Na Pelmo (3168 m) ne vodi nobena označena in zavarovana pot. Gora je mogočna, samostojna, na senčni severni strani pa se že dolgo močno podira. Normalna smer pristopa poteka čez Ballove police – dolga, izpostavljena prečnica, ki zahteva kombinacijo alpinistično-gorniškega znanja, dobro presojo in popolno zbranost. Prav zato je Pelmo ena tistih dolomitskih gora, ki jih je treba jemati resno – in prav zato je leta 2024 dobil bivak Bonafede–Giustina, postavljen na Vant del Pelmo, na 2.836 metrih.
Bivak je posvečen dvema gorskima reševalcema iz San Vita di Cadore, Aldu Giustini in Albertu Bonafedeju, ki sta 31. avgusta 2011 umrla na Pelmu, ko ju je med reševalno akcijo na smeri Simon–Rossi zasula ogromna skalna podorna gmota. Postavitev bivaka je bila želja njihove postaje CNSAS – kot spomin in kot pomoč v resnični stiski.
Toda njegova funkcija je jasna: bivak ni zatočišče, ni prenočišče, ni cilj ture. Je izključno prostor za nujne primere: poškodbe, nenadno poslabšanje vremena, nepredvidene okoliščine, ki ogrozijo življenje.
Vodja postaje CNSAS San Vito, Nicola Cherubin, je to poudaril v videu, ki ga je objavil koča Venezia: »Bivak je namenjen samo tistim, ki se poškodujejo ali se znajdejo v resnični stiski. Ne sme biti obravnavan kot prenočišče.«
Zato je bivak popolnoma osnoven: – brez ležišč, – brez udobja, – z nekaj klopmi in eno samo vtičnico, ki je namenjena izključno temu, da lahko v nuji napolniš telefon za klic v sili. Ni namenjen za polnjenje telefona, ker je prazen. Je za polnjenje telefona, ker moraš poklicati pomoč.
Cherubin opozarja: če bi se bivak začel uporabljati kot (vse bolj popularno) prenočišče, bi lahko bil v trenutku, ko ga nekdo resnično potrebuje, zaseden – in s tem bi bil njegov namen popolnoma izničen.
Zakaj so odstranili vrvi z Ballovih polic
Ballove police so najizpostavnejši del normalne smeri na Pelmo. Dolga, ozka, krušljiva prečnica, kjer se zdrs ne konča dobro. V preteklosti so tam ostajale stare vrvi, ki so jih pustili posamezniki med vzponi. Bile so dotrajane, načete, nevarne. Ustvarjale so lažen občutek varnosti pri ljudeh, ki so se nanje zanašali, ne da bi imeli alpinistično znanje ali opremo.
Cherubin je pojasnil: »Normalna smer je alpinistična smer. Kdor gre gor, mora biti ustrezno opremljen. Stare vrvi z leti strohnijo, zato smo jih zaradi varnosti odstranili. Ne puščamo fiksnih vrvi in jih nismo nadomestili.«
Pristop na Pelmo ni ferata. Ni označena pot. Ni »lahka dolomitska klasika«. Je gora, ki zahteva vrv, znanje, izkušnje, opremo in presojo. Odstranitev vrvi je bila zato nujna: da se ljudje ne bi zanašali na nekaj, kar ni varno, ni predvideno in ni del normalne smeri.
Cherubin opozarja še na nekaj: utrujenost, pozni štart ali slabo načrtovanje niso nujni primeri. »Če se moraš odpočiti pet minut, je to v redu. Če pa greš gor z namenom, da prespiš v bivaku, to ni nuja – to je načrtovana stvar.«
Si predstavljate, da bi se naši g. reševalci (nekateri pišejo takole: »Po vsaki intervenciji se sprašujemo, koliko se jih bo še nabralo do konca leta«) v dogovoru z lovci odločili (malo zmanjšati število posredovanj) in pobrali jeklenice z lovske (sedaj turistične) poti, ki vodi širno populacijo do tako preobljudenega bivaka, da po besedah lovcev že kar dobro smrdi? Si predstavljate da bi predstavnik g. reševalcev potem stopil pred kamere in utemeljil situacijo? Najbrž bi potem namesto železa viseli kupi vrvi, saj se toka ne da kar tako(za)ustaviti!? najbrž bi …
