Tržiški vestnik, 1. marec 1956
Nekaj dni po predavanju, o katerem poročamo na drugem mestu, so se planinci zopet zbrali, to pot na svojem občnem zboru, ki je bil vsestransko zanimiv in pester.
Ker je delo društva razčlenjeno po odsekih so podali poročila ločeno načelniki posameznih sekcij. Iz poročila tov. Marjana Salbergerja smo izvedeli, da je število članov dokaj nižje, kot je bilo v preteklih letih, saj je v PD Tržič včlanjenih le 451 članov, 68 mladine in nekaj pionirjev. Značilno je, da v preteklem letu ni bil vpisan noben nov član. Vendar je iz poročila tovariša Kavčiča, ki je vodil blagajniške posle razvidno, da je bila dejavnost društva zelo velika, saj se gibljejo dohodki okoli številke 2.6 milijona dinarjev (izdatki so bili le malo manjši), čeprav je bil obisk planinskih postojank manjši, kot smo pričakovali. Obisk je oviralo zlasti deževno vreme v času, ko so ljudje izrabljali svoje letne dopuste.
Načelnik gospodarskega odseka tov. Roblek je poročal, da je društvo oskrbovalo vse svoje postojanke, razen Doma na Zelenici, torej: Dom pod Storžičem, Dom na Kofcah, Dom na Brdu, Kostanjevčevo kočo na Dobrči in še tri planinske koče: na Bistriški planini, na Konjščici in na Tegoščah. (Bivak pod Storžičem je oskrboval alpinistični odsek.) Oskrbovanje ni bilo vedno lahko, kajti pojavljale so se težave z oskrbniki. Obiskovalci naših planinskih postojank so bili pretežno Tržičani in nekateri Lubljančani. S propagando bo treba seznaniti širši krog turistov z našimi planinami.
Gradbeni odsek je opravil razna dela na planinskih domovih in se trudil, da bi se le-ti čimprej mogli izkoriščati v vsej polnosti. Iz poročila odsekovega načelnika M. Majerja je razvidno, da je treba zlasti na Zelenici in na Šiji čimprej podvzeti vse potrebne ukrepe, da se koči, ki sedaj ne služita svojemu namenu, zavarujeta pred nadaljnjim razpadanjem.
Načelnik propagandnega odseka tov. Anton Costa je poročal o delu olseka, ki je organiziral predavanja in ki mu je uspelo, da je pritegnil v Tržič celo znamenitega osvajalca Himalaje, vsemu svetu znane za Hermana Buhla. Razen predavanj je odsek organiziral še razstave, vršil propagande v Tržiču itd.
Alpinistični odsek pod vodstvom Marijana Perka je pokazal v pretekli sezoni dokajšnjo dejavnost. Saj so njegovi člani izvedli 37 zimskih in 121 poletnih plezalnih vzponov. Udeležili so se tečaja za alpiniste na Zelenici in plezalnega labora v Vratih, organizirali so Kramarjev smuk, popolnoma prenovili bivak v ostenju Storžiča. Tudi odprave slovenskih planincev v francoske Alpe se je udeležil en član tega odseka. Odsek šteje 26 članov in 15 planincev, ki so vsi iz delavskih ali usluž benskih vrst. Alpinisti so skrbeli tudi za gimnazijsko planinsko skupino.
Iz poročila načelnika Gorske reševalne službe smo izvedeli, da šteje GRS enajst članov, ki so vsi verzirani reševalci treh planinskih društev: PD Tržič, Križe in Podljubelj. Ker postaja Gorske reševalne slube v Radovljici ne deluje, je področje udejstvovanja tržiških reševalcev zelo obsežno in razširjeno še na območju proti Radovljici. Uspelo je, da je postaja dobila moderne pripomočke za reševanje in s tem se je oprema znatno izpopolnila. Člani so se udeležili tudi tečaja za gorske reševalce, Izvežbanost članov, ki so v pretekli sezoni bili devetkrat klicani na po- moč, je jamstvo, da moštvo GRS vrši svoje požrtvovalno delo v polni meri in uspešno.
Tudi delo markacijskega odseka je bilo zelo razgibano. Štel je osem članov, ki so obnavljali stare markacije, postavljali kažipotne table. Žal so se še vedno morali boriti z nekulturnim početjem raznih vandalov, ki so razbijali kažipotna znamenja in uničevali delo markacistov, ki se trudijo, da bi bila planinska pota varna in pravilno označena.
