Janez Pikon: Pod Lepim Špičjem ležijo sledi opuščene planine Pri Utah, med ruševinami stanov in vodno mlako zaživijo spomini pastirice Frančiške, ki je že kot trinajstletna deklica sama pasla na planini Ovčarija …
Visoko pod skalnimi pobočji Lepega Špičja, tam, kjer se med ruševjem, melišči in pečinami danes naseli gorska tišina, je nekoč živela stara bohinjska planina Pri Utah, imenovana tudi Pri Uteh. Poletja so tu minevala v znamenju pašnih čred, pastirjev in majeric, ki so skrbeli za živino, stanove in vsakdanji obstanek v visokogorju. Danes o tem življenju pripovedujejo le še porušeni kamniti zidovi, s travo preraščeni temelji, nekdanji pašniki in vodna mlaka, ob kateri se je nekoč ustavljala živina.
Toda tišina še ne pomeni, da je zgodba povsem pozabljena. Njeni delci še vedno živijo v družinskih pripovedih, med njimi v spominih, ki sta mi jih zaupala Minka in Tone. Oba sta mladost preživljala v Stari Fužini in dobro poznala življenje na bohinjskih planinah, še posebno na planini Ovčarija. Minka mi pripoveduje o svoji stari mami Frančiški, deklici, ki je morala zelo zgodaj odrasti in prevzeti delo, kakršnega si danes pri trinajstih letih komaj predstavljamo.
Leta 1917, sredi prve svetovne vojne, je bila Frančiška stara komaj trinajst let, ko je že sama pasla govejo živino na planini Ovčarija. Po družinskem izročilu je tja hodila vsako poletje vse do leta 1930. V gorah ni imela lahkega otroštva, pa tudi posebne opreme ne. Po kamnitem svetu, rosni travi in zahtevnih planinskih poteh je hodila kar v lesenih coklah. Medtem ko je pazila na čredo, je iz daljave poslušala zamolklo bobnenje vojne iz smeri Krnskega pogorja. Svet odraslih je bil takrat poln skrbi, toda živina ni poznala ne vojne ne praznikov, vsako jutro jo je bilo treba napasti in napojiti.
Frančiška je dobro poznala tudi dogajanje v sosednjem svetu Doline Triglavskih jezer. Dokler je planina Pri Utah še živela, so njeni pašniki in voda pripadali tistim, ki so imeli tam pravico do paše. Živine z drugih planin niso smeli kar tako pripeljati. Po pripovedovanju Minke in Toneta ni bilo treba vsakega pravila zapisati na papir. Med planšarji je veljal strog pašni red, dana beseda pa je pomenila obvezo. Kdor jo je prelomil, si ni nakopal le zamere, temveč je omajal zaupanje, brez katerega skupnega življenja v gorah ni bilo. Izrečena beseda je bila zakon, rokovanje pa vredno več kot še tako lepo napisana pogodba.
Sčasoma so stanovi Pri Utah utihnili, nekdanji pašni red pa so pretresale tudi širše spremembe.
Zgodovinski viri navajajo, da so bile v Dolini Triglavskih jezer nekoč tri planine: Pri Jezerih, Pri Utah in Lopučnica. Njihova raba je bila povezana tudi s pašnimi pravicami kmetov iz Bohinjske Češnjice, Podjelja, Jereke in Koprivnika. Ko je bila dolina leta 1924 zavarovana, so se zaostrila nasprotja med varstvom narave in starimi pravicami do paše. Leta 1926 je bilo odločeno, da se planini Pri Utah in Pri Jezerih izvzameta iz planinske rabe, planina Lopučnica pa ostane namenjena paši.
