Slovenske novice, 16. februar 2021
TRAGEDIJA NA STORŽIČU
Rožič je bil tudi podpredsednik GRZS, Lobnikova alpinistka leta, Žepič se je za plezanje odločil po koncu kolesarske kariere. Od žrtev sobotnega plazu se poslavljajo prijatelji, alpinisti in gorski reševalci.
»Škoda ga je. Zelo škoda! Mi je pa jasno, da je umrl tam, kjer je bil najrajši, čeprav enih pol stoletja prezgodaj, in to v klancu, ki ga je z gotovostjo poznal kot svojo bajto. Od danes do jutri smo, žal,« nam je v soboto zvečer sporočila ena izmed pohodnic 100 žensk na Triglav, tradicionalnega pohoda Slovenskih novic.
Slavko Rožič se nam je pridružil že prvo leto, ko se nam je po reorganizaciji kot izvajalec pohoda pridružila četa najbolj izkušenih slovenskih gorskih reševalcev. Vedno bolj tih v družbi žensk pa je Slavc na tisto navezo, ki mu je bila zaupana v varstvo, pazil kot na svoja piščeta, jih zabaval med naporno hojo in med strmim ostenjem ali prečenjem grebena strah odgnal z marsikatero razdrto šalo. Še več, prav njegova ideja je, da se izžrebanim pohodnicam omogoči gorniški trening pred vzponom na Triglav, in večkrat nam je za cilj ponudil »svojo« Zelenico oziroma vzpon iz Ljubelja na Triangel s spustom čez Zelenico ter ga spremljal s sestavo deklet in fantov iz postaje GRS Tržič, kjer je bil nekaj časa načelnik.
Da je zabaven na svojevrsten način, je pričalo mnogo zgod in prigod, vsakič pa se je izkazalo, da je Rožič v prvi vrsti alpinist, ki je odrastel v sebi za časa, ko je premagoval vertikale. Tudi ko je bil izvoljen na mesto podpredsednika GRZS, je razmišljal po alpinistično. »Prvič sva se srečala še pred letom 2010, ko sva postala sodelavca na čelu GRZS skupaj s še drugim podpredsednikom Francem Mišem,« je uvodoma dejal Igor Potočnik, nekdanji predsednik GRZS: »Glede na to, da je bil inštruktor gorskega reševanja in alpinist, sem se odločil, da mu prepustim povezovanje strokovnih komisij pri GRZS. Njegov vpliv na delo v GRZS je bil velik, čeprav je bil večkrat miren in tih, ko smo vsi preostali že dvigali glasove. Držal se je načela: manj govori in več naredi. Tudi ko je GRZS prevzela vodenje pohoda 100 žensk na Triglav, je bil kot zaupanja vreden člen že od samega začetka poleg. Bil je strokovnjak za vodenje v visokogorju, čeprav se s tem ni profesionalno ukvarjal. Njegova je tudi ideja o ferati na Zelenici, ki jo je s sodelavci uspešno udejanjil.«
Častni član tudi v Bosni
Rožič, ki je veliko tudi potoval in se poizkušal v stenah na drugih kontinentih, je rad delil znanje kot alpinistični inštruktor in inštruktor gorskega reševanja. Principe reševalne tehnike je predstavljal tudi v tujini. »Vest o smrti našega prijatelja nas je ujela na Jahorini, na vaji dveh postaj,« se nam je iz Bosne oglasil Fahrudin Dobraća, predsednik Gorske službe spašavanja (GSS) Sarajevo-Novi grad: »Spoznali smo se na vaji v Paklenici na Hrvaškem, kjer smo bili reševalci iz Bosne začudeni nad tem, kar so nam prikazali Slovenci, član njihove ekipe je bil Rožič. Leto pozneje naju je skupaj s kolegom povabil na helikoptersko vajo v Slovenijo, nato pa nas leta 2016 podprl pri prizadevanjih za vzpostavitev delovanja prve postaje gorskega reševanja. Od njega in njegove ekipe smo dobili napotke, kako organizacijsko začeti, kako delati, kakšno opremo potrebujemo, predvsem pa, kako vaditi, in to počnemo še danes. Lahko bi rekli, da je bil eden ustanoviteljev naše postaje, saj brez njegovega prispevka nikakor ne bi zmogli začeti na tako trdnih temeljih, kot jih imamo. Na usposabljanjih naših reševalcev je bil nekajkrat poleg kot inštruktor gorskega reševanja.«
Dobraća je zaključil z glasom, ki je izdajal, da mu je težko: »Slavko Rožič je bil častni član naše postaje. Lani smo mu načrtovali podeliti priznanje za ves njegov strokovni prispevek k delu naše postaje in posredno vseh gorskih reševalcev v Bosni, a nam je to preprečila epidemija oziroma zaprtje meja, zdaj pa je smrt prišla prehitro.«
Tudi na uredništvu smo pretreseni ob spoznanju, da Slavka Rožiča ne bo več na pohodu 100 žensk na Triglav.