Načelnica gimnazijske skupine je poročala, da šteje gimnazijska skupina na gimnaziji 22 članov, ki so se sešli na osmih sestankih. Skupina je utrpela veliko izgubo z odhodom tov. Coste na novo službeno mesto. Vendar so imeli gimnazijci tudi letos svoj smučarski tečaj na Kofcah, pri katerem so planinci pomagali.
Iz poročil je bilo razvidno vsestransko in veliko delo tržiških planincev, pa tudi njihovi uspehi, težave in problemi.
Diskusija je opozorila na to in ono. Da bo n. pr. treba posvetiti dokaj večjo pažnjo inladini, katere je v društvu odločno premalo. To je sicer pojav, ki ga opažamo pri vseh društvih, vendar je dejstvo, da je med našimi gimnazijci le 22 planincev, dokaj porazno in treba bo ponovno poživiti delo z mladino.
Tudi za planinski tisk je premalo zanimanja, saj ima Planinski vestnik med nami premalo naročnikov. Povezava s sosednjimi planinskimi društvi, v Križah in Podljubelju je premalo tesna in živa. Vsekakor bi bilo prav, da bi se ustanovila postaja Gorske reševalne službe tudi v Podljubelju, ker je v interesu službe, da ima reševalce čim bliže kraju nesreče in naj bi tržiški reševalci pomagali izvežbati alpiniste iz Podljubelja za to odgovorno nalogo.
Dane so bile razne sugestije glede propagande (koledarji, ki jih podjetja izdajajo ob Novem letu, naj bi imeli fotografije naših gora), vzgoje itd.
H koncu je povzel besedo zastopnik Planinske zveze Slovenije tov. Bučar, ki je zbranim tržiškim planincem prinesel pozdrave upravnega odbora PZS ter opozoril na to, da se včasih dozdeva, da so nas tujci v organizaciji ali propagandi že daleko prekosili. Res se moramo pri njih še marsičesa naučiti, vendar pa smo v ne katerih pogledih jugoslovanski planinci že danes vzor naprednosti, ki ga tujci, ki ne žive v socialistični skupnosti, kar ne morejo razumeti. Samo pri nas v socialistični Jugoslaviji n. pr. je delo GRS brezplačno. Tega ni v nobeni drugi državi, povsod drugod je pred reševanjem še važno vprašanje, kdo bo reševanje plačal in ali bo ponesrečence zmogel visoke stroške reševanja. To pa je le en primer, ki dokazu je, da smo jugoslovanski planinci naprednejši, od tistih zunaj naših meja.
Ker se pripravlja naša odprava na Himalajo na 8125 m visoki Manaslu, je bil na skupščini PZJ sprejet sklen, da plačajo vsi člani poleg redne članarine še 20 din za himalajsko odpravo. S tem sicer ne bo še zbran denar za odpravo, pač pa bo le-ta širša pronaganda, ki bo pomagala dobiti na merodajnih mestih sredstva za odpravo.
Skupščina PZ Jugoslavije je pretresla tudi delo posameznih društev in delo po edinih planincev in jih za to delo odlikovala. Med odlikovanci so tudi nekateri Tržičani. Tov. zastopnik PZ Slovenije je nato izročil srebrni častni znak Planinske zveze Jugoslavije tov. Antonu Costi za nje ovo požrtvovalno delo z mladino, ki jo je dolga leta usmerjal v planine in vodil na gimnaziji skupno planincev, in prav tak znak Marijanu Perku za njegovo delo v alpinistiki in še posebej pri organizaciji alpinističnih odsekov PZ, ki jih je širom Slovenije že 26.
Oba odlikovanca sta se zahvalila za priznanje in obljubila, da bosta tudi v bodoče nadaljevala s svojim delom za prospeh planinstva in alpinizma.
Občni zbor je nato izvolil novi odbor s tov. Karlom Globočnikom, ki bo še v na prej predsedoval tržiškim planincem. Tov. Bučar Tone je društvu v imenu PZS čestital k dosedanjim uspehom in želel novemu odboru, da bi mu v bodo čem letu uspelo izpolniti najvažnejše na loge, med njimi tudi povečati pažnjo vzgoji mladine in kulturni vzgoji naših ljudi sploh. PZ bo tudi tržiškemu društvu pri tem skušala nuditi vso podporo. Ko je bil sprejet proračun za leto 1956 je bil občni zbor zaključen.
S. R.
