Zadnja številka leta v znamenju plazov, pogovorov in gorniške kulture
Decembrska številka Planinskega vestnika prinaša bogato in raznoliko vsebino, s katero revija zaključuje leto 2025. Osrednja tema meseca je posvečena snežnim plazovom, varnosti in zmanjševanju tveganja v zimskem gorništvu. Posebej izstopa okvir z osmimi točkami Drži – ne drži, ki na razumljiv in hkrati strokoven način razbija najpogostejše plazovne mite ter ponuja jasne napotke tako izkušenim gornikom kot popolnim začetnikom.
V nadaljevanju številka prinaša obsežen pogovor z Jurijem Ravnikom, enim ključnih članov iniciative OSP – Opremimo Slovenska Plezališča. Intervju razkriva, koliko prostovoljnega dela, sredstev in vztrajnosti je potrebnih, da naravna plezališča ostajajo varna in urejena. Bralce spomni, da plezališča niso samoumevna dobrina, temveč rezultat dolgoletnega truda skupnosti. Revija ob tem izpostavlja možnost donacije prek SMS‑a PROJEKTOSP5 na 1919.
Sledi intervju z Neli Štular, kustosinjo za pedagogiko in izobraževanje v Slovenskem planinskem muzeju. V njem predstavi razstavo Stolp nas gleda, pripravljeno ob 130‑letnici Aljaževega stolpa. Štularjeva razkrije številne zanimivosti iz zakulisja razstave: od izjemnih fotografij, prejetih na natečaju, do razmislekov o tem, kako Slovenci doživljamo stolp, kaj nam pomeni in katere zgodbe razstava odpira.
V številki najdemo tudi kolumno, ki ostro, a lucidno povzema stanje sodobne gorniške kulture. Avtor izpostavi pojav, ko se je del mlajše generacije v gore podal predvsem zaradi družbenih omrežij in videza, ne zaradi pristnega zanimanja za gorništvo. Trgovine z gorniško opremo cvetijo, alpinistične šole pa se polnijo z ljudmi, ki iščejo predvsem zabavo in imidž. Gre za kritičen, a nujen razmislek o smeri, v katero se razvija sodobna outdoor scena.
Med številnimi članki izstopajo še zapisi o pravem alpskem podvigu, predstavitev najvišjega vrha Bolgarije, opis izziva na gorskem teku ter zgodovinski prispevek o turističnem društvu prijateljev prirode.
Rubrika Z nami na pot bralce vabi na Goteniški Snežnik (1290 m) po treh različnih poteh – čez Kameni zid, iz Kočevske Reke in z Medvedjeka – ter na Nagelbihl (908 m). Opisi so opremljeni z zemljevidi, fotografijami in vsemi potrebnimi informacijami za varen in prijeten izlet.
Decembrsko številko zaključujejo stalne rubrike: Planinčkov kotiček (tokrat o rezijanskih krivopetkah), literatura, planinska organizacija in v spomin, ki ohranja spomin na pomembne člane planinske skupnosti.
Vsebina
UVODNIK
1 Nas res čaka distopija? – Vladimir Habjan
SNEŽNI PLAZOVI IN PREVENTIVA
4 Z znanjem do večje varnosti pozimi – Miha Pavšek
SNEŽNI PLAZOVI IN PREVENTIVA
17 Pogovor z dr. Manco Volk Bahun – Miha Pavšek
SNEŽNI PLAZOVI IN PREVENTIVA
22 Z uspešnimi praksami izboljšati varnost – Tara Jakopič Stojc
INTERVJU
26 Pogovor z Jurijem Ravnikom – Mira Petek
BARVITOST MORSKEGA NEBA
31 Poletni spomin – Milka Bokal
Z NAMI NA POT
32 Po skrivnostni Kočevski – Franci Horvat
PLANINČKOV KOTIČEK
41 Skoraj čisto pravi čudež v Reziji – Kristina Menih
ALPINIZEM
44 Pravi alpski podvig – Alina Ledinek
JUBILEJ
48 Stolp nas gleda – Zdenka Mihelič
KOLUMNA
52 Junaki kupljenih življenj – Klemen Belhar
NAJVIŠJI VRH BOLGARIJE
55 Nomen est omen – Juso Ikanović
RAZMIŠLJANJE
58 Prisluhniti goram – Simona Nahtigal
GORSKI TEK
60 Opravljeni izziv – Gregor Puncuh
ZGODOVINA
62 Turistično društvo prijateljev prirode – Marija Mojca Peternel
NARAVA
64 Uspeh in neizpolnjeno pričakovanje – Ivan Premrl
#LJUBIMGORE 2025
66 Znani nagrajenci fotografskega natečaja – Po sporočilu za javnost priredil Emil Pevec
68 LITERATURA
71 PLANINSKA ORGANIZACIJA
75 V SPOMIN
Nas res čaka distopija?
