»Le vieil alpiniste était un gros porc comme les autres« — Nikos Djail
»Stari alpinist ni bil nič drugačen od drugih — tudi on je puščal svojo sled tam, kjer je ne bi smel.«
Le nekaj kilometrov od meje s Piemontom, pod Barre des Écrins (4102 m), je domačin iz Val di Suse Davide Marcucci spet naletel na prizor, ki v visokogorju vedno znova preseneti: iz staljenega ledu Glacier Blanca so se pojavile stare pločevinke, kosi plastike in celo par smuči iz 40. let prejšnjega stoletja. Predmeti (odvrženi verjetno od koče Ecrins kar po bregu navzdol), ki so desetletja ležali zakopani pod snegom, se zdaj vračajo na površje.
Glacier Blanc je postal nekakšen arhiv. Kar je človek nekoč odložil ali izgubil na njegovi površini, je ostalo ujeto v snegu in ledu. Ko se ledenik zaradi segrevanja in dolgotrajnih subtropskih anticiklonov tali, tanjša in umika, se začnejo pojavljati sledi preteklih generacij obiskovalcev.
Podobne najdbe pri Parc national des Écrins dokumentirajo že od leta 2015 naprej: med čistilno akcijo so z ledenika pobrali stare posode, pločevinke, plinske kartuše, plastenke in druge predmete, ki so se v visokogorju znašli pred desetletji. Posamezen kos plastike se morda zdi nepomemben, a ko se pojavi sredi ledenika, postane jasen opomnik, kako dolgo ostaja človeška sled v gorskem okolju.
Opazovanja Glacier Blanca kažejo, kako hitro se ta svet spreminja. Med letoma 1985 in 2015 se je ledeniški čelni rob umaknil za 760 metrov. Ko danes iz ledu pokuka pločevinka ali smučka, gledamo hkrati zgodbo človeka, ki je hodil po teh gorah, in zgodbo ledenika, ki se pred našimi očmi preoblikuje.
Predmeti, ki jih ledenik vrača, so hkrati odpadki in pričevalci. Dolga leta skriti pod snegom, zdaj pa znova vidni — ker se visokogorski svet spreminja hitreje, kot smo bili vajeni.
