Miran Marussig: Dragi Lojze! Ne da bi dosti tuhtal, sem včeraj zjutraj ob pogledu skozi okno vedel, da s teboj ne bo nič. Seveda je bil dež, ampak dež je bil za vse: zame, za Tomaža, za Jurija. Telefon, ki že tako pokvari glas, je še bolj podolgočasil tistih nekaj stavkov. Sproti sem prevajal. »Kako je Lojz, greš?«
»V takem? Dež je, poba!« (Ne da se mi).
»Jaz grem!«
»Mokra bova, slabo vreme.« (Nimam volje).
»Jaz grem«.
»Pa drugič, drugič zares.« (Lenoba).
Sedim na skali in Ak je pol sonca. Do roba in čez. Pljuska čez skale in vre tako, da je Široka peč penasta od belih oblakov. Lojza seveda ni, tudi Jurija in Tomaža ne. (Tomaž je z ženo, Jurij čaka ženo, jaz pa puščam ženo. To ni lepo, je pa praktično). Dan pa je tak, da lahko molim za vsak trenutek, ki ga dahnem vase. Ampak Lojz, naj ti popišem večer. Iz avtobusa ven, potem pot pod noge in mimo Mirana Cizlja na Rajske livade. Izberem senik, v nadstropju pripravim ležišče, nahrbtnik izpraznim na trati in zagazim bos v planinsko travo.
Zaduham svobodo. Udarila je v nosnice ko večerni hlad izpod Špikovih sten. To je čas! Moj čas! Moj in vseh dreves, kar jih raste po pobočjih Rogljice, Frdamanih polic, Kukove špice, pod Srcem in pod Akom. Počnem, kar hočem. Sedim, žvižgam, pojem, skačem — premišljujem. Ljudje smo križanci opice in boga. Česa naj me je sram? Česa naj me bo strah? Ko potegnem vejo iz kupa suhega dračja, zasika proti bosim nogam gad. Odskočim, na hrbtu pa začutim pot in srbečico. Pes bi revsknil in naskočil od zgoraj, jaz pa v strahu zbežim. Potem pade rosa, Široka peč zardi — Špik je v senci. Počasi umira dan in tone v temino neba. Senik je senca, drevje so sence, voda je šum. Misel je netopir. Krik brez glasu in odmev brez podob.
Sedem, prižgem ogenj in v svetlobi ognjenega zublja kličem ljudi.. . Sedim na skali in Ak je bel in zelen. Na tleh mravlje, v zraku muhe, na Oltarju sneg. Široka peč strelja. Kanonada padajočega kamenja in nekaj, kar ne razumem čisto do konca. Odkod, odkod ta ogromna gorska stran, ti penasti oblaki in mi — pametni ljudje. Ti, doma s cigareto v ustih, s stisnjenimi zobmi ob pralnem stroju, preklinjajoč, ker veš, da se je izgubil dan v enoličnem dolgočasju tisoč podobnih dni. Jurij, neobrit in popadljiv, ker ve, da je razpolovil srce — pol ga je tu, pol doma ob njegovi ženi. In Tomaž, zaspan, brez posebnih občutkov, ker je to bolje od premišljevanja, da je nekje sneg in tisoč čudovitih rož. Vas vse skupaj lepo pozdravlja
Vaš Miran
Ak, 31. maja 1964