Vladimir Habjan: V začetku decembra sem prebral nov prispevek za objavo z naslovom Distopija gora. V opombi piše, da je distopija neugodna, zatiralska družbena ureditev, ki potencialno lahko nastane in se uresniči v prihodnosti. Vsebina članka, ki ga bomo seveda objavili, je kar šokantna: beseda namreč teče o tem, kako bi lahko v prihodnosti potekala hoja v gore. V dolinah bodo kamere, ki bodo sledile vsakemu premiku, table z opozorili in QR-kodami, prepoznava obraza, registrske številke, preverjanje namena obiska, predhodna prijava, potrditev dovoljenja in tako naprej in naprej. Še lektorica je v svojem komentarju zapisala, da je vsebina grozna. A tako pač je. Zgodba je videti presenetljiva, kdo pa ve, če res ne bo kdaj tudi tako. Če se danes lahko ideji iz članka le nasmejemo, je dejstvo, da se obiskovanje gora nezadržno spreminja. Večkrat smo že zapisali, kako je vse drugače po obdobju pandemije, kdo vse hodi po gorah, kako opremljen, koliko več je tujcev, koliko reševanj tudi. To velja za vse območje Alp in videti je, da bo tako tudi ostalo.
Sam obiskujem gore več kot 60 let. O letih mladosti niti ne bi preveč razpredal, to je bilo skorajda romantično obdobje. Sprememb v devetdesetih letih v primerjavi z današnjimi pa se precej bolj zavedam. Neovirano smo hodili kamorkoli, nihče nas ni omejeval.
Nismo imeli toliko informacij, ne o vremenu, niti take opreme, kot jo imamo zdaj, a to ni bila nikoli ovira. Če smo se nekdaj lahko pripeljali do izhodišča, so nam zdaj z zapornicami skorajda zaprli dostope do dolin oziroma jih naredili dokaj nedostopne. Mene celo lansko leto dolina Vrat ni videla in podobno je povedalo več mojih kolegov. Z oderuškimi postopki, kjer je v igri izključno le zaslužek, niti najmanj kakšno trajnostno obnašanje, prej trajnostno obiranje, so mi priskutili obisk tega območja.
A to je le eden od vidikov sprememb. Drugi je na primer tehnologija. Kolega alpinist je vodil tečajniško turo na dokaj skriti domači bivak v Grintovcih in ko je videl, da eden od tečajnikov s telefonom snema sled, mu je to odločno prepovedal. “Kako se boš pa kaj naučil, če le hodiš po sledi?” ga je vprašal. Kot tudi sam vidim, je sledenje trackov postalo prava moda, že skoraj obsesija. Letos sem na markirani poti, široki vsaj pol metra, videl Italijana, ki je držal telefon pred seboj in hodil po tracku. O tem, da mi uporabniki pišejo, naj jim pošljem track za poti v brezpotjih, sem tudi že pisal.
Zakaj vam vse to pišem? Ker me je k takemu razmišljanju spodbudil tudi naš kolumnist, ki v tokratnem prispevku piše ravno o tem. Pravi, da je bil v časih, ko je bil še pastirček, planinski svet drugačen. Namenjen je bil ljudem, odetim v pumparice in kariraste srajce. Iz njihove oprave si stežka sklepal, kakšen je njihov ekonomski položaj, verjetno tudi zato, ker je bil ta pretežno podoben. V pravi sociološki analizi nam potem razloži, zakaj je stanje danes drugačno. V današnji družbi, ki vsebuje jasno razvidne razredne razlike, je treba pokazati na lokalno običajne načine, torej z avtom, oblačili in psom, po novem tudi s parfumom uniformnega vonja. Razlika med imidžem in vsebino je ena glavnih značilnosti sodobnega planinstva. Bistveno je kazati pravi imidž.
Avtor članka o distopiji piše, da kmalu ne bomo vedeli, kdaj se je naš svet začel oddaljevati od gora, čeprav še vedno hrepenimo po njih. Morda se ravno v tem skriva distopija: gore nam postajajo bližje kot kadarkoli, mi pa ne bomo mogli do njih.
Kakorkoli, ne glede na vse spremembe, mene gore še vedno vabijo. Naj tudi vas. Danes in v prihodnje. Vabljeni k branju kolumne, prav tako vas vabim, da nas spremljate še naslednje leto. Futuristični članek o distopiji bo objavljen kmalu. Pa srečno!
