha.
Trčil je v drevoNa italijanski strani smučišča Kanin – Sella Nevea (Na Žlebeh) se je v soboto zgodila še ena tragedija. Plaz je bil usoden za 49-letnega turnega smučarja Mateja Vranješaiz Nove Gorice. Kot je poročal Primorski dnevnik, se je trojica Slovencev vračala z vrha Pic Majot, med spustom pa se je sprožil velik kložast plaz, globok 40 centimetrov in širok 60 metrov. Medtem ko sta dva plazu ušla, je Vranješa odneslo po zaledenelem območju in trčil je v drevo. Umrl je na kraju nesreče.
Tri leta pozneje, maja 2012, so člani GRS Tržič v dolino odnesli truplo prijatelja, gorskega reševalca in odličnega alpinista Janka Megliča. Prav Slavko Rožič je bil v ekipi gorskih reševalcev, ki so ga našli 50 višinskih metrov nad bivakom in ga pretreseni odnesli v dolino.
V Kramarici sta umrla še Miro Rožič februarja 1965 in Janez Stegnar maja 2006.
Tina Horvat, Boštjan Fon