Klicali so jo Hiper
Tudi 41-letna Maja Lobnik je veliko ime slovenskega alpinizma. Članica Alpinističnega odseka (AO) TAM iz Maribora je bila ena od najbolj aktivnih alpinistk in alpinističnih smučark pri nas, zaradi svoje neizmerne energije pri vsem, kar je počela, je nosila vzdevek Hiper.
Potem ko se ji je pred šestimi leti rodil sinček, je svoj alpinizem nekoliko umirila in se več posvečala gorskemu teku in gorskemu kolesarjenju, a po srcu je bila vedno in najprej – alpinistka. Zaradi njenih izjemnih vzponov jo je Komisija za alpinizem Planinske zveze Slovenije razglasila za alpinistko leta 2009 in v obrazložitvi zapisala: »Čeprav uradno alpinistka šele eno leto, Maja aktivno pleza že vsaj 5 let. Pravzaprav jo mirno lahko proglasimo tudi za najbolj aktivno alpinistko/a, saj redno niza prek 100 vzponov na leto. Neredko opravi zanimive povezovalne ture, predvsem pa ji uspe v zaporednih dnevih povezati tudi najdaljše ture. V zadnjem letu ji je uspelo dvigniti raven prostega plezanja, tako da zdaj obvladuje spodnjo osmo stopnjo v gorah, predvsem pa je odlična smučarka. Letos ji je uspelo kar nekaj dobrih spustov, izpostaviti pa moramo vsaj Marinellijev ozebnik v Monte Rosi in Pallavicinijev ozebnik v Grossglocknerju.«
»Energija in volja, takšna pač sem! To mi je fajn, to mi daje energijo, bolj se je treba potruditi, večje je zadovoljstvo. Ni mi težko zjutraj ob petih na kolo,« je povedala marca lani za spletno gorskokolesarsko stran MTB. Predvsem pa njene energije in dobre volje ne morejo pozabiti njeni prijatelji alpinisti, ki so pretreseni ob žalostni novici. »Njena nasmejanost in pozitivna energija sta bili nalezljivi. Kjer koli se je pojavilo to preprosto simpatično štajersko dekle, ni bilo dolgčas. Vse je delala na polno: plezanje, smučanje in kolesarjenje. Ni dolgo tega nazaj, ko sta me s soplezalcem prišla pozdravit v Ospu in dejala, da bosta še prišla. Bog te živi, Maja,« nam je povedal legendarni alpinist Silvo Karo.
Čudežno preživela plaz
Njena alpinistična pot je bila polna vzponov, a tudi padcev. Že kmalu po prvi pravi alpinistični turi jo je na začetku junija 2005 pri smučanju z Mangarta čez steno vzel plaz in jo izpustil šele 400 metrov nižje, precej poškodovano, a živo.
Leto dni po tem skoraj čudežnem preživetju je v steni Rjavine spet prišlo do nesreče in takrat je 27-letna Maja v dramatičnem reševanju soplezalcu s svojo prisebnostjo rešila življenje, saj ga je pri 15-metrskem padcu v globino zadržala z vrvjo, zavarovala sebe in njega, poklicala na pomoč in držala soplezalca na vrvi vse do prihoda gorskih reševalcev.
Na začetku marca 2011 pa se je zgodila tragedija, ki je po vsej verjetnosti Majo zelo zaznamovala in nekoliko spremenila njene drzne alpinistične načrte. Z Urošem Gračnerjem, članom AO Celje Matica, sta se podala v Tamar, v grapo med Travnikom in Šitami. Po uspešnem vzponu se je nadnju zgrnila megla in naveza je med iskanjem prave smeri v dolino poklicala na pomoč gorske reševalce. Še preden so ju ti našli, je 31-letnemu Urošu zdrsnilo in omahnil je 200 metrov globoko, v smrt.