Po Frančiškinih spominih se je živina s planine Ovčarija v času, ko v planini Pri Utah niso več gospodarili kakor nekoč, vendarle pomikala tudi proti njenim nekdanjim pašnikom. Kadar je na planini Ovčarija primanjkovalo trave ali vode, so jo gnali čez Prode v Dolino Triglavskih jezer. Dolga in naporna pot jih ni odvrnila, saj je bilo treba poskrbeti za živino. Pomembno je bilo, da so se krave napasle in napojile, udobje pastirjev pa je prišlo šele za tem. Podobne poti na napajanje živine od planine Ovčarija proti Dolini Sedmerih jezer omenjajo tudi starejši pisni viri.
Voda je bila v kraškem visokogorju dragocena skoraj toliko kot dobra paša. Planina Pri Utah je pastirjem prišla prav mlaka, ki jo je napajal taleči se sneg izpod skalnih pobočij. Geograf Ivan Gams jo je raziskoval 25. julija 1959 in opisal njeno odvisnost od snežišč. Ko je sneg skopnel, je mlaka lahko tudi presahnila, tako niti tam vode ni bilo na pretek vse leto, bila pa je ob pravem času neprecenljiva.
Še bolj zgovorna je pripoved Minke in Toneta o pridobivanju pitne vode v pastirskih stanovih. Kadar je zmanjkalo primerne vode za kuhanje, so pastirji v lesene škafe nanosili sneg iz senčnih kotanj in počakali, da se je stalil. Nato so s površja pobrali smeti in drugo navlako, Minka in Tone sta ob tem omenila celo drobne bele črve, ki jih je bilo treba odstraniti. Današnji pohodnik bi se ob takšnem »vodovodu« najbrž precej namrdnil, takrat pa je bilo pomembno predvsem, da je bilo v loncu kaj vode in na ognjišču kaj toplega. Čistega snega je bilo v gorah dovolj le tam, kjer ga je narava ohranila, potrpežljivosti pa pastirjem očitno ni primanjkovalo.
Planina Pri Utah ima še precej starejšo zgodovino. Na tamkajšnjem arheološkem najdišču so našli odlomke keramike iz bronaste dobe, kar priča, da so ljudje ta predel obiskovali že v prazgodovini, ali pa so tam takrat tudi pasli živino, ostaja odprto vprašanje. Gotovo pa je, da so se skozi stoletja menjavali ljudje, poti in navade, medtem ko so skale pod Lepim Špičjem vztrajale na svojih mestih.
Ko danes stopam med ostanke nekdanje planine, se mi zdi, da je treba le nekoliko prisluhniti. Veter potegne čez trave, kamen se premakne pod čevljem, ob mlaki se zalesketa svetloba. Nekje v tej tišini si lahko predstavljam trinajstletno Frančiško v lesenih coklah, njeno čredo in dolge poletne dni, v katerih je bilo veliko dela, malo udobja in toliko več vztrajnosti. Kamni sami ne govorijo, zgovorni postanejo šele, ko jim pridružimo spomine ljudi.
Planina Pri Utah danes nima več svojih majeric, pastirjev in živžava ob stanovih. Ruševje počasi prerašča pašne površine, zidovi se pogrezajo v travo, mlaka pa, kadar jo napolnita sneg in dež, še vedno ujame odsev Lepega Špičja. Toda nekaj je ostalo močnejše od časa: spomin na ljudi, ki so v gorskem svetu znali živeti z malo in drug drugemu verjeli na besedo.
Minkina stara mama Frančiška je bila že pri trinajstih letih pastirica, ki je v lesenih coklah opravila pot, za katero bi si današnji pohodnik najprej izbral najboljše planinske čevlje in če bi ji kdo ponudil ustekleničeno vodo, bi najbrž pogledala steklenico, nato svoj škaf in se samo nasmehnila, takrat je bilo treba vodo najprej prinesti, sneg stopiti in potrpežljivo počakati.
Hvala Minki in Tonetu Polak, da sta ohranila njene dragocene spomine, brez takšnih pripovedi bi bila planina Pri Utah le še ime na zemljevidu, z njimi pa je znova postala planina ljudi, dela, trme in življenja, kajti planina zares utihne šele takrat, ko o njej nihče več ne pripoveduje.