Deset let pozneje Maja ni preživela grozljive nesreče. V plazu sta umrla oba s soplezalcem. V spominu vseh pa bo za vedno ostala radoživa in polna dobre energije, s katero je razveseljevala tudi vse svoje bližnje.
Posvetil se je študiju
Med manj prepoznavnimi alpinisti iz trojice nesrečnikov, ki so v soboto končali svojo pot v zasneženem Storžiču, je član AO Kranj Marko Žepič. Tragedija ga je doletela le nekaj dni pred 41. rojstnim dnevom. A če je bil kot alpinist v javnosti manj znan, se ga bomo mnogi spominjali kot vrhunskega kolesarja, člana Kolesarskega kluba (KK) Sava. Leta 2002 je kot amaterski kolesar na Dirki po Sloveniji, kjer je bilo med štirinajstimi moštvi kar devet profesionalnih, v drugi ravninski etapi od Radencev do Ptuja, premagal celotno konkurenco in oblekel majico vodilnega na dirki.
V vsem je videl dobro Slavc je bil znan po mirnem dialogu, ni uporabljal veliko besed, kadar pa jih je, so imele svoj naboj in smisel. Njegove so: »Ni slabega ali dobrega vremena, so le dobri in slabi dnevi«, pa »Dežne kapljice so poljubi iz nebes« ter tista, ki bo ostala vedno v spominu: »Če ne greš, še slabo ne more biti.«
»Vest o Markovi smrti nas je pretresla na pripravah na Primorskem,« je dejal direktor KK Sava Matjaž Zevnik. »Žepič je dosegel kot mlad kolesar nekaj odmevnih rezultatov, vadil je pod vodstvom Mirana Kavaša in Marka Polanca, ki sta opravila večje delo kot jaz, kot trenerju mi je bil zaupan eno sezono. Kot kolesar je bil perspektiven, pred njim je bila obetajoča športna prihodnost, morda celo na profesionalni ravni, a je prenehal kolesariti, ker se je odločil, da se bo posvetil študiju. Zanimivo je, da ga je pritegnil alpinizem, a mi je po eni strani razumljivo, saj ima svoj čar in naboj.«
Množično slovo od prijateljev
Od ponesrečenih alpinistov se množično poslavljajo njihovi prijatelji po družabnih omrežjih. »Ko izgubiš v enem dnevu pod belimi grudastimi ploskvami smrtonosne bele reke tri prijatelje, potem … ne vem … si jezen in žalosten obenem, šokiran in presunjen, zmeden in miren v isti sapi. Saj vem, da danes si in jutri lahko da te ni. Vse življenje že treniram ob kolegih alpinistih to sposobnost. Ampak vseeno. Zakaj? Pogrešal vas bom tudi jaz. Žal. Že zdaj vas. Vsaj adijo z nasmeškom v očeh bi si lahko še rekli,« se je od alpinistov poslovil alpinist in alpinistični smučar Dejan Ogrinec.
Po Zlodeju in Bencetu že tretji vodnik Slavko Rožič je tretji iz vrste vodnikov pohoda 100 Žensk na Triglav, ki je doživel tragično nesrečo v gorah. V začetku aprila leta 2017 sta pod vrhom gore Viš (italijansko Jof Fuart) v Kanalski dolini v Italiji umrla policist Gorske enote policije, nekdanji predsednik Planinskega društva Bovec in bovški gorski reševalec ter vodnik našega pohoda, takrat 53-letni Igor Zlodej in 48-letna spremljevalka na turi Tatjana Maze iz Ljubljane. Ducat let nazaj pa je prav v Kramarici preminil Filip Bence – Ta Črn, ki je bil v sestavi naših vodnikov pred dobrima dvema desetletjema.
»Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti (Tine Mihelič). Ko te dosežejo takšne novice, kot so nas včeraj, se korak ustavi. Misli se pomešajo. Srce bije drugače. Nikoli več ne bo enako, za vse nas, ki ostajamo, in za vse, ki obstajajo tukaj. Vse besede so odveč,« pa je zapisal alpinist Silvo Babič.
Tina Horvat, Boštjan Fon
